Otok Norfolk: avstralsko ozemlje v Tihem oceanu — zgodovina in turizem

Prazgodovina

Prvi ljudje, ki so obiskali otok Norfolk, so bili verjetno iz Nove Zelandije. Prvi evropski naseljenci so našli dele kanuja in kamnite sekire. Kasneje so arheologi leta 1995 v peščenih sipinah v zalivu Emily Bay našli ostanke hiše. V njej so živeli od približno leta 1200 do približno leta 1600 našega štetja. Znanstveniki ne vedo, zakaj so ljudje zapustili otok.

Kapitan Cook

Otok Norfolk je 10. oktobra 1774 prvi odkril kapitan James Cook. Z ladjo Resolution je bil na svojem drugem potovanju okoli sveta. Pristal je na otoku, ki je bil nenaseljen (nihče ni živel na njem). Našel je lan (Phormium tenax) in velika drevesa, ki se zdaj imenujejo borovci otoka Norfolk (Araucaria heterophylla). Menil je, da bi iz lanu lahko izdelali tkanino za ladijska jadra, iz borovcev pa dobre jambore za ladje. Eno od dreves je uporabil za izdelavo novega zgornjega jambora za ladjo Resolution. Cook je o otoku pisal v svoji knjigi A Voyage towards the South Pole, ki je bila natisnjena v Londonu leta 1777.

Britanska vlada je leta 1788 poslala kapitana Arthurja Phillipa s prvo floto, da bi v Avstraliji ustanovil kazensko kolonijo. Na otoku Norfolk je moral čim prej ustanoviti majhno naselbino, da bi preprečil drugim evropskim državam, da bi si prisvojile otok. Francoski ladji L'Astrolabe in La Boussole, ki jima je poveljeval La Pérouse, sta otok obiskali v začetku leta 1778. Zaradi prevelikih in razburkanih valov nista mogli pristati. La Pérouse je menil, da je otok primeren le za "angele in orle".

Prvi evropski naseljenci so na otok Norfolk prispeli 3. marca 1788. Po dveh dneh raziskovanja otoka so se 6. marca izkrcali v zalivu Emily, ki je del Sydneyjskega zaliva. Ta dan se danes praznuje kot "dan ustanovitve". Pripluli so z ladjo HMS Supply iz nove naselbine v Sydneyju v Novem Južnem Walesu. Philip Gidley King je vodil majhno skupino 21 ljudi, vključno s 15 kaznjenci (9 moških in 6 žensk). Obsojenci naj bi bili ljudje najboljšega značaja, med njimi sta bila tudi Richard Widdicombe, star 72 let, in Charles McLennan, star 16 let. Naseljenci so bili:

• James Cunningham - pomočnik poveljnika ladje HMS Sirius
• Thomas Jamison - pomočnik kirurga z ladje HMS Sirius
• John Turnpenny Altree - pomočnik kirurga
• Roger Morley - mornar z ladje HMS Sirius
• William Westbrook - mornar z ladje HMS Sirius
• Charles Heritage - morski
• John Batchelor - morsko plovilo

V prvem letu naselbine, ki se je imenovala Sydney, so iz Novega Južnega Walesa poslali več kaznjencev in vojakov. Drugo naselje je nastalo v zalivu Ball Bay, poimenovanem po kapitanu ladje HMS Supply, poročniku Henryju Lidgbirdu Ballu. 8. januarja 1789 se je rodil prvi otrok, Norfolk King, sin Philipa Gidleyja Kinga in obsojenke Ann Inett.

Ladja HMS Sirius je razbita

Marca 1790 se je guverner Arthur Phillip odločil, da bo v Anglijo poslal kralja s pomembnimi sporočili o naselitvah v Avstraliji. Phillip je na otok Norfolk poslal majorja Roberta Rossa, odgovornega za vojake v Sydneyju, da prevzame naloge Kinga. V Sydneyju je primanjkovalo hrane, zato je Phillip tja poslal tudi dve četi vojakinj, pet svobodnih žensk in otrok, 183 kaznjencev in 27 otrok kaznjencev. Filip je upal, da bo na otoku Norfolk več hrane. Poslali so jih na dveh ladjah, HMS Sirius in HMS Supply.

19. marca se je ladja HMS Sirius zaletela v enega od grebenov v zalivu Sydney na otoku Norfolk. Nihče ni bil poškodovan, kapitan John Hunter pa je vse ljudi in večino zalog varno spravil na kopno.

HMS Supply se je vrnila v Sydney, major Ross pa je na otoku ostal z več kot 500 ljudmi. Hitro je poskrbel, da je bilo hrane dovolj. Vsak, ki bi brez njegovega dovoljenja vzel hrano ali ubil živali za hrano, bi bil obešen. Pred lakoto jih je rešil vsakoletni prihod morskega ptiča, petrela (Pterodroma melanopus), ki je gnezdil v luknjah v tleh. Vsako noč so za hrano pobili od 2000 do 3000 ptic. Lahko so jedli tudi njihova jajca. Petrela so poimenovali "ptica iz previdnosti", saj so menili, da jim ga je moral poslati Bog, da bi jih rešil. Ljudje so jedli tudi vrhove palm. Avgusta sta prispeli dve ladji, Justinian in Surprize, ki sta pripeljali še več hrane in 200 obsojencev.

