Politika jedrske energije: pregled, definicija in mednarodni vpliv

Pregled

Po nesreči v jedrski elektrarni Fukušima Daiči leta 2011 Kitajska, Nemčija, Švica, Izrael, Malezija, Tajska, Združeno kraljestvo in Filipini pregledujejo svoje programe jedrske energije. Indonezija in Vietnam še vedno načrtujeta gradnjo jedrskih elektrarn. Države, kot so Avstralija, Avstrija, Danska, Grčija, Irska, Luksemburg, Portugalska, Izrael, Malezija, Nova Zelandija, Severna Koreja in Norveška, še naprej nasprotujejo jedrski energiji.

Avstralija

Avstralija ne proizvaja jedrske energije. Načrte za preučitev, ali naj država razvije jedrsko energijo, so opustili, ko je bil leta 2007 za predsednika vlade izvoljen Kevin Rudd, ki je temu nasprotoval.

Finska

Od leta 2006 ima finski program jedrske energije štiri jedrske reaktorje. Prvi je začel obratovati leta 1977. Zdaj zagotavljajo 27 % finske električne energije.

Tretji reaktor v Olkiluotu bo novi evropski reaktor pod tlakom. Začetek obratovanja je načrtovan za leto 2011, njegova moč pa bo 1600 MWe.

Gradnja elektrarne Olkiluoto 3 se je začela avgusta 2005. Dve leti in pol pozneje je projekt "več kot dve leti zaostajal za načrtom in vsaj 50 % presegel proračun, izguba za ponudnika pa je ocenjena na 1,5 milijarde evrov".

Francija

Po naftni krizi v začetku sedemdesetih let se je francoska vlada leta 1974 odločila, da si bo prizadevala za samozadostnost pri proizvodnji električne energije, predvsem z gradnjo jedrskih elektrarn. Francija danes približno 78,1 % električne energije proizvede z jedrsko energijo. Ker Francija proizvaja skupni presežek električne energije, izvaža jedrsko proizvedeno energijo. Del te energije gre v države, ki navidezno nasprotujejo uporabi jedrske energije, na primer v Nemčijo. Upravni odbor družbe Electricité de France (Électricité de France ali EDF) je odobril gradnjo evropskega tlačnega reaktorja (EPR) z močjo 1630 MWe v Flamanvillu v Normandiji. Gradnja naj bi se začela konec leta 2007, končana pa naj bi bila leta 2012.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v Franciji nastalo protijedrsko gibanje, ki so ga sestavljale skupine državljanov in politični akcijski odbori. Prišlo je do številnih velikih protijedrskih protestov in demonstracij. V zadnjem času so potekale ciljno usmerjene kampanje, predvsem s strani Greenpeacea, organizacija Sortir du nucléaire (Francija) pa je pozvala k uradnemu varnostnemu pregledu Arevinih obratov.

Nemčija

Leta 2000 je nemška vlada, sestavljena iz koalicije, v kateri je bila tudi zelena stranka Zavezništvo '90/Zeleni, uradno objavila namero, da bo v Nemčiji postopoma ukinila jedrsko energijo. Jürgen Trittin, minister za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost, je z energetskimi podjetji dosegel dogovor o postopnem zaprtju devetnajstih jedrskih elektrarn v državi in prenehanju civilne uporabe jedrske energije do leta 2020. Zakonodaja je bila sprejeta z zakonom o izstopu iz jedrske dejavnosti. Elektrarni Stade in Obrigheim sta bili ugasnjeni 14. novembra 2003 oziroma 11. maja 2005. Demontaža elektrarn se bo predvidoma začela leta 2007. Zakon o izstopu iz jedrske dejavnosti pa ni prepovedal obratovanja elektrarn za bogatenje urana - ena od njih v Gronauu je dobila dovoljenje za podaljšanje obratovanja. Pojavili so se pomisleki glede varnosti postopnega opuščanja, zlasti v zvezi s prevozom jedrskih odpadkov. Leta 2005 je Angela Merkel s stranko CDU zmagala na nemških zveznih volitvah leta 2005. Nato je napovedala, da se bo z energetskimi podjetji ponovno pogajala o roku za zaprtje jedrskih elektrarn. Vendar je v okviru pakta s SPD, s katero CDU tvori koalicijo, za zdaj ohranila politiko postopnega opuščanja jedrskih elektrarn.

