Gioachino Rossini: življenje in delo italijanskega opernega skladatelja

Rossini se je rodil 29. februarja prestopnega leta 1792. Njegov rojstni kraj je bil Pesaro, majhno mesto v Italiji na jadranski obali. Njegov oče je igral rog v vojaških orkestrih in opernih hišah, mati pa je pela v operah. Starša sta pogosto skupaj koncertirala, mladi Rossini pa je bil prepuščen babici. Družina se je sčasoma ustalila v Bologni. Rossini se je učil petja, violončela, klavirja in kontrapunkta. Pouk kontrapunkta mu ni bil všeč, vendar mu je pomagal pri študiju različnih glasbenih slogov in postal je zelo dober v jasnem pisanju harmonije.

Zgodnja kariera

Italijanska opera je v tem času potrebovala novega skladatelja, ki bi ji vlil več življenja. Pet od svojih prvih devetih oper je napisal za gledališče Teatro S Moise v Benetkah. Kmalu so ga za pisanje oper zaprosila tudi druga gledališča. Leta 1812 je za milansko gledališče Teatro alla Scala napisal La pietra del paragone. Opera je doživela velik uspeh. Številne od teh zgodnjih oper so bile komične opere (opera buffa). Včasih je moral ustvariti toliko novih oper, da je vedno znova uporabljal glasbo, ki jo je že napisal v drugi operi. Kljub temu je v njih veliko dobre glasbe, Rossini pa je razvijal svojo glasbeno osebnost. Njegove uverture imajo odličen občutek za orkestralno barvo. Pogosto je začel s počasnim delom in nato prešel v hitro glasbo s crescendom. Ker je to počel pogosto, se to pogosto imenuje "Rossinijev crescendo" ali "Rossinijeva raketa".

Ni mu bilo lahko zaslužiti dovolj denarja za preživetje. Plačan je bil le za opere, v katerih je sodeloval. Takrat ni bilo zakonov o avtorskih pravicah. Pomembni pevci so bili dobro plačani, skladatelji pa so zaslužili veliko manj. O njegovem življenju v tem času vemo zelo malo, vemo pa, da je veliko potoval. Njegove najbolj znane opere iz tega obdobja so Tancredi, La Gazza Ladra (Zlohotna sraka) in Il barbiere di Siviglia (Seviljski brivec), ki jo pogosto imenujejo največja med vsemi komičnimi operami.

Do leta 1815 so Rossinijeve opere zaslovele povsod v Zahodni Evropi, razen v Neaplju. Neapeljska opera je bila slavna vse 18. stoletje in mesto je bilo ponosno na svojo tradicijo. Neapeljčani niso želeli, da bi mlad skladatelj s severa nadaljeval njihovo operno tradicijo. Kljub temu je Rossini kmalu osvojil njihova srca. Pisal je za gledališče Teatro S Carlo, ki je imelo odličen orkester in zelo dobre pevce. Za Neapelj je napisal veliko svojih najboljših resnih oper (opera seria) in ta tradicija, ki jo je vzpostavil, je omogočila Verdiju, da je trideset let pozneje prevzel mesto vodilnega italijanskega opernega skladatelja.

Mednarodna slava je Rossinija pripeljala na Dunaj, kjer je spoznal Beethovna. Po vrnitvi v Italijo je za nekaj časa odpotoval v Pariz in Anglijo. Star je bil le 31 let in je napisal 34 oper. Pariško občinstvo je njegove opere že poznalo. V Londonu je bil organiziran Rossinijev festival. Večino časa v Angliji je preživel na družabnih zabavah pri bogatih ljudeh, ki so mu z veseljem plačali denar, da je prišel k njim v goste. Kmalu zatem se je za pet let naselil v Parizu. Do leta 1836 je bil direktor Théâtre-Italien. Njegovi največji operi iz tega obdobja sta bili Le Comte Ory (komična opera) in Guillaume Tell, ki je nastala po Schillerjevi drami. Ti deli imata lepo tekoče melodije (kot italijanska opera) in veliko dramo (kot francoska opera).

Leta 1829, pri 37 letih, se je Rossini odločil za upokojitev. Imel je veliko denarja, vendar njegovo zdravje ni bilo najboljše. Čeprav je napisal nekaj manjših glasbenih del, ni nikoli več napisal opere. Vrnil se je v Bologno, čeprav se je skoraj 20 let pozneje z ženo vrnil v Pariz. Tu se je njegovo zdravje izboljšalo in napisal je nekaj glasbe. Njegova Petite messe solennelle za 12 glasov, dva klavirja in harmonij se izvaja še danes. Ko je leta 1868 umrl, je na njegov pogreb prišlo na tisoče ljudi.

Rossini je bil skladatelj klasičnega obdobja. Odraščal je ob poslušanju opere iz 18. stoletja in večina njegove najbolj znane glasbe je še vedno v klasicističnem slogu, vendar se je z dozorevanjem zelo razvil in ob koncu kariere pisal bolj romantično. Postopoma je prenehal pisati glasbo, ki ima ves čas določene številke: glasbo, ki se ostro deli na arije in recitative. Njegov recitativ je postal bolj ekspresiven in ga je namesto čembala spremljal orkester. To je pripomoglo k temu, da je njegova glasba postala bolj kontinuirana. Ni pogosto pisal za kastrate, saj so ti prihajali iz mode. Zbor je imel pomembno vlogo v drami njegovih oper (v operi 18. stoletja je le komentiral dogajanje).