Varšavska vstaja (1944)

Ozadje

Julija 1944 so Poljsko že skoraj pet let okupirale nacistične nemške enote. Poljska domobranska vojska je bila zvesta poljski vladi v Londonu. Načrtovala je napad na Nemce. Nemčija se je borila proti skupini zavezniških sil pod vodstvom Sovjetske zveze, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike.

Prvotni načrt domobranske vojske je bil, da se pridruži napadalnim silam zahodnih zaveznikov, ki so osvobajale Evropo izpod nacistov. Vendar so Sovjeti leta 1943 dosegli predvojne meje Poljske, še preden se je zavezniška invazija na Evropo zelo oddaljila.

Sovjeti in Poljaki so bili sovražniki nacistične Nemčije. Vendar sta imela različne cilje. Domobranci so želeli demokratično kapitalistično Poljsko, ki bi bila zaveznica Zahoda. Sovjetski voditelj Stalin je želel iz Poljske narediti komunistično državo, ki bi bila zaveznica Sovjetske zveze.

Sovjeti in Poljaki si niso zaupali. Sovjetski partizani na Poljskem so bili pogosto v sporu s poljskimi odporniškimi enotami, ki so bile povezane z Domobranci.

Stalin je 25. aprila 1943 prekinil vse poljsko-sovjetske odnose, potem ko so Nemci obvestili svet o katynskem pokolu poljskih častnikov. Stalin ni hotel priznati, da je ukazal poboj.

Poveljnik domobranske vojske Tadeusz Bór-Komorowski je 20. novembra pripravil načrt, imenovan Operacija Burja. Na vzhodni fronti naj bi lokalne enote Domovinske armade napadle nemški Wehrmacht in pomagale sovjetskim enotam.

Poljska zastava s sidrom je bila znak poljskega odpora.

Predvečer bitke

13. julija 1944, ko je sovjetski napad prestopil staro poljsko mejo, so se morali Poljaki odločiti. Lahko bi začeli napadati Nemce, česar Sovjeti ne bi podprli, ali pa ne bi napadali in bi jih Sovjeti kritizirali.

Poljake je skrbelo, da če bi Rdeča armada osvobodila Poljsko izpod nemške okupacije, zavezniki po vojni ne bi sprejeli poljske vlade v Londonu.

Ko so Poljaki videli delovanje sovjetskih sil, so ugotovili, da se morajo odločiti. V operaciji "Ostra Brama" so sile NKVD ustrelile ali aretirale poljske častnike in prisilile nižje položaje, da so se pridružili poljskim silam pod sovjetskim nadzorom.

21. julija se je domobranska vojska odločila, da bo kmalu začela operacijo Tempest v Varšavi. Z njo naj bi Poljska pokazala, da je njena država, in napadla nemške okupatorje. Poljska vlada v izgnanstvu je 25. julija (proti mnenju poljskega vrhovnega poveljnika generala Kazimierza Sosnkowskega) odobrila načrt vstaje v Varšavi.

V zgodnjem poletju 1944 so nemški načrti predvidevali, da bo Varšava obrambno središče območja. Nemci so želeli zadržati Varšavo ne glede na to, koliko izgub bodo imeli. Nemci so zgradili utrdbe in na območje poslali veliko novih enot. To se je upočasnilo po neuspeli zaroti 20. julija, katere cilj je bil ubiti Adolfa Hitlerja. Nemške enote v Varšavi so bile šibke in se niso počutile samozavestne.

Vendar so do konca julija k nemškim silam na tem območju poslali nove enote. 27. julija je guverner varšavskega okrožja Ludwig Fischer pozval 100.000 poljskih moških in žensk, naj zgradijo utrdbe okoli mesta. Prebivalci Varšave njegove zahteve niso upoštevali.

Domobranci so se začeli bati morebitnih maščevalnih akcij Nemcev ali množičnih aretacij, kar bi Poljakom otežilo začetek napada. Sovjetske sile so se bližale Varšavi, radijske postaje pod sovjetskim nadzorom pa so pozivale Poljake, naj napadejo Nemce.

25. julija je Zveza poljskih patriotov pripravila radijsko oddajo iz Moskve. Poljake je pozvala, naj napadejo Nemce. 29. julija so prvi sovjetski tanki dosegli obrobje Varšave. Nasproti sta jih napadla dva nemška tankovska korpusa: 39. in 4. SS. 29. julija 1944 je radijska postaja Kosciuszko v Moskvi Poljakom sporočila, naj se "borijo proti Nemcem!".

Bór-Komorowski in več višjih častnikov so se tistega dne sestali na sestanku. Jan Nowak-Jeziorański, ki je prispel iz Londona, je dejal, da bo podpora zaveznikov šibka. 31. julija sta poljska poveljnika general Tadeusz Bór-Komorowski in polkovnik Antoni Chruściel ukazala, da morajo biti sile Domovinske armade pripravljene do 17. ure naslednjega dne.

Tadeusz Bór-Komorowski je poveljeval poljski domobranski vojski

Nasprotujoče si sile

Stebri

Območja poljskih sil Območje I (Śródmieście, staro mestno jedro) Območje II (Żoliborz, Marymont, Bielany) Območje III (Wola) Območje IV (Ochota) Območje V (Mokotov) Območje VI (Praga) Območje VII (okrožje Varšava) Območje VIII (Okęcie) Enote direktorata za sabotažo in diverzijo (Kedyw) pri štabu vstaje

Sile Domobranske vojske v Varšavskem okrožju so štele med 20.000 in 49.000 vojakov. Vojake so prispevale tudi druge skupine; ocene se gibljejo od 2.000 vseh do približno 3.500 vojakov skrajno desničarskih Narodnih oboroženih sil in nekaj deset vojakov komunistične Ljudske armade. Večina od njih se je več let usposabljala za partizansko in urbano gverilsko vojskovanje, vendar jim je primanjkovalo izkušenj z dolgotrajnimi dnevnimi boji. Silam je primanjkovalo opreme, saj je Narodna vojska poslala orožje na vzhod države, preden je bilo odločeno, da bo Varšava vključena v operacijo "Vihar".

Druge partizanske skupine so se pridružile pod poveljstvom Domobranske vojske, med boji pa so se jim pridružili številni prostovoljci, med njimi tudi Judje, osvobojeni iz koncentracijskega taborišča Gęsiówka v ruševinah varšavskega geta.

Polkovnik Antoni Chruściel (kodno ime "Monter") je poveljeval poljskim silam v Varšavi. Sprva je svoje sile razdelil na osem območij.

20. septembra so jih spremenili, tako da so ustrezale trem območjem mesta, ki so bila v rokah poljskih sil. Celotne sile, ki so se preimenovale v korpus Varšavske domovinske armade (poljsko: Warszawski Korpus Armii Krajowej) in jim je poveljeval general Antoni Chruściel, ki je 14. septembra postal polkovnik, so se oblikovale v tri pehotne divizije (Śródmieście, Żoliborz in Mokotov).

