Kognitivna nevropsihologija: definicija, področja, metode in pomen

Zgodnja zgodovina kognitivne nevropsihologije se začne s prvim priznanjem uma/možganov s strani človeka. Prepričanja o pomenu uma/možganov/glave se pojavijo že 4000 let pred našim štetjem pri Sumercih. Sumerski zapisi o uživanju maka (ki vsebuje opij) vključujejo opise učinkov, ki ob zaužitju spremenijo um. To nakazuje na sklicevanje na možgane. Še en namig, ki kaže na priznavanje možganov, je odkritje lobanj z izvrtanimi luknjami leta 2000 pred našim štetjem. Odkritje teh lobanj kaže na kulturno priznavanje možganov kot pomembnih za življenje. Motivacija za te izvrtine je lahko različna, od duhovne do medicinske.

Največji prispevek k zgodnji kognitivni nevropsihologiji je prišel iz Egipta leta 1700 pred našim štetjem. Takrat je nastal kirurški papirus Edwina Smitha. Ta dokument je vseboval prvi pisni opis človeških možganov. Ti zapisi vključujejo opise mening in cerebrospinalne tekočine. Naslednji razvoj je nastal v stari Grčiji pri filozofih Aristotelu, Platonu in Almaceonu. Stari Grki so postavili hipoteze o obliki in delovanju uma, psihe in duše. Aristotelova teorija se je osredotočila na srce kot sedež uma. Po njegovem mnenju so v srcu vsa čustva in mišljenje. Menil je tudi, da možgani delujejo tako, da hladijo srce. Za razliko od Aristotela je Platon menil, da so možgani kraj, kjer potekajo duševni procesi. Pri Aristotelu se je pojavil dualistični pogled na um in telo. Dualistični in monistični pristop k umu in možganom je razprava, ki prevladuje v večjem delu zgodovine kognitivne nevroznanosti.

Razvoj kognitivne nevropsihologije po tem obdobju je bil zaradi cerkvenega prepričanja proti seciranju ljudi zelo redek. To je omejevalo odkrivanje novih informacij. V tem času je bil opazen pomemben razvoj Galena. Galen je bil rimski zdravnik, ki je s svojimi kirurškimi opisi nevrologije pomagal opisati anatomijo možganov in nevrološke motnje. Številni neizkušeni zdravniki so na skrivaj poskušali opraviti seciranje, vendar do pravih znanstvenih odkritij ni prišlo. .

16. stoletje

Do sredine 16. stoletja se je povečal razvoj kognitivne nevropsihologije. To se je zgodilo po zatišju, ki ga je povzročila Cerkev. V renesansi je kognitivna nevropsihologija pridobila številne pomembne prispevke. Ti prispevki vključujejo poglobljeno razumevanje možganov in njihovih delov. Opažamo Vesalijevo objavo prvega učbenika nevroznanosti leta 1543 in njegov opis hidrocefalusa leta 1550. Leta 1564 je bil prvič uporabljen tudi izraz "hipokampus". Takrat so možgani začeli veljati za kompleksen organ, ki je odgovoren za številne telesne operacije.
Proti koncu leta 1500 se je rodil francoski filozof in matematik René Descartes. V tem času je bil najbolj znana osebnost na področju kognitivne nevropsihologije. Nekateri Descartesovi prispevki so izhajali iz njegovega zanimanja za živčni sistem in vlogo možganov pri vedenju. Menil je, da je živčni sistem sestavljen iz votlih cevi, ki se napolnijo z "živalskimi duhovi" vsakič, ko se v tem delu telesa izvede dejanje. Njegovi drugi prispevki so vključevali bolj razvito pojmovanje dualizma. Domneval je, da so možgani in um dve ločeni entiteti, ki obstajata sami zase, vendar sta medsebojno odvisni. Domneval je, da je epifiza v možganih mesto, kjer ti dve ločeni entiteti medsebojno vplivata nase. Descartesova dualistična teorija je njegov najvplivnejši prispevek h kognitivni nevropsihologiji.

18. stoletje

V 18. stoletju se je znanost začela močno zapisovati v zgodovino kognitivne nevropsihologije. Prvi velik napredek je bil na področju človeških refleksov. Te telesne reakcije na dražljaje ali zunanje sile se opazujejo in merijo. To je bilo ugotovljeno s preučevanjem aksonov in spoznavanjem, kako signali potujejo po človeškem telesu. Pred tem znanost in tehnologija nista bili dovolj napredni, vendar se je v 17. stoletju to spremenilo. K temu je pripomogel tudi razvoj mikroskopa. Možganska živčna vlakna je bilo zdaj mogoče videti in opisati. V prostorih možganov in hrbtenjače so našli tudi cerebrospinalno tekočino (CSF). S tem je fiziologija psihologije začela prevzemati nadzor nad kognicijo. Vse te ugotovitve veljajo še danes.