Novembra 2008 je pošiljka radioaktivnih odpadkov iz nemških jedrskih elektrarn prispela v skladišče v bližini Gorlebna, potem ko so jo zadržali veliki protesti jedrskih aktivistov. Protestov, ki so vključevali blokiranje tovornjakov s sedečimi demonstracijami in blokiranje poti s traktorji, se je udeležilo več kot 15 000 ljudi. Demonstracije so bile deloma odziv na pozive konservativcev k ponovnemu razmisleku o načrtovanem postopnem opuščanju jedrskih elektrarn.

Japonska

Na Japonskem je v obratovanju 55 reaktorjev s skupno zmogljivostjo 47 577 MWe (49 580 MWe bruto), 2 reaktorja (2 285 MWe) sta v gradnji, 12 reaktorjev (16 045 MWe) pa je načrtovanih. Jedrska energija predstavlja približno 30 % celotne proizvodnje električne energije na Japonskem z zmogljivostjo 47,5 GWe (neto). Načrtuje se povečanje tega deleža na 37 % leta 2009 in 41 % leta 2014.

16. julija 2007 je območje, kjer je jedrska elektrarna Kashiwazaki-Kariwa družbe Tokyo Electric, prizadel močan potres. Elektrarna s sedmimi enotami je največja posamezna jedrska elektrarna na svetu. Vsi reaktorji so bili zaprti in bodo predvidoma ostali zaprti zaradi preverjanja škode in popravil vsaj eno leto.

Med jedrsko nesrečo v Fukušimi je 11. marca 2011 v jedrski elektrarniFukušimaDaiči na Japonskem prišlo do okvare hladilnih sistemov in razglašena je bila izredna jedrska situacija. To je bila prva jedrska nesreča na Japonskem, 140 000 prebivalcev, ki so bili oddaljeni 20 km od elektrarne, pa se je moralo izseliti. Eksplozije in požar so povzročili nevarne ravni sevanja, kar je povzročilo zlom borze in panično nakupovanje v supermarketih.

Združene države Amerike

Elektrarna Shippingport je bila prva komercialna jedrska elektrarna, zgrajena v Združenih državah Amerike leta 1958. Po rasti jedrske energije v šestdesetih letih 20. stoletja je Komisija za atomsko energijo predvidevala, da bo do leta 2000 v ZDA delovalo več kot 1 000 reaktorjev. Toda do konca sedemdesetih let je postalo jasno, da jedrska energija ne bo tako močno rasla, zato je bilo več kot 120 naročil za reaktorje na koncu preklicanih.

Leta 2007 so v Združenih državah Amerike obratovale 104 komercialne jedrske proizvodne enote (69 tlačnovodnih reaktorjev in 35 reaktorjev z vrelo vodo), ki imajo dovoljenje za obratovanje in proizvedejo skupaj 97 400 megavatov električne energije, kar je približno 20 % celotne porabe električne energije v državi. Združene države so največji svetovni dobavitelj komercialne jedrske energije.

Nesreča na otoku Three Mile Island je bila najhujša nesreča v ameriški jedrski industriji. Med drugimi nesrečami sta tudi nesreči v jedrski elektrarni Davis-Besse, ki je bila po podatkih Komisije za jedrski nadzor od leta 1979 vir dveh od petih najnevarnejših jedrskih nesreč v Združenih državah Amerike.

Več jedrskih elektrarn v ZDA je bilo zaprtih veliko pred predvideno življenjsko dobo, med njimi Rancho Seco leta 1989 v Kaliforniji, San Onofre Unit 1 leta 1992 v Kaliforniji (enoti 2 in 3 še delujeta), jedrska elektrarna Zion leta 1998 v Illinoisu in jedrska elektrarna Trojan leta 1992 v Oregonu. Jedrsko elektrarno Humboldt Bay v Kaliforniji so zaprli leta 1976, 13 let po tem, ko so geologi odkrili, da je bila zgrajena na prelomu (prelom Little Salmon). Jedrska elektrarna Shoreham ni nikoli komercialno obratovala, saj se zaradi političnega ozračja po nesrečah na otoku Three Mile Island in v Černobilu ni bilo mogoče dogovoriti o odobrenem načrtu evakuacije v sili.

Številnim elektrarnam so nedavno podaljšali življenjsko dobo za 20 let.