Poljski vojaški material Od 1. avgusta je bila njihova vojaška zaloga sestavljena iz: 1.000 pištol 1.750 pištol 300 avtomatskih pušk 60 napadalnih pušk 7 težkih mitraljezov 20 protitankovskih topov 25.000 ročnih granat

Med spopadi so Poljaki z zračnimi padali in ujetjem pri sovražniku pridobili dodatne zaloge (vključno z več oklepnimi vozili, dvema tankoma Panther in dvema Sd.Kfz. 251 APC). V delavnicah upornikov so med boji izdelovali tudi orožje, vključno z avtomatskimi puškami, plamenometi vzorca K, granatami, minometi in celo oklepnim avtomobilom (Kubuś).

Nemci

Konec julija 1944 so bile nemške enote v Varšavi in njeni okolici razdeljene v tri kategorije. Prva je bila varšavska garnizija. Ta je 31. julija štela 11.000 vojakov pod poveljstvom generala Rainerja Stahela.

Nemške sile Te sile so vključevale: približno 5.000 pripadnikov redne vojske; 4.000 pripadnikov Luftwaffe (1.000 na letališču Okęcie, 700 na Bielanyju, 1.000 v Boernerowu, 300 v Służewcu in 1.000 v protiletalskih artilerijskih postojankah po mestu); približno 2.000 mož stražarskega polka Varšava (nemško: Wachtregiment Warschau), vključno s štirimi pehotnimi bataljoni (Patz, Baltz, št. 996 in 997) ter izvidniškim eskadronom SS (približno 350 mož) .

Te nemške sile so imele dobro orožje. Na obrambo mesta so se pripravljale več mesecev. Nemce je varovalo več sto betonskih bunkerjev in bodeča žica.

Poleg garnizijskih enot so bile nemške vojaške enote na obeh bregovih Visle in v mestu. Drugo kategorijo so sestavljali policija in SS pod vodstvom polkovnika Paula Otta Geibla, ki je na začetku štela 5.710 mož, vključno s Schutzpolizei in Waffen-SS. Tretjo kategorijo so sestavljale pomožne enote, vključno z oddelki Bahnschutz (železniška straža), Werkschutz (tovarniška straža), Sonderdienst in Sonderabteilungen (vojaške enote nacistične stranke).

Med vstajo je nemška stran vsak dan dobivala nove enote. Stahela je v začetku avgusta na mestu poveljnika zamenjal general SS Erich von dem Bach. Na dan 20. avgusta 1944 je bilo med Nemci, ki so se bojevali v Varšavi, 17.000 mož, razporejenih v dve bojni skupini:

Bojno skupino Rohr (poveljeval ji je generalmajor Rohr), ki je vključevala brigado Bronislava Kaminskega, in bojno skupino Reinefarth (poveljeval ji je SS-Gruppenführer Heinz Reinefarth) so sestavljale napadalna skupina Dirlewanger (poveljeval ji je Oskar Dirlewanger), napadalna skupina Reck (poveljeval ji je major Reck), napadalna skupina Schmidt (poveljeval ji je polkovnik Schmidt) in različne podporne enote.

Nemški vojaki na Gledališkem trgu, zadaj je vidno Narodno gledališče. September 1944


Kubuś, poljski oklepni avtomobil iz druge svetovne vojne, ki ga je med vstajo izdelala Domovinska vojska. Sodeloval je v napadu na varšavsko univerzo.


Poljsko uporniško orožje, vključno s samostrelom Błyskawica - enim od redkih orožij, ki so ga v okupirani Evropi zasnovali in množično proizvajali na skrivaj.

Uprising

W-ura

Poljska vojska se je 31. julija ob 17. uri odločila, da bo naslednji dan ob 17. uri začela vstajo. Odločitev je bila napačna, saj so bile slabo opremljene poljske sile pripravljene le na nočne napade. Napadanje pri dnevni svetlobi je pomenilo, da so bili Poljaki ustreljeni z nemškimi strojnicami.

Čeprav so po mestu čakale številne partizanske skupine, je bilo gibanje več tisoč mladih moških in žensk težko skriti. Nekateri boji so se začeli že pred uradnim časom napada, zlasti v Žoliborzu ter okoli Napoleonovega in Dąbrowskega trga.

Nemci so se zavedali, da bi jih Poljaki lahko napadli. Vendar se niso zavedali, da lahko Poljaki izvedejo tako velik napad. Ob 16.30 so nemške enote dobile ukaz, naj se pripravijo na napad.

Tistega večera so Poljaki zavzeli glavno nemško orožarno, glavno pošto in elektrarno, železniško postajo Praga ter najvišjo stavbo v Varšavi, stavbo Prudential. Vendar so Nemci obdržali Grajski trg, policijsko okrožje in letališče.

Poljaki so bili najuspešnejši v mestnem središču, starem mestnem jedru in četrti Wola. Vendar je ostalo več večjih nemških oporišč, zato so se morali Poljaki v nekaterih predelih Wole umakniti.

Na drugih območjih, kot je Mokotov, so Poljaki nadzorovali le stanovanjska območja. V Pragi na vzhodnem bregu Visle je veliko število nemških sil poslalo Poljake nazaj v skrivališče.

Poljske skupine so imele težave pri navezovanju stikov z drugimi poljskimi bojnimi skupinami. Do 4. avgusta je bila večina mesta v rokah poljskih sil. ^[]

Prvi štirje dnevi

Vstaja naj bi trajala nekaj dni do prihoda sovjetskih sil, vendar se to ni zgodilo in poljske sile so se morale boriti z malo zunanje pomoči. Rezultati prvih dveh dni bojev v različnih delih mesta so bili naslednji:

• Območje I (središče mesta in staro mestno jedro): Poljaki so zavzeli večino ozemlja, ki so ga morali zavzeti, vendar jim ni uspelo zavzeti območij, kjer je bilo veliko Nemcev (stavbe varšavske univerze, nebotičnik PAST, sedež nemške garnizije v Saksonski palači, območje samo za Nemce ob aveniji Szucha in mostovi čez Vislo). Niso pa zavzeli osrednjega položaja, pridobili komunikacijskih povezav z drugimi območji ali kopenske povezave s severnim območjem Žoliborza prek severne železniške proge in citadele. ^[]
• Območje II (Żoliborz, Marymont, Bielany): Poljaki niso osvojili najpomembnejših vojaških ciljev v bližini Žoliborza. Številne enote so se umaknile izven mesta, v gozdove. Čeprav so zavzeli večino območja okoli Žoliborza, vojaki polkovnika Mieczysława Niedzielskega ("Żywiciel") niso zavzeli območja Citadele in prebili nemške obrambe na železniški postaji Varšava-Gdansk.
• Območje III (Wola): Enote so sprva zavzele večino ozemlja, vendar so imele velike izgube (do 30 %). Nekatere enote so se umaknile v gozdove, druge pa na vzhodni del območja. V severnem delu Wole je vojakom polkovnika Jana Mazurkiewicza ("Radosława") uspelo zavzeti nemško vojašnico, nemško oskrbovalno skladišče na ulici Stawki in položaj na judovskem pokopališču na ulici Okopowa. ^[]
• Območje IV (Ochota): Enote na tem območju niso zavzele niti ozemlja niti vojaških ciljev (koncentracijskega taborišča Gęsiówka ter vojašnic SS in Sipo na trgu Narutowicz). Po hudih izgubah se je večina enot AK umaknila v gozdove zahodno od Varšave. Le 200 do 300 mož pod vodstvom poročnika Andrzeja Chyczewskega ("Gustava") je ostalo na območju in se še naprej borilo. Na pomoč so jim bile poslane enote iz središča mesta. Vojakom Kedywu je uspelo zavzeti večji del severnega dela območja in zajeti vse tamkajšnje vojaške cilje. Vendar so jih Nemci kmalu napadli z juga in zahoda. ^[]
• Območje V (Mokotov): Partizani so poskušali zavzeti policijsko območje (Dzielnica policyjna) na ulici Rakowiecka in pridobiti povezavo s središčem mesta. Napadi na te močno utrjene položaje so bili neuspešni. Nekatere enote so se umaknile v gozdove, drugim pa je uspelo zavzeti dele Dolnjega Mokotova, ki je bil odrezan od večine komunikacij z drugimi območji.
• Območje VI (Praga): Cilj vstaje je bil zavzeti mostove na reki do prihoda Rdeče armade. Sile podpolkovnika Antonija Žurowskega ("Andrzeja") so imele številčno premoč pred Nemci. Sile domobranske vojske so se bile prisiljene umakniti v skrivališče.
• Območje VII (Powiat warszawski): to območje je obsegalo ozemlja zunaj meja Varšave. Akcije na tem območju večinoma niso bile uspešne. ^[]