Kralj se vrača

King se je novembra 1791 vrnil na otok Norfolk, Ross pa v Sydney. Na otok so poslali še več kaznjencev, tako da je septembra 1792 na otoku živelo 1115 ljudi. King je v zalivu Cascade začel graditi še eno pristajališče, kar je pomenilo, da so ladje lahko izbirale, odvisno od tega, v katero smer je pihal veter. Obsojenci so imeli težave pri izdelavi izdelkov iz rastlin lanu. Na Novi Zelandiji so ujeli dva Maorca in ju odpeljali v Norfolk, da bi obsojence naučila uporabljati lan. Moška, Hoodoo in Toogee, nista vedela veliko o lanu; na Novi Zelandiji so to nalogo opravljale ženske. King je šest mesecev pozneje moška odpeljal nazaj na Novo Zelandijo.

Do leta 1796 so na 1528 hektarjih (618 ha) odstranili drevesa in zasadili poljščine. Ti pridelki so vključevali koruzo, pšenico, krompir, sladkorni trs, banane, guave, limone, jabolka in kavo. Kmetijske živali so vključevale 12 govedi, 6 konj, 12 oslov, 374 ovac, 772 koz in 14 624 prašičev. Na kmetiji sta bili dve šoli in sirotišnica za deklice. King je bil slabega zdravja in se je vrnil v Sydney, novi viceguverner pa je postal kapitan Townson iz korpusa Novega Južnega Walesa.

Konec naselja

Ko je Joseph Foveaux leta 1800 prispel kot guvernerski namestnik, je ugotovil, da je naselje precej opustošeno. Štiri leta ni bilo veliko storjenega, da bi jo ohranili v dobrem stanju. Začel je popravljati stavbe in druga javna dela ter poskušal izboljšati izobraževanje.

Leta 1794 je kralj predlagal zaprtje otoka Norfolk kot kazenske kolonije. Bil je preveč oddaljen od Novega Južnega Walesa, ladje so tam težko pristajale, vzdrževanje otoka pa je bilo predrago. Leta 1803 je državni sekretar lord Hobart zaradi stroškov in težav pri potovanju med otokom Norfolk in Sydneyjem pozval, naj se vsi preselijo v Van Diemenovo deželo. Naseljenci se niso želeli preseliti, saj so trdo delali, da so očistili zemljo in ustanovili svoje kmetije. Želeli so, da jim vlada plača, ker so se morali preseliti. King, zdaj guverner Novega Južnega Walesa, ni želel, da bi se vsi preselili, saj je menil, da bo to dober zapor za slabe kaznjence iz Novega Južnega Walesa. Lahko bi bil tudi kraj za oskrbo kitolovnih ladij ali gojenje kave.

Britanska vlada se je odločila, da otok zapre. Prva skupina 159 ljudi se je v Van Diemenovo deželo odpravila februarja 1805, večinoma obsojenci in njihove družine ter vojaki. Med novembrom 1807 in septembrom 1808 so večino ljudi preselili. Marca 1810 jih je ostalo le še 117. Leta 1813 so zadnje naseljence odpeljali v Van Diemensovo deželo, vojake pa v Sydney. Britanska vlada ni želela, da bi se na otoku naselila druga država, zato je majhna skupina ostala in pobila vse živali, ki so ostale, ter uničila vse zgradbe. Februarja 1814 so na ladji "Kangaroo" odšli zadnji ljudje. Ostalo je le še nekaj divjih prašičev in koz.

Leta 1825 se je britanska vlada odločila, da na otoku Norfolk postavi nov zapor za kaznjence. To naj bi bil zapor za kaznjence iz Novega Južnega Walesa, ki so še naprej kršili zakon. Guverner Novega Južnega Walesa sir Thomas Brisbane je želel, da bi bil to kraj, od koder ne bi bilo vrnitve. To naj bi bila najhujša kazen razen smrti. Številne obsojence so bičali z bičem z devetimi repi. Naenkrat so jih lahko bičali tudi 300, mnogi pa so bili bičani več kot 1000-krat. Ker je bil to zapor, na otoku niso smeli bivati svobodni naseljenci, prav tako ni bilo zapornic. Na otoku so smele pristati le vladne ladje ali ladje v stiski.

Po zaprtju zapora je britanska vlada otok podarila prebivalcem otoka Pitcairn. Pitcairn, ki je imel le 30 hektarjev zemlje, primerne za kmetovanje, ni bil več kos številnemu prebivalstvu. Vseh 194 ljudi so leta 1856 preselili v Norfolk. Ti ljudje so bili potomci upornikov z ladje HMS Bounty. Na otok so prispeli 8. junija 1856, obletnico pa vsako leto praznujemo kot dan Bountyja.

Na otoku Norfolk vlada vlažno subtropsko podnebje (Cfa po Köppenovi podnebni klasifikaciji).

• Pitcairn
• Upor na ladji Bounty