Po mnenju številnih zgodovinarjev je bila vstaja neuspešna zaradi pomanjkanja zunanje podpore in poznega prihoda podpore, ki je vendarle prišla.
Poljska vlada v Londonu je pred začetkom spopadov poskušala pridobiti podporo zahodnih zaveznikov. Zavezniki niso hoteli pomagati brez sovjetske odobritve. Poljska vlada v Londonu je večkrat prosila Britance, naj pošljejo zavezniške enote na Poljsko, vendar so britanske enote prišle šele decembra 1944. Kmalu po prihodu so jih sovjetske oblasti aretirale.
Od avgusta 1943 do julija 1944 je več kot 200 poletov britanskega Kraljevega vojnega letalstva (RAF) v Veliko Britanijo prepeljalo 146 poljskih pripadnikov, ki so se usposabljali v Veliki Britaniji, več kot 4000 zabojnikov z zalogami ter 16 milijonov dolarjev v bankovcih in zlatu za Domovinsko vojsko.
Edina podporna operacija, ki so jo izvajali ves čas vstaje, so bili nočni oskrbovalni spusti z letali dolgega dosega RAF, drugih letalskih sil britanskega Commonwealtha in enot poljskih letalskih sil. Uporabljati so morala letališča v Italiji, kar je zmanjšalo količino zalog, ki so jih lahko prepeljala.
RAF je opravil 223 poletov in izgubil 34 letal. Učinek teh zračnih napadov je bil predvsem ta, da so upornikom dali občutek upanja. Z njimi je bilo dostavljenih premalo zalog za potrebe upornikov, poleg tega pa so številna letala pristala zunaj ozemlja, ki so ga nadzorovali uporniki. []
Letalske kapljice
"Z iskanjem Varšave ni bilo težav. Vidna je bila na razdalji 100 kilometrov. Mesto je bilo v plamenih, vendar je bilo zaradi številnih velikih požarov skoraj nemogoče ujeti [videti] ciljne označevalne rakete." - William Fairly, južnoafriški pilot, iz intervjuja leta 1982
Od 4. avgusta so zahodni zavezniki začeli podpirati vstajo z letalskimi pošiljkami streliva in drugih zalog. Sprva je lete izvajala 1568. poljska eskadrilja za posebne naloge poljskih letalskih sil (pozneje preimenovana v 301. poljsko bombniško eskadriljo), nameščena v Bariju in Brindisiju v Italiji. Leteli so z letali B-24 Liberator, Handley Page Halifax in Douglas C-47 Dakota.
Kasneje, ko je poljska vlada v izgnanstvu zaprosila za dodatno pomoč, so se jim pridružili liberatorji iz 2. krila - št. 31 in 34. eskadrilje Južnoafriških letalskih sil s sedežem v Foggii v južni Italiji - ter halifaxi, ki sta jih upravljali 148. in 178. eskadrilja RAF.
Britanske, poljske in južnoafriške sile so padale do 21. septembra. Skupna teža zavezniških padalcev se razlikuje glede na vir (104 tone, 230 ton ali 239 ton), opravljenih je bilo več kot 200 poletov.
Sovjetska zveza zahodnim zaveznikom ni dovolila uporabe svojih letališč za zračne prevoze, zato so morala letala uporabljati baze v Združenem kraljestvu in Italiji. To je zmanjšalo težo, ki so jo lahko prevažala, in število poletov. Stalin je 22. avgusta zavrnil zahtevo zaveznikov za uporabo pristajalnih stez, ki so jo vložili 20. avgusta. Stalin je upornike označil za "zločince" in izjavil, da so upor začeli "sovražniki Sovjetske zveze".
Sovjeti so s tem, ko zavezniškim letalom niso dali pravice do pristanka na ozemlju pod sovjetskim nadzorom, zaveznikom otežili pomoč pri vstaji. Sovjeti so streljali na zavezniška letala, ki so prevažala zaloge iz Italije in vstopila v zračni prostor pod sovjetskim nadzorom.
Tudi ameriška podpora je bila omejena. Po Stalinovem nasprotovanju podpori vstaji je britanski premier Winston Churchill 25. avgusta telegrafiral ameriškemu predsedniku Franklinu D. Rooseveltu in dejal, naj pošljejo letala. Roosevelt ni želel razburiti Stalina pred konferenco na Jalti. Roosevelt je dejal, da ne bo poslal letal.