Sedež je varoval direktorat za sabotažo in diverzijo ali Kedyw. Te enote so zavarovale dele Śródmieścia in Wole; skupaj z enotami območja I so bile v prvih urah najuspešnejše. ^[]

Med najpomembnejšimi cilji, ki jih med začetkom vstaje niso zasedli, sta bili letališči Okęcie in Mokotovsko polje, pa tudi nebotičnik PAST, ki se razprostira nad mestnim središčem, in gdanska železniška postaja, ki varuje prehod med središčem in severnim okrožjem Žoliborz. ^[]

Pokol v Woli

4. avgusta, ko je domobrancem uspelo vzpostaviti frontno črto na najbolj zahodnih območjih Wola in Ochota. Nemška vojska je ustavila umik proti zahodu in začela sprejemati nove enote. Istega dne je bil general SS Erich von dem Bach imenovan za poveljnika vseh sil, uporabljenih proti vstaji.

Cilj nemških napadov je bil združiti se s preostalimi nemškimi skupinami in nato blokirati vstajniške enote pred reko Vislo. Med novimi enotami so bile tudi enote pod poveljstvom Heinza Reinefartha.

Tri Reinefarthove napadalne skupine so 5. avgusta začele napredovati proti zahodu po ulicah Wolska in Górczewska proti glavni aveniji Jeruzalem v smeri vzhod-zahod. Njihovo napredovanje je bilo ustavljeno, vendar so polki začeli izvajati ukaze Heinricha Himmlerja o pobijanju civilistov. Posebne skupine SS, policije in Wehrmachta so hodile od hiše do hiše, streljale ljudi in zažigale njihova trupla. Ocene pobitih civilistov v Woli in Ochoti se gibljejo med 20.000 in 50.000, samo v Woli do 8. avgusta 40.000 ali celo 100.000. Vodji pobojev sta bila Oskar Dirlewanger in Bronislav Kaminski.

Namen pobojev civilistov je bil preprečiti Poljakom, da bi se želeli boriti, in končati vstajo, ne da bi se morali boriti v težkih mestnih spopadih. Sčasoma so Nemci spoznali, da je ubijanje civilistov le še okrepilo odpor Poljakov.

Nemci so začeli razmišljati o politični rešitvi, saj na tisoče mož pod nemškim poveljstvom ni moglo zmagati proti upornikom v urbanem gverilskem okolju.

Njihov cilj je bil doseči pomembno zmago, s katero bi domobrancem pokazali, da nadaljnji boji nimajo smisla. Želeli so, da se domobranci predajo. To jim ni uspelo. Do sredine septembra so Nemci streljali vse zajete upornike, od konca septembra pa so nekatere zajete poljske vojake obravnavali kot vojne ujetnike.

Zastoj

"To je najhujša bitka od začetka vojne. Primerljiv je z uličnimi boji v Stalingradu." - Vodja SS Heinrich Himmler nemškim generalom 21. septembra 1944.

Kljub izgubi Wole se je poljski odpor okrepil. Zośkove in Vackove enote so zavzele varšavski geto in osvobodile koncentracijsko taborišče Gęsiówka ter osvobodile približno 350 Judov.

Območje je postalo ena glavnih komunikacijskih povezav med uporniki, ki so se borili v Woli, in tistimi, ki so branili staro mestno jedro. 7. avgusta so se nemške sile okrepile s prihodom tankov. Nemci so pred tanke postavili poljske civiliste, da bi delovali kot živi ščit.

Po dveh dneh hudih bojev jim je uspelo priti skozi Wolo do trga Bankowy. Vendar so bile barikade, ulične utrdbe in tankovske ovire že dobro pripravljene. Obe strani sta dosegli pat položaj (položaj, v katerem nobena stran ne more zmagati) z nasilnimi boji od hiše do hiše. ^[]

Med 9. in 18. avgustom so v starem mestnem jedru in na bližnjem trgu Bankowy potekali siloviti spopadi. Nemci in Poljaki so uspešno napadali. Nemci so Poljake bombardirali s težkim topništvom in bombniki. Poljaki se pred bombniki niso mogli braniti, saj niso imeli protiletalskega orožja. Štuke so bombardirale celo jasno označene bolnišnice.

Čeprav je že bitka pri Stalingradu pokazala nevarnost bojevanja v mestu, je varšavska vstaja pokazala, da se lahko premalo opremljene sile, ki jih je podpiralo civilno prebivalstvo, borijo z bolje opremljenimi poklicnimi vojaki. ^[]

Poljaki so zadržali staro mestno jedro, dokler ni bila konec avgusta sprejeta odločitev o umiku. Do 2. septembra so se branilci starega mesta umikali po kanalizaciji. Na ta način so evakuirali na tisoče ljudi. Tiste, ki so ostali, so ustrelili ali odpeljali v koncentracijska taborišča, kot sta Mauthausen in Sachsenhausen, ko so Nemci ponovno prevzeli nadzor.

Berlingova izkrcanja

Sovjetski napadi na 4. tankovski korpus SS vzhodno od Varšave so se obnovili 26. avgusta, Nemci pa so se bili prisiljeni umakniti v Prago. Sovjetska vojska pod poveljstvom Konstantina Rokossovskega je zavzela Prago in sredi septembra prispela na vzhodni breg Visle.

Do 13. septembra so Nemci uničili preostale mostove čez Vislo. Na območju Prage so se na sovjetski strani borile poljske enote pod poveljstvom generala Zygmunta Berlinga (zato so včasih znane kot berlingowcy - "Berlingovi možje"). Tri patrulje njegove Prve poljske armade (1 Armia Wojska Polskiego) so se izkrcale na območju Czerniakówa in Powiśle in se v noči s 14. na 15. september pridružile enotam Domovinske armade.

Sovjetsko topništvo in letalsko bombardiranje nista zaustavila sovražnikovega topniškega ognja, ko so Poljaki prečkali reko, in izkrcajalne enote so imele velike izgube. Le del glavnih enot je prišel na kopno (I in III bataljon 9. pehotnega polka 3. pehotne divizije).

