Moritz Wagner

Wagnerjev pomen

Wagner je na začetku svoje kariere deloval kot geograf in objavil več geografskih knjig o Severni Afriki, Bližnjem vzhodu in tropski Ameriki.

Bil je tudi navdušen naravoslovec in zbiratelj, po čemer je med biologi najbolj znan. Ernst Mayr, evolucionist in zgodovinar biologije, je opisal Wagnerjev pomen.

V treh letih bivanja v Alžiriji je Wagner med drugim proučeval neleteče hrošče Pimelia in Melasoma. Vsak rod je razdeljen na več vrst, od katerih je vsaka omejena na del severne obale med rekami, ki se z gorovja Atlas spuščajo v Sredozemsko morje. Takoj ko prestopimo reko, se pojavi druga, vendar tesno povezana vrsta.

Podobna opazovanja je Wagner opravil tudi na Kavkazu in v andskih dolinah, zato je po objavi knjige Izvor vrst prišel do zaključka:

"... začetna vrsta se bo [pojavila] šele, ko bo nekaj posameznikov prestopilo meje svojega območja... oblikovanje nove vrste ne bo nikoli uspelo... brez dolgotrajne ločitve kolonistov od drugih pripadnikov njihove vrste."

To je bil zgodnji opis procesa geografske speciacije. Ta zamisel je bila pozneje oblikovana še drugače: "Organizmi, ki nikoli ne zapustijo svojega starodavnega območja razširjenosti, se nikoli ne spremenijo". To ne more biti dobesedno res in je pretirana formulacija njegove zamisli.

Usoda te zamisli je bila nesrečna. "Na žalost je Wagner [svojo idejo] združil z nekaterimi nenavadnimi idejami o variaciji in selekciji" (Mayr). Vodilni evolucionisti (Darwin, Wallace, Weismann) so napadli Wagnerjevo zamisel o geografski speciaciji in ta je dolgo časa nazadovala. Vendar jo je leta 1942 ponovno predstavil Mayr in pomen geografske speciacije je postal ena od osrednjih idej evolucijske sinteze.

Kritika

Sodobni strokovnjaki, kot so Ernst Mayr, Jerry Coyne in Allen Orr, se strinjajo, da je Wagner prvi opredelil geografsko speciacijo. Vendar je njegova "migracijska teorija" temeljila na precej preprosti, Lamarckovi ideji evolucije. Wagner je v pismih Darwinu trdil, da je pri razumevanju razvoja novih vrst spregledal ključno geografsko komponento. Darwin se je sprva prijazno odzval na ta pisma in se strinjal, da je geografska izolacija pomembna (čeprav ni edini način speciacije). Kasneje ga je Wagnerjev vedno bolj histerični ton in enostranski argumenti vznemirili, zato je čez svoj izvod Wagnerjevega članka iz leta 1875 napisal "najbolj bedne smeti", deloma zato, ker Wagner ni upošteval pomena naravnega izbora in je brez navedbe avtorstva povzel dele Darwinove teorije, ki so mu bili všeč, obenem pa trdil, da so Darwinova stališča napačna.

Tako kot Darwin je tudi reverend J. T. Gulick menil, da so Wagnerjeve teorije pretirane, vendar je v poznejšem članku Gulick zapisal: "Moritz Wagner je v svojem zakonu o selitvi organizmov prvi poudaril pomen geografske izolacije kot dejavnika evolucije, vendar je s trditvijo, da brez geografske izolacije naravna selekcija ne bi mogla vplivati na nastanek novih vrst, presegel to, kar je mogoče potrditi z dejstvi."

Formulacija Ernsta Mayra je razjasnila vprašanja, ki jih je Wagner pustil odprte: "Nova vrsta se razvije, če populacija, ki se je izolirala od starševske vrste, v obdobju izolacije pridobi lastnosti, ki spodbujajo ali zagotavljajo izolacijo, ko se zunanje ovire porušijo". Tudi zoološki taksonom Bernhard Rensch je bil pomemben pri ohranjanju geografske speciacije na evolucijskem jedilniku. Geografsko ločitev je označil za najpogostejši začetni korak h kladogenezi (delitvi vrst).

Pomen Wagnerjevega spoznanja je danes nesporen. Dolga leta so ga zakrivale njegove druge, napačne zamisli, vendar je šlo za pristno naravoslovno spoznanje, pridobljeno z opazovanjem žuželk v njihovem naravnem okolju.

"Po letu 1859 je minilo več kot 60 let, preden so vodilni strokovnjaki... [so se] strinjali, da je ta geografski pristop način reševanja problema speciacije ... nova vrsta se lahko razvije, ko populacija pridobi izolacijske mehanizme, medtem ko je izolirana od svoje matične populacije."

Wagnerjeve publikacije

• Reisen in der Regentschaft Algier in den Jahren 1836, 1837 und 1838. 3 Bde. Leipzig 1841.
• Der kaukasus und das Land der Kosaken. 2 Bde. Leipzig 1847.
• Reise nach Kolchis. Leipzig 1850.
• Reise nach dem Ararat und dem Hochlande Armeniens. Stuttgart 1848.
• Reise nach Persien und dem Lande der Kurden. 2 Bde. Leipzig 1851.
• Die Republik Costa-Rica. Leipzig 1856.
• Über die hydrogaphischen Verhältnisse und das Vorkommen der Süßwasserfische in den Staaten Panama und Ecuador. Abhandlungen der königlich bayerischen Akademie der Wissenschaften, II Classe 11 (I Abt.)
• Reisen in Nordamerika in den Jahren 1852 und 1853. (s Carlom Scherzerjem) 3 zvezki, Gotha 1861.
• Die Darwinsche Theorie und das Migrationsgesetz der Organismen. Leipzig 1868. Angleška izdaja: Wagner M. 1873. Darwinova teorija in zakon o migraciji organizmov. Prevod: I.L. Laird, London.
• Naturwissenschaftliche Reisen im tropischen Amerika. Stuttgart 1870.
• Über den Einfluß der geographischen Isolierung und Kolonienbildung auf die morphologischen Veränderungen der Organismen. München 1871.
• Die Entstehung der Arten durch räumliche Sonderung. [Izvor vrst s prostorsko ločitvijo] Gesammelte Aufsätze. Benno Schwalbe, Basel 1889.