Naslednji napredek je bil dosežen z elektrokonvulzijskoterapijo (ECT) ali terapijo z elektrošoki. To je bila metoda, ki se je uporabljala za zdravljenje duševnih motenj. ECT povzroči električni šok v možganih osebe. To stimulira vse možgane, zaradi česar duševne motnje izginejo in se ozdravijo. Uporabljali so jo za zdravljenje slepote, histerije, depresije in številnih drugih motenj. Menili so, da je to način zdravljenja invalidnosti prihodnosti.

19. stoletje

V 19. stoletju se je v kognitivni nevropsihologiji začel spor med lokalizmom in holizmom. Ljudje so začeli dvomiti o holizmu in raziskovati idejo lokalizma. Lokalizem pomeni, da imajo možgani posamezna področja, ki so odgovorna za določena dejanja v telesu. Te teorije o lokalizaciji so se začele s študijem frenologije. Frenologija je opazovanje človeške lobanje in iskanje nenavadnih izboklin, ki jih je treba izmeriti. Vse nenavadne izbokline ali oblike na lobanji so nato povezali z inteligenco ali lastnostmi osebe. Te lastnosti so lahko vključevale jezik, logiko in celo ljubezen. Če je bil del lobanje izbočen, je to pomenilo, da je ta lastnost boljša. S tem so se začele teorije o lokalizaciji

Naslednja velika stvar v kognitivni nevroznanosti je povezana s študijami ablacije. Pri tem so bili odstranjeni deli možganov, tako da je bilo mogoče izmeriti delovanje brez tega dela možganov. Nevropsiholog lahko na primer odstrani možgane. Po njegovi odstranitvi je bilo ravnotežje živali slabo. To poveže možgane z ravnotežjem. Kar zadeva poškodbe možganov, je najbolj znan primer Phineasa Gagea. Ta bolnik je delal na železnici, ko mu je kos kovine šel skozi sprednji del glave. Zaradi te možganske poškodbe ni umrl. Vendar se je njegova osebnost spremenila. S tem se je pojavila zamisel, da čelna skorja, del možganov, ki je bil preboden, nadzoruje, kako se oseba obnaša. Druga študija je pokazala, da je jezik lokaliziran v možganih. Dva ločena znanstvenika sta preučevala bolnike z jezikovnimi težavami. Ugotovila sta, da so imeli vsi njuni bolniki poškodbe ali okvare na dveh določenih področjih možganov. Eno področje, znano kot Brocovo področje, je nadzorovalo govorjenje. Drugo področje, Wernickejevo področje, pa nadzoruje razumevanje jezika.

Ta način preučevanja težav v možganih je privedel do študij bolnikov z epilepsijo. Bolnik z epilepsijo je oseba, ki pogosto doživlja epileptične napade. Te napade so preučevali, da bi izvedeli več o tem, kako možgani pošiljajo električne signale. Te električne signale so nato izmerili. Ugotovljeno je bilo, da lahko vsak nevron pošilja signal z določeno hitrostjo. Te nevrone so nato obarvali z barvilom, da bi jih lahko videli. Sprva so mislili, da so vsi živci povezani v mrežo, imenovano živčna mreža. Z bolj zapletenim barvanjem pa so ugotovili, da je vsak živec ločen in lahko deluje samostojno.

20. stoletje

Na začetku 20. stoletja kognitivne nevropsihologije dolgo niso preučevali. Deloma je bil vzrok za to vpliv Johna B. Watsona, ki je bil behaviorist v psihologiji. Trdil je, da kognicije ni mogoče znanstveno preučevati, ker je ni mogoče opazovati. Tako je v prvi polovici 20. stoletja v psihologiji kot stroki prevladoval behaviorizem, ki je preučeval predvsem dražljaje in človekov odziv nanje. John B. Watson je bil edini psiholog, ki je kritiziral kognitivno psihologijo. Pierre Marie je leta 1906 kritiziral Broca, ki je med prvimi ustvaril področje kognitivne nevropsihologije. Henry Head je leta 1926 prav tako napadel celotno področje kognitivne nevropsihologije. Zaradi teh kritik in vpliva behaviorizma je kognitivna nevropsihologija dolga leta mirovala.