Izkrcanje 1. poljske armade je bilo edina zunanja kopenska sila, ki je prišla v podporo vstaji.

Nemci so napadli položaje domobrancev ob reki, da bi preprečili nadaljnje izkrcanje. Vendar pa več dni niso mogli napredovati, medtem ko so poljske sile držale te položaje v pripravah na sovjetsko izkrcanje.

Poljske enote z vzhodne obale so se poskušale izkrcati še večkrat, vendar so med 15. in 23. septembrom utrpele hude izgube (med drugim so bili uničeni vsi njihovi desantni čolni in večina druge opreme za prečkanje reke). Podpora Rdeče armade je bila nezadostna. Po neuspešnih poskusih 1. poljske armade, da bi se povezala z uporniki, so Sovjeti omejili svojo pomoč na občasno artilerijsko in letalsko bombardiranje.

Pogoji, ki so Nemcem preprečevali odstranitev upornikov, so tudi Poljakom preprečevali odstranitev Nemcev. Načrti za prečkanje reke so se ustavili "za vsaj štiri mesece", saj je bil boj proti petim tankovskim divizijam 9. armade težava.

Poveljnika 1. poljske armade generala Berlinga so sovjetski nadrejeni odstavili s položaja. V noči na 19. september b ni bilo nadaljnjih poskusov z druge strani reke in evakuacija ranjencev ni bila izvedena. Tisto noč. Vojaki domobranske vojske in 1. poljske armade so se umaknili s svojih položajev na bregu reke. Od približno 900 mož, ki so se prebili na kopno, se jih je le malo vrnilo na vzhodno obalo Visle. Berlingova poljska vojska je pri poskusu pomoči vstaji izgubila 5660 mrtvih, pogrešanih ali ranjenih.

Varšavsko vstajo lahko od tega trenutka naprej obravnavamo kot enostransko vojno za izčrpavanje ali kot boj za dobre pogoje kapitulacije. Poljaki so bili močno napadeni na treh območjih mesta: Śródmieście, Żoliborz in Mokotov. ^[]

Nemška Štuka Ju-87 bombardira staro mestno jedro Varšave


Spomenik generala Berlinga v Varšavi. V ozadju most Łazienkowskega.


Judovski zaporniki iz Gęsiowke, ki so jih osvobodili poljski vojaki iz bataljona Zośka. 5. avgust 1944


Eden od vojakov Armie Krajowe, ki med varšavsko vstajo brani barikado v okrožju Powiśle. Oborožen je s strojno pištolo Błyskawica.


Vojaki iz Kolegiuma "A" iz Kedywa na ulici Stawki v okrožju Wola


Ujeti Sd.Kfz. 251 iz 5. SS Panzer Division Wiking, ki je bil 14. avgusta 1944 vključen v 8. polk "Krybar". Fotografija je bila posneta na ulici Tamka na bulvarju Na Skarpie, vojak z MP 40 je poveljnik Adam Dewicz "Sivi volk". Po njegovem vzdevku so uporniki vozilo poimenovali "Sivi volk" in ga uporabili v napadu na varšavsko univerzo.


Kanalizacijski sistem (zemljevid) se je uporabljal za premikanje upornikov med starim mestom, središčem mesta (Śródmieście) in okrožjem Žoliborz.


Upornik, oborožen s plamenometom


Poljski civilisti pripravljajo vreče s peskom na dvorišču mestne hiše na ulici Moniuszki. Avgust 1944


Patrulja nadporočnika Stanisława Jankowskega ("Agaton") iz bataljona Pięść, 1. avgust 1944: "Ura W" (17:00)

Življenje za linijami

Leta 1939 je imela Varšava 1.350.000 prebivalcev. Na začetku vstaje jih je v mestu še vedno živelo več kot milijon.

Na ozemlju pod poljskim nadzorom so ljudje v prvih tednih vstaje poskušali normalno živeti. Potekale so številne kulturne dejavnosti, vključno z gledališči in časopisi. Fantje in dekleta poljskih skavtov so dostavljali pošto.

Ob koncu vstaje so pomanjkanje hrane in zdravil, prenatrpanost ter nemško letalsko in artilerijsko bombardiranje mesta zelo otežili življenje civilistov. ^[]

Pomanjkanje hrane

Ker naj bi Sovjeti vstaji pomagali že čez nekaj dni, se poljsko podzemlje ni zavedalo, da bo pomanjkanje hrane predstavljalo težavo.

Ker pa so se spopadi nadaljevali, so se prebivalci mesta spopadali z lakoto in stradanjem. Ko so poljske enote 6. avgusta ponovno zavzele pivovarno Haberbusch i Schiele na ulici Ceglana, so se prebivalci Varšave prehranjevali z ječmenom iz skladišč pivovarne.

Vsak dan je več tisoč ljudi v pivovarno prišlo po vreče ječmena, ki so jih nato razdelili po središču mesta. Ječmen so nato zmleli v kavnih mlinčkih in ga skuhali z vodo, da je nastala juha (poljsko pluj-zupa). Bataljonu "Sowiński" je do konca spopadov uspelo zavzeti pivovarno. ^[]

Druga resna težava za civiliste in vojake je bilo pomanjkanje vode. Do sredine avgusta večina vodovodnih cevi ni delovala ali pa je bila polna trupel. Poleg tega so Nemci imeli v rokah glavno črpališče vode.

Da bi preprečili širjenje bolezni in ljudem zagotovili vodo, so oblasti odredile, da se na dvoriščih vseh hiš izkopljejo vodnjaki. Nemci so 21. septembra razstrelili preostala črpališča na ulici Koszykowa, nato pa so bili javni vodnjaki edini vir pitne vode v mestu. Do konca septembra je bilo v središču mesta več kot 90 delujočih vodnjakov.

Poljski mediji

Oddaja poljskega radia v angleščini Informativna oddaja o dnevnih bojih v Varšavi

Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije.

Pred vstajo je Urad za informiranje in propagando domobranske vojske ustanovil skupino vojnih novinarjev. Skupina, ki jo je vodil Antoni Bohdziewicz, je o vstaji posnela tri kronike in več kot 30.000 metrov filma. Prva kronika je bila javnosti prikazana 13. avgusta v kinu Palladium na ulici Złota.

Poleg filmov je izhajalo tudi več deset časopisov. Več podzemnih časopisov se je začelo razširjati na prostem. Dva glavna dnevna časopisa sta bila vladni Rzeczpospolita Polska in vojaški Biuletyn Informacyjny. Izhajalo je tudi več deset časopisov, revij, biltenov in tednikov, ki so jih izdajale različne organizacije in vojaške enote.

Radijski oddajnik dolgega dosega Błyskawica, ki je bil 7. avgusta postavljen v središču mesta, je upravljala vojska, od 9. avgusta pa ga je uporabljal tudi obnovljeni Poljski radio.

Oddajala je trikrat ali štirikrat na dan, v poljščini, angleščini, nemščini in francoščini pa je prenašala novice in pozive za pomoč. Predvajala je tudi poročila vlade, domoljubne pesmi in glasbo. To je bila edina uporniška radijska postaja v Evropi, ki jo je obvladovala Nemčija.

Na uporniškem radiu so govorili Jan Nowak-Jeziorański, Zbigniew Świętochowski, Stefan Sojecki, Jeremi Przybora in John Ward, vojni dopisnik londonskega časopisa The Times.

