Muhammad Yunus – Nobelov nagrajenec, ustanovitelj Grameen Bank in mikrokreditov

Muhammad Yunus se je rodil 28. junija 1940. Bil je tretji otrok, rojen v muslimanski družini v vasi Bathua blizu ceste Boxihrat v Hathazari v Bangladešu (Bangladeš se je takrat imenoval Britanska Indija). V Mohamedovi družini se je rodilo še šest otrok, skupaj torej devet. Njegov oče se je imenoval Hazi Dula Mia Shoudagar in je delal kot draguljar. Njegova mati se je imenovala Sofia Khatun. Zgodnje otroštvo je preživel v svoji vasi. Leta 1944 se je družina preselila v mesto Chittagong, kjer je obiskoval osnovno šolo Lamabazar. Leta 1949 je njegova mati zbolela za duševno boleznijo. Muhammad je obiskoval Chittagong Collegiate School in postal 16. najboljši učenec med 39.000 učenci v Vzhodnem Pakistanu. Med šolanjem je bil skavt in leta 1952 je odpotoval v Zahodni Pakistan in Indijo, leta 1955 pa v Kanado, kjer se je udeležil jamboree. Ko je Yunus študiral na kolidžu Chittagong, je prejemal nagrade za dramsko igro. Leta 1957 je začel študirati na oddelku za ekonomijo Univerze v Daki. Na kolidžu Chittagong je leta 1960 diplomiral in leta 1961 magistriral.

Po magistrskem študiju je Yunus postal del Urada za ekonomijo kot raziskovalni asistent profesorja Nurula Islama in Rehmana Sobhana. Leta 1961 se je zaposlil kot predavatelj ekonomije na kolidžu Chittagong. V tem času je ustanovil tovarno embalaže. Leta 1965 je prejel Fulbrightovo štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Leta 1969 je na univerzi Vanderbilt v Združenih državah Amerike doktoriral iz ekonomije. Med letoma 1969 in 1972 je bil Yunus docent za ekonomijo na državni univerzi Middle Tennessee v Murfreesboroju v ameriški zvezni državi Tennessee.

Med osvobodilno vojno v Bangladešu leta 1971 so Yunus in drugi prebivalci Bangladeša, ki so živeli v Združenih državah, ustanovili državljanski odbor in nadzorovali Bangladeški informacijski center, da bi našli pomoč v vojni. Na svojem domu v Nashvillu je izdajal glasilo Bangladeš Newsletter. Po vojni se je Yunus vrnil v Bangladeš in dobil službo v vladni komisiji za načrtovanje, ki jo je nadzoroval Nurul Islam. Delo se mu je zdelo dolgočasno, zato se je zaposlil na univerzi v Chittagongu kot vodja oddelka za ekonomijo. Ko je videl lakoto v Bangladešu leta 1974, se je ukvarjal z zmanjševanjem revščine in začel raziskovalni projekt za pomoč ljudem, ki so živeli na podeželju. Leta 1975 je začel izvajati program Nabajug Tebhaga Khamar (tridelna kmetija nove dobe), ki ga je vlada poimenovala program paketnih vložkov. Yunus in njegovi prijatelji so začeli izvajati program Gram Sarkar (vaška vlada), da bi izboljšali projekt kmetije. Ziaur Rahman (predsednik Bangladeša konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja) je leta 2003 poskrbel za ustanovitev 40 392 vaških uprav (gram sarkar). Višje sodišče je 2. avgusta 2005 po peticiji organizacije Bangladesh Legal Aids and Services Trust (BLAST) razglasilo Gram Sarkar za nezakonite in neustavne.

Leta 1976 je Yunus obiskal najrevnejša gospodinjstva v vasi Jobra v bližini univerze Chittagong. Ugotovil je, da lahko zelo majhna posojila revni osebi zelo pomagajo. Nekatere ženske iz Jobre so izdelovale pohištvo iz bambusa in so morale najemati posojila za nakup bambusa, vendar so ves svoj dobiček namenile za posojila. Prvo posojilo, ki ga je dal Muhammad Yunus, je znašalo 27 ameriških dolarjev iz njegovega žepa. Teh 27 USD je bilo posojenih 42 ženskam v vasi, ki so s posojilom ustvarile dobiček v višini 0,02 USD za vsako.