Drugi razlog za izginotje kognitivne nevropsihologije v zgodnjem dvajsetem stoletju je bil, da znanost še ni bila dovolj napredna. Številni kognitivni psihologi so bili tudi nevrologi. Ti dve študijski področji še nista bili ločeni, kot sta danes. Ti nevrologi so želeli preučevati module v možganih in jih lokalizirati z deli možganov, vendar tehnologija tega še ni omogočala. Metode, ki se uporabljajo danes, še niso bile ustvarjene. Lahko so preučevali le, kje je bila možganska poškodba osebe, tako da so opravili obdukcijo, ko je bila oseba že mrtva. To je bil velik razlog, da so to področje kritizirali in da so mnogi menili, da kognicije ni mogoče znanstveno preučevati.

Sredi dvajsetega stoletja se je v psihologiji zgodil prehod, imenovan "kognitivna revolucija". Takrat so se psihologi začeli strinjati, da obstajajo znanstveni načini preučevanja spoznavanja. Ta nova prepričanja o kognitivni psihologiji so prinesle študije Johna C. Marshalla in Nore Newcombe o branju ter študije Shallice in Warringtona o spominu v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja. Sredi osemdesetih let je pri založbi Ellis & Young izšla prva dodiplomska knjiga z naslovom Human Cognitive Neuropsychology. Pojavila se je tudi nova tehnologija, ki je olajšala preučevanje možganov in uma. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je kognitivna nevropsihologija postala prepoznavna, po njej pa so jo začeli preučevati številni psihologi.

Pomembna značilnost poznejše polovice dvajsetega stoletja je bila jasna ločitev kognitivne nevropsihologije in kognitivne nevroznanosti. Kognitivni nevropsihologi preučujejo človeški um po poškodbi možganov in se bolj osredotočajo na kognicijo. Kognitivni nevroznanstveniki preučujejo človeške možgane in nevronske sisteme po poškodbi možganov in se bolj osredotočajo na nevrone. Medtem ko se kognitivni nevroznanstveniki ukvarjajo s tem, kako delujejo možgani in kateri deli možganov so odgovorni za katere funkcije, želijo kognitivni nevropsihologi preučevati ljudi s poškodbo možganov, da bi poskusili ugotoviti, kako deluje človeški um. S temi informacijami lahko oblikujejo teorije o človeškem umu in pripravijo boljše terapije za ljudi s poškodbami možganov.

Pomembna značilnost, ki se je razvila v dvajsetem stoletju, je način izvajanja raziskav. Ker je poškodba možganov pri vsakem posamezniku drugačna, kognitivni nevropsihologi proučujejo le posamezne primere in ne skupin ljudi ali sindromov. Psihologi proučujejo um tako, da preučujejo ljudi, ki so po poškodbi možganov izgubili določeno funkcijo. Če je na primer oseba pred poškodbo možganov lahko prepoznavala tako obraze kot predmete, po poškodbi možganov v določenem delu možganov pa je lahko prepoznavala le obraze, ne pa tudi predmetov, lahko psihologi sklepajo o funkcijah v določenih modulih možganov.

Konec 20. stoletja so začeli uporabljati tudi računalniške modele kognicije. Psihologi so izdelali teorije in jih vgradili v računalnik, nato pa virtualno poškodovali lažne možgane na mestu, kjer je imel bolnik poškodbe. S tem so lahko bolje spoznali, kako deluje um. To je eden od načinov, kako je tehnologija pomagala pri preučevanju človeškega uma. Skupaj z iznajdbo naprav za skeniranje možganov je to močno spremenilo kognitivno nevropsihologijo.

Kognitivni nevropsihologi pri preučevanju modulov uma uporabljajo metodo dvojne disociacije. Pri tem uporabijo več bolnikov, ki so imeli poškodovane možgane, in poskušajo ugotoviti, kateri deli možganov so odgovorni za različne kognicije. Ta koncept modularnosti je razvil Jerry Fodor v svoji knjigi Modularnost uma iz leta 1983. Psihologi se ne strinjajo glede tega, koliko in kateri deli uma so zgrajeni moduli.

21. stoletje

V tem stoletju kognitivni nevropsihologi uporabljajo številne metode za preučevanje uma. Uporabljajo naprave, s katerimi pregledujejo možgane in ugotavljajo, kje so poškodbe, nato pa preučujejo kognitivne sposobnosti teh bolnikov. Za preučevanje bolnikov še vedno uporabljajo dvojno disociacijo, študije primerov, računalniške modele in številne druge značilnosti, ki so bile izumljene v poznem dvajsetem stoletju. Z novo tehnologijo se bo na tem področju verjetno še veliko izboljšalo.

Kognitivna nevropsihologija uporablja preiskave ljudi s kognitivnimi težavami, da bi izvedela več o normalnih kognitivnih procesih. To je mogoče s številnimi tehnološkimi dosežki, kot so:

• Pristopi k poškodbam in vedenju
• EEG
• Računalniška tomografija (CAT)
• Pregled s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET)
• MRI
• fMRI