Tadeusz Rajszczak ("Maszynka") (skrajno desno) in dva druga mlada vojaka iz bataljona Miotła, 2. september 1944


Henryk Ożarek "Henio" (levo) in Tadeusz Przybyszewski "Roma" (desno) iz čete "Anna" bataljona "Gustaw" na območju ulice Kredytowa-Królewska. "Henio" drži pištolo Vis, "Roma" pa strelja s samostrelom Błyskawica. 3. oktober 1944

Pomanjkanje zunanje podpore

Po mnenju številnih zgodovinarjev je bila vstaja neuspešna zaradi pomanjkanja zunanje podpore in poznega prihoda podpore, ki je vendarle prišla.

Poljska vlada v Londonu je pred začetkom spopadov poskušala pridobiti podporo zahodnih zaveznikov. Zavezniki niso hoteli pomagati brez sovjetske odobritve. Poljska vlada v Londonu je večkrat prosila Britance, naj pošljejo zavezniške enote na Poljsko, vendar so britanske enote prišle šele decembra 1944. Kmalu po prihodu so jih sovjetske oblasti aretirale.

Od avgusta 1943 do julija 1944 je več kot 200 poletov britanskega Kraljevega vojnega letalstva (RAF) v Veliko Britanijo prepeljalo 146 poljskih pripadnikov, ki so se usposabljali v Veliki Britaniji, več kot 4000 zabojnikov z zalogami ter 16 milijonov dolarjev v bankovcih in zlatu za Domovinsko vojsko.

Edina podporna operacija, ki so jo izvajali ves čas vstaje, so bili nočni oskrbovalni spusti z letali dolgega dosega RAF, drugih letalskih sil britanskega Commonwealtha in enot poljskih letalskih sil. Uporabljati so morala letališča v Italiji, kar je zmanjšalo količino zalog, ki so jih lahko prepeljala.

RAF je opravil 223 poletov in izgubil 34 letal. Učinek teh zračnih napadov je bil predvsem ta, da so upornikom dali občutek upanja. Z njimi je bilo dostavljenih premalo zalog za potrebe upornikov, poleg tega pa so številna letala pristala zunaj ozemlja, ki so ga nadzorovali uporniki. ^[]

Letalske kapljice

"Z iskanjem Varšave ni bilo težav. Vidna je bila na razdalji 100 kilometrov. Mesto je bilo v plamenih, vendar je bilo zaradi številnih velikih požarov skoraj nemogoče ujeti [videti] ciljne označevalne rakete." - William Fairly, južnoafriški pilot, iz intervjuja leta 1982

Od 4. avgusta so zahodni zavezniki začeli podpirati vstajo z letalskimi pošiljkami streliva in drugih zalog. Sprva je lete izvajala 1568. poljska eskadrilja za posebne naloge poljskih letalskih sil (pozneje preimenovana v 301. poljsko bombniško eskadriljo), nameščena v Bariju in Brindisiju v Italiji. Leteli so z letali B-24 Liberator, Handley Page Halifax in Douglas C-47 Dakota.

Kasneje, ko je poljska vlada v izgnanstvu zaprosila za dodatno pomoč^{, so} se jim pridružili liberatorji iz 2. krila - št. 31 in 34. eskadrilje Južnoafriških letalskih sil s sedežem v Foggii v južni Italiji - ter halifaxi, ki sta jih upravljali 148. in 178. eskadrilja RAF.

Britanske, poljske in južnoafriške sile so padale do 21. septembra. Skupna teža zavezniških padalcev se razlikuje glede na vir (104 tone, 230 ton ali 239 ton), opravljenih je bilo več kot 200 poletov.

Sovjetska zveza zahodnim zaveznikom ni dovolila uporabe svojih letališč za zračne prevoze, zato so morala letala uporabljati baze v Združenem kraljestvu in Italiji. To je zmanjšalo težo, ki so jo lahko prevažala, in število poletov. Stalin je 22. avgusta zavrnil zahtevo zaveznikov za uporabo pristajalnih stez, ki so jo vložili 20. avgusta. Stalin je upornike označil za "zločince" in izjavil, da so upor začeli "sovražniki Sovjetske zveze".

Sovjeti so s tem, ko zavezniškim letalom niso dali pravice do pristanka na ozemlju pod sovjetskim nadzorom, zaveznikom otežili pomoč pri vstaji. Sovjeti so streljali na zavezniška letala, ki so prevažala zaloge iz Italije in vstopila v zračni prostor pod sovjetskim nadzorom.

Tudi ameriška podpora je bila omejena. Po Stalinovem nasprotovanju podpori vstaji je britanski premier Winston Churchill 25. avgusta telegrafiral ameriškemu predsedniku Franklinu D. Rooseveltu in dejal, naj pošljejo letala. Roosevelt ni želel razburiti Stalina pred konferenco na Jalti. Roosevelt je dejal, da ne bo poslal letal.

Nazadnje so Sovjeti 18. septembra dovolili, da je letalo USAAF s 107 letali B-17 Flying Fortresses iz 3. divizije 8. letalske sile pristalo na sovjetskih letališčih, ki so jih uporabljali v operaciji Frantic, vendar je bilo za pomoč upornikom prepozno.

Letala so odvrgla 100 ton zalog, vendar so jih uporniki zaradi velikega območja, na katerem so bile raztresene, pobrali le 20 ton. Velika večina zalog je padla na območja, ki so jih imeli pod nadzorom Nemci. USAAF je izgubilo dve letali B-17, še sedem pa jih je bilo poškodovanih. Letala so pristala v letalskih bazah operacije Frantic v Sovjetski zvezi.

Naslednji dan je 100 letal B-17 in 61 letal P-51 zapustilo ZSSR, da bi bombardirala Szolnok na Madžarskem in se vrnila v oporišča v Italiji. Sovjeti so menili, da je 96 % zalog, ki so jih odvrgli Američani, padlo na nemška območja.

Sovjeti do 30. septembra niso dovolili nadaljnjih ameriških poletov. Takrat je bilo vreme za letenje že preveč slabo, upor pa se je skoraj končal.

Med 13. in 30. septembrom so sovjetska letala odvrgla orožje, zdravila in hrano. Te zaloge so sprva spuščali brez padal, kar je povzročilo poškodbe in izgubo vsebine - poleg tega je veliko število kanistrov padlo na nemška območja.

Sovjetske letalske sile so opravile 2535 oskrbovalnih poletov z majhnimi dvokrilnimi letali Polikarpov Po-2. Skupaj so dostavili 156 minometov kalibra 50 mm, 505 protitankovskih pušk, 1478 avtomatov, 520 pušk, 669 karabink, 41 780 ročnih granat, 37 216 minometnih granat, več kot 3 milijone nabojev, 131,2 tone hrane in 515 kg zdravil.

Čeprav nemške zračne obrambe nad območjem Varšave skoraj ni bilo, je bilo izgubljenih približno 12 % od 296 letal, ker so morala leteti 1 600 km daleč in enako daleč nazaj nad močno branjenim sovražnikovim ozemljem (sestreljenih je bilo 112 od 637 poljskih ter 133 od 735 britanskih in južnoafriških letalcev).