Decembra 1976 je državna banka Janata Bank Yunusu odobrila posojilo, ki ga je lahko uporabil za odobritev številnih majhnih posojil zelo revnim ljudem. Njegova skupina je dobila več posojil od drugih bank in do leta 1982 je imelo pri Grameenu delo 28.000 ljudi. 1. oktobra 1983 je Grameen postal polnopravna banka in se preimenoval v Grameen Bank (Village Bank), da bi dajal posojila revnim Bangladešanom. Yunusu in njegovim delavcem so grozili, ženskam so rekli, da ne bodo imele muslimanskega pogreba, če si bodo izposodile denar pri Grameen Bank, vendar so revnim ljudem dali veliko, veliko posojil. Do julija 2007 je banka Grameen Bank 7,4 milijona ljudem posodila 6,38 milijarde ameriških dolarjev. Banka posoja denar "solidarnostnim skupinam". Te majhne skupine skupaj dobijo posojila, in če ena oseba ne more odplačevati, jih plačajo preostali člani skupine.

Banka Grameen Bank je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovila druge skupine, ki so skrbele za čistočo ribnikov in gradnjo namakalnih črpalk. Leta 1989 so te skupine začele dobivati svoja imena. Ribiški projekt je postal Grameen Motsho (Fundacija Grameen za ribištvo), namakalni projekt pa Grameen Krishi (Fundacija Grameen za kmetijstvo). Skupina Grameen se je razvila v številne dobičkonosne in neprofitne skupine, kot so Grameen Trust, Grameen Fund, Grameen Software Limited, Grameen CyberNet Limited, Grameen Knitwear Limited, Grameen Telecom in Grameenphone (GP) (Grameenphone je največje zasebno telefonsko podjetje v Bangladešu). Projekt Village Phone (Polli Phone) podjetja Grameenphone je od marca 1997 omogočil 260.000 revnim ljudem v več kot 50.000 vaseh, da imajo mobilne telefone.

Zamisli programa Grameen so bile uporabljene v številnih državah po vsem svetu, na primer v Združenih državah Amerike. Več kot 94 % posojil Grameen je bilo danih ženskam, ki imajo manj denarja in več namenijo svojim družinam. Za svoje delo v banki Grameen je bil Yunus leta 2001 imenovan za člana globalne akademije Ashoka: Innovators for the Public.

Muhammad Yunus je leta 2006 skupaj z banko Grameen Bank prejel Nobelovo nagrado za mir za svoja prizadevanja za gospodarski in socialni razvoj. Norveški Nobelov odbor je sporočil:

Muhammad Yunus se je izkazal kot voditelj, ki mu je uspelo vizije pretvoriti v praktične ukrepe v korist milijonov ljudi, ne le v Bangladešu, temveč tudi v številnih drugih državah. Posojila revnim ljudem brez kakršne koli finančne varnosti so se zdela nemogoča zamisel. Od skromnih začetkov pred tremi desetletji je Yunus predvsem prek banke Grameen Bank razvil mikrokredite v vse pomembnejše orodje v boju proti revščini.

Muhammad Yunus je prvi Bangladeš in tretji Bengalec, ki je prejel Nobelovo nagrado. Ko so mu sporočili, da je prejel pomembno nagrado, je Yunus dejal, da bo del svojega deleža od 1,4 milijona dolarjev nagrade porabil za ustanovitev podjetja, ki proizvaja dobro hrano, ki si jo lahko privoščijo revni, preostanek pa bo namenil ustanovitvi očesne bolnišnice za revne v Bangladešu.

Nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton je bil eden od tistih, ki je dejal, da bi moral Nobelovo nagrado prejeti Muhammed Yunus. To je povedal v reviji Rolling Stone in v svoji avtobiografiji: V svojem romanu "Moje življenje". V govoru na kalifornijski univerzi Berkeley leta 2002 je predsednik Clinton dejal, da je Dr. Yunus "človek, ki bi že zdavnaj moral dobiti Nobelovo nagrado [in] to bom ponavljal, dokler mu je končno ne bodo dali".