Nazadnje so Sovjeti 18. septembra dovolili, da je letalo USAAF s 107 letali B-17 Flying Fortresses iz 3. divizije 8. letalske sile pristalo na sovjetskih letališčih, ki so jih uporabljali v operaciji Frantic, vendar je bilo za pomoč upornikom prepozno.
Letala so odvrgla 100 ton zalog, vendar so jih uporniki zaradi velikega območja, na katerem so bile raztresene, pobrali le 20 ton. Velika večina zalog je padla na območja, ki so jih imeli pod nadzorom Nemci. USAAF je izgubilo dve letali B-17, še sedem pa jih je bilo poškodovanih. Letala so pristala v letalskih bazah operacije Frantic v Sovjetski zvezi.
Naslednji dan je 100 letal B-17 in 61 letal P-51 zapustilo ZSSR, da bi bombardirala Szolnok na Madžarskem in se vrnila v oporišča v Italiji. Sovjeti so menili, da je 96 % zalog, ki so jih odvrgli Američani, padlo na nemška območja.
Sovjeti do 30. septembra niso dovolili nadaljnjih ameriških poletov. Takrat je bilo vreme za letenje že preveč slabo, upor pa se je skoraj končal.
Med 13. in 30. septembrom so sovjetska letala odvrgla orožje, zdravila in hrano. Te zaloge so sprva spuščali brez padal, kar je povzročilo poškodbe in izgubo vsebine - poleg tega je veliko število kanistrov padlo na nemška območja.
Sovjetske letalske sile so opravile 2535 oskrbovalnih poletov z majhnimi dvokrilnimi letali Polikarpov Po-2. Skupaj so dostavili 156 minometov kalibra 50 mm, 505 protitankovskih pušk, 1478 avtomatov, 520 pušk, 669 karabink, 41 780 ročnih granat, 37 216 minometnih granat, več kot 3 milijone nabojev, 131,2 tone hrane in 515 kg zdravil.
Čeprav nemške zračne obrambe nad območjem Varšave skoraj ni bilo, je bilo izgubljenih približno 12 % od 296 letal, ker so morala leteti 1 600 km daleč in enako daleč nazaj nad močno branjenim sovražnikovim ozemljem (sestreljenih je bilo 112 od 637 poljskih ter 133 od 735 britanskih in južnoafriških letalcev).
Večina padcev je bila opravljena ponoči na višini 100-300 metrov. Številni paketi s padali so padli na ozemlje, ki ga je nadzorovala Nemčija (uporniki so našli le približno 50 ton zalog, kar je manj kot 50 % dostavljenih pošiljk).
Stališče Sovjetske zveze
Vloga Rdeče armade med varšavsko vstajo je sporna in zgodovinarji se še vedno ne strinjajo glede njene vloge. Vstaja se je začela, ko se je Rdeča armada približala mestu. Poljaki v Varšavi so pričakovali, da bodo Sovjeti v nekaj dneh zavzeli mesto.
Ta pristop, ki je nekaj dni pred prihodom zavezniških sil sprožil upor proti Nemcem, so uspešno izvedli v številnih evropskih prestolnicah, na primer v Parizu in Pragi.
Kljub lahkemu zavzetju območja jugovzhodno od Varšave pa Sovjeti upornikom niso pomagali. Namesto tega so čakali, da so Nemci pobijali vojake protikomunistične Poljske domobranske vojske.
V tistem času je robove mesta branila šibka nemška 73. pehotna divizija. Sovjeti niso napadli šibkih nemških obrambnih sil. To je nemškim silam omogočilo, da so poslale več enot za boj proti vstaji v samem mestu.
Rdeča armada se je južno od Varšave borila za mostove čez reko Vislo. Rdeča armada se je borila severno od mesta, da bi zavzela mostove čez reko Narev. V teh sektorjih so se bojevale najboljše nemške oklepne divizije.
Sovjetska 47. armada se je v Prago (predmestje Varšave) na desnem bregu Visle premaknila šele 11. septembra (ko se je končala vstaja). V treh dneh so Sovjeti predmestje hitro zavzeli. Šibka nemška 73. divizija je bila hitro poražena.
Do sredine septembra je bilo zaradi vrste nemških napadov ozemlje, ki so ga imeli Poljaki, omejeno na ozek odsek ob reki v okrožju Czerniaków. Poljaki so upali, da jim bodo pomagale sovjetske sile.
Čeprav je Berlingova komunistična 1. poljska armada prečkala reko, ni dobila velike podpore Sovjetov in glavne sovjetske sile jim niso sledile.