Večina padcev je bila opravljena ponoči na višini 100-300 metrov. Številni paketi s padali so padli na ozemlje, ki ga je nadzorovala Nemčija (uporniki so našli le približno 50 ton zalog, kar je manj kot 50 % dostavljenih pošiljk).

Stališče Sovjetske zveze

Vloga Rdeče armade med varšavsko vstajo je sporna in zgodovinarji se še vedno ne strinjajo glede njene vloge. Vstaja se je začela, ko se je Rdeča armada približala mestu. Poljaki v Varšavi so pričakovali, da bodo Sovjeti v nekaj dneh zavzeli mesto.

Ta pristop, ki je nekaj dni pred prihodom zavezniških sil sprožil upor proti Nemcem, so uspešno izvedli v številnih evropskih prestolnicah, na primer v Parizu in Pragi.

Kljub lahkemu zavzetju območja jugovzhodno od Varšave pa Sovjeti upornikom niso pomagali. Namesto tega so čakali, da so Nemci pobijali vojake protikomunistične Poljske domobranske vojske.

V tistem času je robove mesta branila šibka nemška 73. pehotna divizija. Sovjeti niso napadli šibkih nemških obrambnih sil. To je nemškim silam omogočilo, da so poslale več enot za boj proti vstaji v samem mestu.

Rdeča armada se je južno od Varšave borila za mostove čez reko Vislo. Rdeča armada se je borila severno od mesta, da bi zavzela mostove čez reko Narev. V teh sektorjih so se bojevale najboljše nemške oklepne divizije.

Sovjetska 47. armada se je v Prago (predmestje Varšave) na desnem bregu Visle premaknila šele 11. septembra (ko se je končala vstaja). V treh dneh so Sovjeti predmestje hitro zavzeli. Šibka nemška 73. divizija je bila hitro poražena.

Do sredine septembra je bilo zaradi vrste nemških napadov ozemlje, ki so ga imeli Poljaki, omejeno na ozek odsek ob reki v okrožju Czerniaków. Poljaki so upali, da jim bodo pomagale sovjetske sile.

Čeprav je Berlingova komunistična 1. poljska armada prečkala reko, ni dobila velike podpore Sovjetov in glavne sovjetske sile jim niso sledile.

Eden od razlogov za neuspeh vstaje je bil, da sovjetska Rdeča armada ni pomagala uporu. Na dan vstaje, 1. avgusta, se je sovjetsko napredovanje ustavilo. Kmalu zatem so sovjetski tanki prenehali prejemati nafto.

Sovjeti so za načrtovano vstajo vedeli od svojih agentov v Varšavi. Vedeli so tudi zato, ker jim je poljski ministrski predsednik Stanisław Mikołajczyk povedal o načrtih za vstajo poljske domobranske vojske. Pomanjkanje podpore Rdeče armade poljskemu uporu je bila Stalinova odločitev, da bi Sovjeti po vojni lahko nadzorovali Poljsko.

Če bi poljska domobranska vojska zmagala, bi se poljska vlada v Londonu lahko vrnila na Poljsko. Tudi uničenje glavnih poljskih odporniških sil s strani Nemcev je pomagalo Sovjetski zvezi, saj je močno oslabilo morebitno poljsko nasprotovanje sovjetski okupaciji.

Zaustavitev napredovanja in nato zavzetje Varšave januarja 1945 je Sovjetom omogočilo, da so rekli, da so Varšavo "osvobodili".

Dejstvo, da so bili sovjetski tanki v bližini Wołomina 15 kilometrov vzhodno od Varšave, je voditelje Domobranske armade prepričalo, da so se odločili za vstajo. Vendar so bili ti tanki sovjetske 2. tankovske armade zaradi bitke pri Radzyminu konec julija potisnjeni iz Wołomina in nazaj za približno 10 km.

9. avgusta je Stalin premieru Mikołajczyku povedal, da so Sovjeti prvotno načrtovali, da bodo v Varšavi že 6. avgusta. Povedal je, da jim je napad štirih tankovskih divizij preprečil prihod v mesto. Do 10. avgusta so Nemci obkolili sovjetsko 2. tankovsko armado pri Wołominu in jo močno poškodovali.

Ko sta se Stalin in Churchill srečala oktobra 1944, je Stalin Churchillu povedal, da je pomanjkanje sovjetske podpore posledica sovjetskih izgub na območju Visle.

Nemci so menili, da Sovjeti poskušajo pomagati upornikom. Nemci so menili, da je njihova obramba Varšave preprečila sovjetsko napredovanje. Nemci niso mislili, da Sovjeti ne želijo napredovati.

Nemci so objavljali propagando, ki je trdila, da Britanci in Sovjeti ne pomagajo Poljakom.

Sovjetske enote, ki so v zadnjih dneh julija 1944 dosegle obrobje Varšave, so napredovale s 1. beloruske fronte v zahodni Ukrajini. Sovjeti so premagali številne nemške enote.

Nemci so skušali poslati nove enote, da bi zadržali linijo Visle. To je bila zadnja večja rečna ovira med Rdečo armado in Nemčijo.

Nemci so poslali številne pehotne enote slabe kakovosti in 4-5 kakovostnih tankovskih divizij v 39. tankovskem korpusu in 4. tankovskem korpusu SS.

Sovjetsko pomanjkanje pomoči Poljakom je mogoče razložiti tudi drugače. Rdeča armada je sredi avgusta pripravljala velik napad na Balkan prek Romunije. V to smer so poslali veliko sovjetskih vojakov in opreme, medtem ko so bili napadi na Poljsko ustavljeni.

Stalin se je odločil, da bo zasedel Vzhodno Evropo, namesto da bi se približal Nemčiji. Zavzetje Varšave za Sovjetsko zvezo ni bilo bistvenega pomena. Že prej so zavzeli mostove južno od Varšave in jih branili pred nemškimi napadi.

Sovjetsko vrhovno poveljstvo morda ni pripravilo načrta za pomoč Varšavi, ker ni imelo pravih informacij. Propaganda poljskega Odbora za narodno osvoboditev je trdila, da je Domovinska armada šibka in da je zaveznica nacistov. Informacije, ki so jih sovjetski agenti posredovali Stalinu, so bile pogosto napačne.

David Glantz (vojaški zgodovinar, upokojeni polkovnik ameriške vojske in član Naravoslovne akademije Ruske federacije) meni, da Rdeča armada ne glede na Stalinove politične cilje ni mogla pomagati vstaji. Nemška vojaška moč je avgusta in v začetku septembra ustavila kakršno koli sovjetsko pomoč Poljakom v Varšavi. Glantz je trdil, da bi bilo Varšavo težko zavzeti od Nemcev. Poleg tega Varšava ni bila dobra lokacija za prihodnje napade Rdeče armade.

Slika vstaje z druge strani reke Visle. Most Kierbedź, gledano iz okrožja Praga proti Kraljevemu gradu in gorečemu staremu mestu.


Območje pod poljskim nadzorom po padcu starega mesta, okoli 10. septembra


Sovjetska napredovanja od 1. avgusta 1943 do 31. decembra 1944: do 1. decembra 1943 do 30. aprila 1944 do 19. avgusta 1944 do 31. decembra 1944


Uporniški vojaki iz bataljona "Pięść" pod vodstvom Stanisława Jankowskega "Agaton" 2. avgusta 1944 na strehi hiše na evangeličanskem pokopališču v Woli v Varšavi.


