The Godfather je ameriški film iz leta 1972, ki ga je režiral Francis Ford Coppola. Film temelji na istoimenskem romanu Maria Puzoja, v njem pa igrata Marlon Brando in Al Pacino. Zgodba filma se odvija med letoma 1945 in 1955.

Velja za enega najboljših filmov o mafiji. Poleg tega so ga mnogi označili za najboljši film vseh časov; uvrščen je tudi na številne tovrstne sezname, med drugim na AFI-jev seznam100 let... 100 filmov (kjer je bil uvrščen na tretje mesto).

Nagrade in nominacije: Film je prejel skupaj 11 nominacij za oskarje in jih osvojil tri: za najboljši film (Best Picture), za najboljšo glavno moško vlogo (Marlon Brando) in za najboljši prirejeni scenarij (Mario Puzo in Francis Ford Coppola). Marlon Brando je nagrado za najboljšo moško vlogo zavrnil — v znak protesta je poslal predstavnico Sacheen Littlefeather, ki je na odru izjavila razloge, povezana s položajem domorodnih ameriških skupnosti in s prikazovanjem domorodnih ljudstev v Hollywoodu.

Zgodba

Osrednja tema filma je družina Corleone in vzpon mlajšega sina Michaela Corleone iz vojaka in civilista v brezkompromisnega vodjo največje mafijske družine. Film prikazuje politične in poslovne manevre, nasilje, zvestobo, izdajo ter vprašanja oblasti in družinske odgovornosti. Dogajanje se razteza od po vojnega obdobja do začetka petdesetih let 20. stoletja, vključno s ključnimi epizodami, kot so posestni udara, poroke, umori in potovanje v Italijo.

Igralska zasedba

  • Marlon Brando kot Vito Corleone — patriarh družine
  • Al Pacino kot Michael Corleone — njegov mlajši sin, ki postopoma prevzame vodstvo
  • James Caan kot Sonny Corleone
  • Robert Duvall kot Tom Hagen
  • Diane Keaton kot Kay Adams
  • Konstantne stranske vloge dopolnjujejo vrsta znanih igralcev tistega časa, ki prispevajo k močni in prepričljivi zasedbi.

Produkcija in snemanje

Scenarij so po romanu Maria Puzoja soustvarili Puzo in Coppola. Film so producirali in financirali ob precej napetem režiser‑produkcijskem procesu; Coppola je moral zagotoviti svojo vizijo kljub pritiskom studia. Snemanje je potekalo predvsem v New Yorku in na Siciliji (nekateri prizori so bili posneti v vaseh, kot sta Savoca in Forza d'Agrò), kamera pa je bila delo Gordon Willis-a, ki je prispeval značilno temen, kontrasten in intimni vizualni slog. Glasbo je ustvaril Nino Rota — tema filma je postala eden najbolj prepoznavnih filmskih motivov.

Prejem in vpliv

Film je bil tako kritiško hvaljen kot tudi velik komercialni uspeh; na skromnem proračunu je dosegel izjemen izkupiček in utrdil svoj status kultnega dela. Kritiski so izpostavljali izjemne igralke in interpretacije likov, filmsko atmosfero, režijo in celostno zgodbo o moči in družini. Leta 1990 je film vključen v Nacionalni filmski register (National Film Registry) v ZDA kot kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomemben.

Dediščina

Vpliv Krstnega očeta presega žanr mafijskega filma: postal je vzorec za zgodbo o organizirani kriminaliteti, oblikovanje likov in uporabo filmskega sloga v pripovedni dramatiki. Številni citati iz filma, zlasti »I'm gonna make him an offer he can't refuse«, so všli v popularno kulturo. Film je pogosto predmet študij filmske teorije, literature in kulture zaradi svojih tem, kot so moč, moralnost, identiteta in ameriški sanjski motiv.

Leta 1974 je izšlo nadaljevanje, The Godfather Part II, ki je prejelo še enega oskarja za najboljši film. To je bilo edino nadaljevanje, ki mu je to uspelo do Gospodarja prstanov iz leta 2003: Kraljeva vrnitev. Tretji film iz trilogije o bogatem očetu, The Godfather Part III, je izšel leta 1990. Po mnenju kritikov ni bil tako dober kot druga dva filma.

Krstni oče ostaja referenčno delo filmske umetnosti — prepričljiva kombinacija močne pripovedi, vrhunskih igralskih ustvaritev in prepoznavnega vizualnega ter zvočnega sloga, ki še danes nagovarja nove generacije gledalcev.