Eden od razlogov za neuspeh vstaje je bil, da sovjetska Rdeča armada ni pomagala uporu. Na dan vstaje, 1. avgusta, se je sovjetsko napredovanje ustavilo. Kmalu zatem so sovjetski tanki prenehali prejemati nafto.
Sovjeti so za načrtovano vstajo vedeli od svojih agentov v Varšavi. Vedeli so tudi zato, ker jim je poljski ministrski predsednik Stanisław Mikołajczyk povedal o načrtih za vstajo poljske domobranske vojske. Pomanjkanje podpore Rdeče armade poljskemu uporu je bila Stalinova odločitev, da bi Sovjeti po vojni lahko nadzorovali Poljsko.
Če bi poljska domobranska vojska zmagala, bi se poljska vlada v Londonu lahko vrnila na Poljsko. Tudi uničenje glavnih poljskih odporniških sil s strani Nemcev je pomagalo Sovjetski zvezi, saj je močno oslabilo morebitno poljsko nasprotovanje sovjetski okupaciji.
Zaustavitev napredovanja in nato zavzetje Varšave januarja 1945 je Sovjetom omogočilo, da so rekli, da so Varšavo "osvobodili".
Dejstvo, da so bili sovjetski tanki v bližini Wołomina 15 kilometrov vzhodno od Varšave, je voditelje Domobranske armade prepričalo, da so se odločili za vstajo. Vendar so bili ti tanki sovjetske 2. tankovske armade zaradi bitke pri Radzyminu konec julija potisnjeni iz Wołomina in nazaj za približno 10 km.
9. avgusta je Stalin premieru Mikołajczyku povedal, da so Sovjeti prvotno načrtovali, da bodo v Varšavi že 6. avgusta. Povedal je, da jim je napad štirih tankovskih divizij preprečil prihod v mesto. Do 10. avgusta so Nemci obkolili sovjetsko 2. tankovsko armado pri Wołominu in jo močno poškodovali.
Ko sta se Stalin in Churchill srečala oktobra 1944, je Stalin Churchillu povedal, da je pomanjkanje sovjetske podpore posledica sovjetskih izgub na območju Visle.
Nemci so menili, da Sovjeti poskušajo pomagati upornikom. Nemci so menili, da je njihova obramba Varšave preprečila sovjetsko napredovanje. Nemci niso mislili, da Sovjeti ne želijo napredovati.
Nemci so objavljali propagando, ki je trdila, da Britanci in Sovjeti ne pomagajo Poljakom.
Sovjetske enote, ki so v zadnjih dneh julija 1944 dosegle obrobje Varšave, so napredovale s 1. beloruske fronte v zahodni Ukrajini. Sovjeti so premagali številne nemške enote.
Nemci so skušali poslati nove enote, da bi zadržali linijo Visle. To je bila zadnja večja rečna ovira med Rdečo armado in Nemčijo.
Nemci so poslali številne pehotne enote slabe kakovosti in 4-5 kakovostnih tankovskih divizij v 39. tankovskem korpusu in 4. tankovskem korpusu SS.
Sovjetsko pomanjkanje pomoči Poljakom je mogoče razložiti tudi drugače. Rdeča armada je sredi avgusta pripravljala velik napad na Balkan prek Romunije. V to smer so poslali veliko sovjetskih vojakov in opreme, medtem ko so bili napadi na Poljsko ustavljeni.
Stalin se je odločil, da bo zasedel Vzhodno Evropo, namesto da bi se približal Nemčiji. Zavzetje Varšave za Sovjetsko zvezo ni bilo bistvenega pomena. Že prej so zavzeli mostove južno od Varšave in jih branili pred nemškimi napadi.
Sovjetsko vrhovno poveljstvo morda ni pripravilo načrta za pomoč Varšavi, ker ni imelo pravih informacij. Propaganda poljskega Odbora za narodno osvoboditev je trdila, da je Domovinska armada šibka in da je zaveznica nacistov. Informacije, ki so jih sovjetski agenti posredovali Stalinu, so bile pogosto napačne.
David Glantz (vojaški zgodovinar, upokojeni polkovnik ameriške vojske in član Naravoslovne akademije Ruske federacije) meni, da Rdeča armada ne glede na Stalinove politične cilje ni mogla pomagati vstaji. Nemška vojaška moč je avgusta in v začetku septembra ustavila kakršno koli sovjetsko pomoč Poljakom v Varšavi. Glantz je trdil, da bi bilo Varšavo težko zavzeti od Nemcev. Poleg tega Varšava ni bila dobra lokacija za prihodnje napade Rdeče armade.