Vojak bataljona Kiliński meri s puško na stavbo PAST, ki so jo zasedli Nemci, 20. avgust 1944


Vojaki bataljona Zośka v Gęsiowki 5. avgusta 1944. Preživel je le Juliusz Deczkowski (v sredini). Z desne: Tadeusz Milewski "Ćwik" - ubit istega dne. Z leve: Wojciech Omyła "Wojtek", ubit nekaj dni pozneje.


Ujeti nemški tank Panther - oklepna četa bataljona Zośka pod poveljstvom Wacława Micute

Posledice

Kapitulacija

"9. armada je zadušila še zadnji odpor v južnem delu Visle. Uporniki so se borili do zadnjega naboja." - Nemško poročilo, 23. september (T 4924/44)

V prvem tednu septembra so nemški in poljski poveljniki ugotovili, da sovjetska vojska ne bo napadla in prekinila pat položaja. Nemci so menili, da bo zaradi daljšega upora težko zadržati Varšavo kot frontno črto. Poljake je skrbelo, da bi nadaljevanje upora povzročilo veliko smrtnih žrtev. General Rohr je 7. septembra predlagal pogovor, s katerim se je Bór-Komorowski strinjal naslednji dan.

V dneh 8., 9. in 10. septembra je mesto lahko zapustilo približno 20.000 civilistov. Rohr je upornikom domobranske vojske priznal pravico, da se jih obravnava kot borce. Poljaki so 11. septembra prekinili pogovore, saj so prejeli novico, da Sovjeti napredujejo skozi Prago. Nekaj dni pozneje je prihod 1. poljske armade dal odpornikom samozavest in pogovori so se ustavili.

Vendar so Nemci do jutra 27. septembra ponovno zavzeli Mokotov. Pogovori so se ponovno začeli 28. septembra. 30. septembra zvečer so Nemci zavzeli mesto Żoliborz. Poljaki so bili potisnjeni na manjše območje, zato jim je grozilo, da bodo pobiti. Hitler je 30. septembra odlikoval von dem Bacha, Dirlewangerja in Reinefartha, v Londonu pa je bil general Sosnkowski razrešen kot poljski vrhovni poveljnik. Bór-Komorowski je bil povišan v vrhovnega poveljnika, čeprav je bil ujet v Varšavi.

Bór-Komorowski in predsednik vlade Mikołajczyk sta ponovno prosila Rokossovkega in Stalina za sovjetsko pomoč. Nihče ni prišel. Po besedah sovjetskega maršala Georgija Žukova, ki je bil v tem času na fronti v Visli, sta tako on kot Rokossovski Stalinu odsvetovala napad zaradi velikih sovjetskih izgub.

Odredba o predaji preostalih poljskih sil je bila podpisana 2. oktobra. Tisti večer so se vsi spopadi končali. V skladu s sporazumom je Wehrmacht obljubil, da bo z vojaki Domovinske armade ravnal v skladu z Ženevsko konvencijo, s civilnim prebivalstvom pa bo ravnal humano.

Naslednji dan so Nemci začeli razoroževati domobrance. Pozneje so jih 15.000 poslali v taborišča za vojne ujetnike v različnih delih Nemčije. Med 5 000 in 6 000 upornikov se je odločilo, da se bodo pomešali med civilno prebivalstvo v upanju, da bodo pozneje nadaljevali boj. Celotno civilno prebivalstvo Varšave je bilo odstranjeno iz mesta in poslano v taborišče Durchgangslager 121 v Pruszkowu.

Od 350.000-550.000 civilistov, ki so šli skozi taborišče, jih je bilo 90.000 poslanih v delovna taborišča v Tretjem rajhu, 60.000 pa v taborišča smrti in koncentracijska taborišča (med drugim v Ravensbrück, Auschwitz in Mauthausen). Preostali so bili prepeljani na različne lokacije v generalni upravi in izpuščeni.

Vzhodna fronta se na območju Visle ni spremenila. Sovjeti niso poskušali napredovati, dokler se 12. januarja 1945 ni začela ofenziva Visla-Oder. Skoraj popolnoma uničeno Varšavo sta 17. januarja 1945 od Nemcev osvobodili Rdeča armada in Prva poljska armada.

Uničenje mesta

"Mesto mora popolnoma izginiti z zemeljske površine ... Noben kamen ne sme ostati stati. Vsaka stavba mora biti [uničena]..." - Vodja SS Heinrich Himmler, 17. oktober, konferenca častnikov SS

Uničenje poljske prestolnice je bilo načrtovano že pred začetkom druge svetovne vojne. Varšavo naj bi spremenili v provincialno nemško mesto. Neuspeh varšavske vstaje je Hitlerju ponudil priložnost za začetek preoblikovanja.

Po odstranitvi preostalega prebivalstva so Nemci nadaljevali z uničevanjem mesta. Nemški inženirji so požgali in porušili preostale stavbe. Po nemških načrtih naj bi Varšavo po vojni spremenili v vojaško postajo ali celo v umetno jezero - slednje je nacistično vodstvo že leta 1941 nameravalo izvesti za sovjetsko/rusko prestolnico Moskvo. Rušilne čete so za rušenje hiš uporabljale plamenomete in eksploziv. Uničevali so zgodovinske spomenike, poljske nacionalne arhive in znamenitosti.

Do januarja 1945 je bilo uničenih 85 % stavb: 25 % zaradi vstaje, 35 % zaradi nemških ukrepov po vstaji, preostale pa zaradi prejšnje vstaje v varšavskem getu in kampanje septembra 1939. Materialne izgube so ocenjene na 10 455 stavb, 923 zgodovinskih stavb (94 %), 25 cerkva, 14 knjižnic, vključno z Narodno knjižnico, 81 osnovnih šol, 64 srednjih šol, Varšavsko univerzo in Varšavsko tehniško univerzo ter večino zgodovinskih spomenikov.

Skoraj milijon prebivalcev je izgubilo vse svoje premoženje. Natančen znesek izgub zasebne in javne lastnine ter umetnin, spomenikov znanosti in kulture ni znan, vendar velja za ogromnega. Študije, opravljene konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, so skupno škodo ocenjevale na približno 30 milijard ameriških dolarjev.

Leta 2004 je predsednik Varšave Lech Kaczyński, poznejši poljski predsednik, ustanovil zgodovinsko komisijo za oceno škode, ki so jo povzročile nemške oblasti. Komisija je škodo ocenila na najmanj 31,5 milijarde ameriških dolarjev po vrednosti iz leta 2004. Te ocene so se pozneje povečale na 45 milijard ameriških dolarjev iz leta 2004 in leta 2005 na 54,6 milijarde ameriških dolarjev.

Žrtve

Natančno število žrtev na obeh straneh ni znano. Ocene žrtev se gibljejo v približno podobnih razponih. Število žrtev med poljskimi civilisti je ocenjeno na 150 000 do 200 000. Izgube poljskega in nemškega vojaškega osebja se ločeno ocenjujejo na manj kot 20 000.