Prejel je tudi številne druge nagrade, kot so nagrada Ramon Magsaysay, svetovna nagrada za hrano, nagrada za mir v Sydneyju, nagrada štirih svoboščin v kategoriji Svoboda od želje leta 2006 in ekvadorska nagrada za mir decembra 2007. Dr. Yunus je prejel 26 častnih doktoratov in 15 posebnih nagrad. Bangladeška vlada je v čast njegovi Nobelovi nagradi izdelala poštno znamko. Januarja 2008 je Houston v Teksasu razglasil 14. januar za dan Muhammada Yunusa.

Leta 2006 so si doktor Yunus in drugi pomembni ljudje, kot so profesor Rehman Sobhan, sodnik Muhammad Habibur Rahman, doktor Kamal Hossain, Matiur Rahman, Mahfuz Anam in Debapriya Bhattchariya, prizadevali najti dobre ljudi za izvolitev v vlado. Yunus je tistega leta razmišljal, da bi se tudi sam pridružil vladi. Dne 11. februarja 2007 je Yunus napisal pismo, objavljeno v bangladeškem časopisu Daily Star, in vprašal, kaj si ljudje mislijo o oblikovanju dobre vlade. V pismu je vse pozval, naj podajo ideje za to in mu ponudijo pomoč Dr. Yunus je 18. februarja 2007 ustanovil politično skupino z imenom Moč državljanov (Nagorik Shakti). Pojavila so se ugibanja, da vojska podpira Yunusov prehod v politiko. 3. maja pa je Yunus po srečanju s Fakhruddinom Ahmedom (vladnim politikom) skupino ustavil.

18. julija 2007 so Nelson Mandela, Graça Machel in Desmond Tutu v Johannesburgu v Južnoafriški republiki ustanovili skupino svetovnih voditeljev za pomoč svetu. Nelson Mandela je to novo skupino, imenovano Global Elders, napovedal v govoru ob svojem 89. rojstnem dnevu. Nadškof Tutu bo predsedoval skupini The Elders. Yunus je eden od prvih članov te skupine. Drugi člani so Machel, Kofi Annan, Ela Bhatt, Gro Harlem Brundtland, Jimmy Carter, Li Zhaoxing in Mary Robinson. Skupino Elders naj bi financirali nekateri njeni prvi člani, kot so Richard Branson, Peter Gabriel, Ray Chambers, Michael Chambers, Bridgeway Foundation, Pam Omidyar, Humanity United, Amy Robbins, Shashi Ruia, Dick Tarlow in The United Nations Foundation.

Leta 1967 je Yunus študiral na univerzi Vanderbilt. Tam je spoznal Vero Forostenko, študentko ruske književnosti. Vera je hči ruskih priseljencev v Trentonu v New Jerseyju v Združenih državah Amerike. Poročila sta se leta 1970. Yunusov zakon z Vero se je končal nekaj mesecev po rojstvu njune deklice Monice Yunus (r. 1979 Chittagong). Vera se je vrnila v New Jersey in dejala, da Bangladeš ni dober kraj za vzgojo otroka. Čez nekaj časa se je Yunus poročil z Afrozi Yunus, ki je bila raziskovalka na področju fizike na univerzi v Manchestru. Imenovana je bila za profesorico fizike na univerzi Jahangirnagar. Leta 1986 se jima je rodila hčerka Deena Afroz Yunus.

Profesor Yunus, brat Muhammad Ibrahim, je profesor fizike na Univerzi v Daki in ustanovitelj Centra za množično izobraževanje na področju znanosti (CMES). Dekleta v vaseh poučujejo naravoslovje. Njegov mlajši brat Muhammad Jahangir je priljubljen televizijski voditelj. Yunusova najstarejša hči Monica je sopranistka v New Yorku.

Avtor: Muhammad Yunus

O Muhammadu Yunusu

• Seznam Nobelovih nagrajencev po državah
• Banka Grameen
• Bangladeš