Montevidejska konvencija (1933): kriteriji državnosti in pravice držav

Montevidejska konvencija (1933): jasno pojasnjeni kriteriji državnosti, deklarativna teorija ter pravice in dolžnosti držav — ključni vodnik za mednarodno pravo.

Konvencija iz Montevidea o pravicah in dolžnostih držav je pogodba, ki je danes do velike mere del običajnega mednarodnega prava in pogosto navajana v pravni in politični literaturi. Pogodba je bila podpisana 26. decembra 1933 v Montevideu v Urugvaju na sedmi mednarodni konferenci ameriških držav. Na tej konferenci sta predsednik Združenih držav Franklin D. Roosevelt in državni sekretar Cordell Hull razglasila tako imenovano politiko dobrega soseda, ki je nasprotovala oboroženemu posredovanju ZDA v medameriških zadevah ter je služila kot politični kontekst za sprejetje konvencije. Roosevelt je s to pogodbo skušal ublažiti vtis "jankijevskega imperializma", ki je bil deloma posledica politike njegovega predhodnika, predsednika Herbert Hoover. Konvencijo je podpisalo 19 držav, od tega tri s pridržki (Brazilija, Peru in Združene države).

Vsebina in ključna določila

Konvencija opredeljuje, kaj je država, ter na splošno navaja pravice in dolžnosti držav v mednarodnih odnosih. Najbolj znan je 1. člen, ki določa štiri merila za državnost in je pogosto citiran kot izjava o standardih državnosti:

Država kot oseba mednarodnega prava mora imeti naslednje kvalifikacije: (a) stalno prebivalstvo, (b) določeno ozemlje, (c) vlado in (d) sposobnost vstopati v odnose z drugimi državami.

Poleg tega je v prvem stavku 3. člena izrecno navedeno, da je "politični obstoj države neodvisen od priznanja drugih držav". To stališče je znano kot deklarativna teorija državnosti: država nastane, če izpolnjuje objektivne kriterije, ne glede na to, ali jo druge države formalno priznajo.

Pravice in dolžnosti držav

Konvencija poleg kriterijev državnosti naslavlja tudi temeljne pravice in dolžnosti držav, kot so suverenost, neodvisnost, enakopravnost med državami, načela nedotakljivosti ozemeljske celovitosti in prepoved neposrednega vmešavanja v notranje zadeve. Čeprav so določbe konvencije neposredno zavezujoče predvsem za države podpisnice, so številni njeni principi postali del splošno sprejetih običajnih pravil mednarodnega prava.

Vloga v mednarodnem pravu in sodna praksa

Konvencija iz Montevidea se pogosto navaja v pravni literaturi in političnih razpravah kot priročen seznam kriterijev. Vendar mednarodnopravna praksa in sodne instance niso povsem sprejele, da gre za izčrpen in univerzalen test: dejanska ugotovitev državnosti je pogosto odvisna od kombinacije objektivnih meril (kot jih določa Montevideo) ter subjektivnih političnih dejavnikov in priznanj. Mednarodno sodišče in druge institucije praviloma upoštevajo Montevideo kot pomemben vir, vendar so v posameznih primerih odločanja bolj odvisna od konkretnih okoliščin in državne prakse.

Deklarativna in konstitutivna teorija ter doktrina Estrada

Obstajata dve glavni teoriji o naravi državnosti:

• Deklarativna teorija (kot jo povzema Montevideo): država nastane, če so izpolnjeni objektivni kriteriji (prebivalstvo, ozemlje, vlada, sposobnost vzpostavljanja odnosov).
• Konstitutivna teorija: država obstaja šele, ko jo priznavajo druge države; priznanje je torej odločilen dejavnik za polnopravni status v mednarodni skupnosti.

Doktrina Estrada (mehiška zunanjepolitična doktrina) se nanaša na politiko neizrekavanja vrednostnih sodb o legitimnosti tujih vlad in ne posega neposredno v vprašanje kriterijev državnosti; zato je pomembno, da se Montevidea ne zamenjuje z doktrino Estrada — slednja govori o priznanju vlad in politični nevtralnosti pri tem, ne pa o splošnih kriterijih državnosti.

Spori, omejitve in primeri iz prakse

Montevideo ni brez kritik. Nekateri pravniki in države menijo, da so njegove zahteve preveč formalne ali da jih je treba dopolniti glede na sodobne razmere. To še posebej velja za primere, kot so:

• Republika Kitajska (Tajvan) — izpolnjuje številna Montevidejska merila, vendar je zaradi političnih pritiskov in pomanjkanja splošnega priznanja v mednarodnih organizacijah njena mednarodno pravna situacija zapletena;
• Kneževina Sealand, Somaliland ali Liberland — entitete, ki si prizadevajo za državni status ali ga vsaj deklarirajo, a se soočajo z nasprotovanjem ali pomanjkanjem priznanj;
• Primer Kosova — pri Sodišču Evropske unije in pri International Court of Justice je bila pozornost pogosto usmerjena predvsem v dejanski proces priznanj in v politične posledice, ne pa v strogo formalen Montevidejski test.

V praksi je zato ugotovitev državnosti hibridno vprašanje: objektivna merila so pomembna, vendar veljavni politični in pravni učinki pogosto izhajajo iz dejanske prakse drugih držav, vključno s priznanji, vstopom v mednarodne organizacije in vzpostavljanjem meddržavnih odnosov.

Neteritorialne entitete in drugi posebni subjekti

Nekateri so poskušali razširiti definicijo državnosti ali izpostaviti primere subjektov, ki so pomembni v mednarodnih odnosih, a ne ustrezajo vsem Montevidejskim kriterijem. Ustanovitelji neteritorialnih mikronacij pogosto izpostavljajo zahtevo po opredeljenem ozemlju kot problematično. Nekatere neteritorialne entitete, zlasti Suvereni malteški vojaški red, uživajo posebno statusno prepoznavanje v mednarodnem pravu (npr. sposobnost vstopanja v odnose s suverenimi državami, akreditiranje veleposlanikov ali sklenitev nekaterih sporazumov), vendar si ne prizadevajo nujno za status države in pogosto ne izpolnjujejo vseh Montevidejskih meril.

Zaključek

Konvencija iz Montevidea iz leta 1933 ostaja temeljna in vplivna formulacija meril državnosti, predvsem kot praktičen in enostaven okvir. V sodobnem mednarodnem pravu pa njena uporaba ni avtomatična ali izključna: kriteriji so pomembni, vendar jih je treba preučiti v luči dejanske državne prakse, političnih okoliščin in razvoja običajnega prava. Konvencija in njeni principi ostajajo predmet strokovnih razprav in analiza primernosti za reševanje zapletenih primerov državnosti še naprej igra pomembno vlogo v mednarodnopravni teoriji in praksi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Konvencija iz Montevidea?

V: Kdo je razglasil politiko dobrega soseda?

V: Katera so štiri merila za državnost, določena v členu 1?

V: Kaj pravi člen 3 o priznavanju s strani drugih držav?

V: Ali obstajajo poskusi razširitve opredelitve državnosti?

V: Kako na to zahtevo gledajo neteritorialne mikrodržave z vidika pravičnosti?

Išči po črki