Stran	Civilisti	KIA	WIA	MIA	POW
Poljski	150,000–200,000	15, 20016,00016 ,200	5,0006, 00025, 000	vsi razglašeni za mrtve	15,000
Nemščina	neznano	7.000 do 9.000 mrtvih ali 16.000 mrtvih in pogrešanih	9,000	7,000	2.000 do 5.000

Poleg tega so Nemci izgubili dragoceno vojaško opremo, vključno s tremi letali, 310 tanki in oklepnimi avtomobili, 340 tovornjaki in avtomobili ter 22 lahkimi (75 mm) artilerijskimi topovi.

Po vojni

Večino vojakov domobrancev (vključno s tistimi, ki so sodelovali v varšavski vstaji) je zajela NKVD ali politična policija UB. Na silo so jih spraševali in jih zaprli zaradi različnih obtožb, kot je "fašizem".

Številne so poslali v gulage ali jih usmrtili. Med letoma 1944 in 1956 so bili vsi nekdanji pripadniki bataljona Zośka zaprti v sovjetskih zaporih. Marca 1945 je v Moskvi potekal insceniran sodni proces proti 16 voditeljem poljske podzemne države, ki jih je zadrževala Sovjetska zveza - (Proces šestnajstih).

Vladnega delegata je skupaj z večino članov Sveta narodne enotnosti in C-i-C Armije Krajowe povabil sovjetski general Ivan Serov s soglasjem Josipa Stalina na konferenco o njihovem morebitnem vstopu v začasno vlado, ki jo je podpirala Sovjetska zveza.

Predložili so jim varnostni nalog, vendar jih je NKVD 27. in 28. marca aretiral v Pruszkowu. Leopold Okulicki, Jan Stanisław Jankowski in Kazimierz Pużak so bili aretirani 27. marca, naslednji dan pa še 12 drugih. A. Zwierzynski je bil aretiran že prej.

Pripeljali so jih v Moskvo v Lubjanko.

Po več mesecih nasilnega zasliševanja in mučenja so jim predstavili ponarejene obtožbe o "sodelovanju z nacistično Nemčijo" in "načrtovanju vojaškega zavezništva z nacistično Nemčijo".

Veliko upornikov, ki so jih Nemci zajeli in poslali v taborišča za vojne ujetnike v Nemčiji, so kasneje osvobodile britanske, ameriške in poljske sile in so ostali na Zahodu. Med njimi so bili tudi voditelji vstaje: Tadeusz Bór-Komorowski in Antoni Chruściel. ^[]

Dejstva o varšavski vstaji so za Stalina predstavljala težavo. Dejstva je spremenila propaganda Ljudske republike Poljske, ki je poudarjala napake Domobranske vojske in poljske vlade v izgnanstvu. Ni dopuščala kritike Rdeče armade ali ciljev Sovjetske zveze.

V povojnem obdobju je bilo ime domobranske vojske prepovedano, večina filmov in romanov o vstaji leta 1944 pa je bila prepovedana ali spremenjena tako, da se ime domobranske vojske ni pojavljalo. Od petdesetih let 20. stoletja dalje je poljska propaganda prikazovala vojake v vstaji kot pogumne, častnike pa kot izdajalske, reakcionarne in tiste, za katere je bilo značilno neupoštevanje izgub.

Prve resne publikacije na to temo na Zahodu so izšle šele konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. V Varšavi do leta 1989 niso postavili nobenega spomenika Domobrancem. Namesto tega so bila prizadevanja Ljudske armade, ki jo je podpirala Sovjetska zveza, poveličevana in pretiravana. ^[]

Nasprotno pa so na Zahodu zgodbo o poljskem boju za Varšavo pripovedovali kot zgodbo o hrabrih junakih, ki so se borili proti krutemu in neusmiljenemu sovražniku. Domnevali so, da je imel Stalin koristi od tega, da mu Sovjetska zveza ni pomagala. Nasprotovanje morebitnemu sovjetskemu nadzoru nad Poljsko je bilo odpravljeno, ko so nacisti pobili partizane.

Prepričanje, da je vstaja propadla zaradi Sovjetske zveze, je prispevalo k protisovjetskim čustvom na Poljskem. Spomini na vstajo so navdihnili poljsko delavsko gibanje Solidarnost, ki je v osemdesetih letih vodilo mirno opozicijsko gibanje proti komunistični vladi.

Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo zaradi uradne cenzure in pomanjkanja akademskega zanimanja malo zgodovinskih analiz dogodkov. Raziskovanje varšavske vstaje se je okrepilo po padcu komunizma leta 1989, ko je bila odpravljena cenzura in povečan dostop do državnih arhivov. Vendar je bil leta 2004 dostop do nekaterih gradiv v britanskih, poljskih in nekdanjih sovjetskih arhivih še vedno omejen.

Zadevo dodatno otežuje britanska trditev, da je bila dokumentacija poljske vlade v izgnanstvu uničena in da so Poljaki julija 1945 v Londonu zažgali gradivo, ki po vojni ni bilo posredovano britanskim oblastem.

Na Poljskem se 1. avgust praznuje kot obletnica. Na Poljskem je 1. avgusta 1994 potekala slovesnost ob 50. obletnici vstaje, na katero sta bila povabljena nemški in ruski predsednik. Čeprav se je nemški predsednik Roman Herzog udeležil slovesnosti, je ruski predsednik Boris Jelcin vabilo zavrnil; med drugimi pomembnimi gosti je bil tudi ameriški podpredsednik Al Gore.

Herzog je bil prvi nemški državnik, ki se je v imenu Nemčije opravičil za nemška grozodejstva nad poljskim narodom med vstajo. Ob 60. obletnici vstaje leta 2004 so bile med uradnimi delegacijami tudi: Ob tej priložnosti je papež Janez Pavel II. poslal pismo varšavskemu županu Lechu Kaczyńskemu. Rusija tudi tokrat ni poslala svojega predstavnika. Dan prej, 31. julija 2004, so v Varšavi odprli muzej varšavske vstaje.

Ponovna uprizoritev vstaje ob 62. obletnici


Varšavski spomenik upornikom


Grobovi kapetana madžarske kraljeve vojske in šestih njegovih vojakov, ki so padli v boju na poljski strani


Enojni grob žrtve spopadov, namerno puščen na mestu na varšavski ulici


Mały Powstaniec (Mali upornik), postavljen leta 1981 tik ob srednjeveškem mestnem obzidju Varšave, spominja na otroke vojake, ki so se borili v varšavski vstaji.


Bank Polski leta 2004, ki je nosila brazgotine vstaje. Svetlejše opeke so bile dodane med obnovo stavbe po letu 2003.


85 % Varšave je bilo uničenih. V sredini: ruševine Stare mestne tržnice v Varšavi.


Nemški Brennkommando zažge Varšavo. {Posneto na ulici Leszno. Od leve: stavbe št. 24, 22 in del stavbe št. 20.}


Kapitulacija Varšavske vstaje, 5. oktober 1944


Poljski vojak iz okrožja Mokotov se preda nemški vojski 27. septembra 1944. Dolga leta je veljalo, da se je ta vojak dejansko rešil, saj so Nemce zamenjali za upornike.


Varšava okoli leta 1950, ki je še vedno priča velikemu uničenju mesta med drugo svetovno vojno. Pogled s severozahoda: Krasiński Gardens in Ulica svetega Jurija (levo).