Blagovni trgi: trgovanje s surovinami (hrana, kovine, energija) in zgodovina

Sodobni blagovni trgi izvirajo iz trgovanja s kmetijskimi proizvodi. Medtem ko se je v 19. stoletju v ZDA s pšenico in koruzo, govedom in prašiči pogosto trgovalo s standardnimi instrumenti, so bila druga osnovna živila, kot je soja, na večini trgov dodana šele pred kratkim. Da se lahko vzpostavi blagovni trg, mora obstajati zelo široko soglasje o različicah proizvoda, zaradi katerih je ta sprejemljiv za tak ali drugačen namen.

Gospodarski učinek razvoja blagovnih trgov je težko preceniti. V 19. stoletju so "borze postale dejanski predstavniki in inovatorji izboljšav na področju prevoza, skladiščenja in financiranja, ki so utrle pot razširjeni meddržavni in mednarodni trgovini".

Zgodnja zgodovina blagovnih trgov

Zgodovinsko gledano so ljudje že od davnih Sumerov, ki so kot blagovni denar uporabljali ovce ali koze, ali drugih ljudstev, ki so kot blagovni denar uporabljala prašiče, redke školjke ali druge predmete, iskali načine za standardizacijo in trgovinske pogodbe pri dobavi takih predmetov, da bi bila sama trgovina bolj gladka in predvidljiva.

Tovarniški denar in blagovni trgi v surovi zgodnji obliki naj bi izvirali iz Sumerov, kjer so v trgovini uporabljali majhne žetone iz žgane gline v obliki ovc ali koz. Zapečateni v glinenih posodah z določenim številom takšnih žetonov, na katerih je bilo to število zapisano na zunanji strani, so predstavljali obljubo, da bodo to število dostavili. Zato so bili žetoni oblika blagovnega denarja - več kot "I.O.U.", vendar manj kot jamstvo nacionalne države ali banke. Vendar pa so vsebovali tudi obljube o času in datumu dostave - zaradi tega so bili podobni sodobnim terminskim pogodbam. Ne glede na podrobnosti je bilo mogoče število žetonov v posodi preveriti le tako, da se je posoda stresla ali razbila, pri čemer se je začelo dvomiti o številu ali pogojih, zapisanih na zunanji strani. Sčasoma so žetoni izginili, pogodbe pa so ostale na ploščatih tablicah. To je bil prvi sistem blagovnega knjigovodstva.

Vendar je blagovni status živih bitij vedno pod vprašajem - težko je bilo potrditi zdravje ali obstoj ovc ali koz. Izgovori za nedobavo niso bili neznani, in obstajajo obnovljena sumerska pisma, ki se pritožujejo nad bolnimi kozami, ovcami, ki so bile že oplenjene, itd.

Če je bil prodajalčev ugled dober, so se posamezni "podporniki" ali "bankirji" lahko odločili, da bodo prevzeli tveganje "kliringa" posla. Ugotovitev, da je med udeleženci na trgu vedno potrebno zaupanje, je kasneje pripeljala do kreditnega denarja. Vendar sta bila komunikacija in kredit do relativno modernega časa primitivna.

Klasične civilizacije so zgradile zapletene globalne trge, na katerih se je zlato ali srebro menjalo za začimbe, blago, les in orožje, za večino teh izdelkov pa so veljali standardi kakovosti in pravočasnosti. Glede na številne nevarnosti podnebja, piratstva, kraje in zlorabe vojaških pooblastil s strani vladarjev kraljestev ob trgovskih poteh so se te civilizacije osredotočale predvsem na ohranjanje odprtih trgov in trgovanje s tem redkim blagom. Ugled in čiščenje sta postala osrednja problema, države, ki so ju znale najbolj učinkovito obvladovati, pa so postale zelo močni imperiji, ki so jim številna ljudstva zaupala upravljanje in posredovanje pri trgovini in trgovanju.

Terminske pogodbe

Blagovne in terminske pogodbe temeljijo na tako imenovanih "terminskih" pogodbah. Na začetku so se te terminske pogodbe (pogodbe o nakupu zdaj, plačilu in dobavi pozneje) uporabljale kot način za prenos izdelkov od proizvajalca do potrošnika. Običajno so se nanašale le na hrano in kmetijske proizvode. Terminske pogodbe so se razvile in standardizirale v pogodbe, ki jih danes poznamo kot terminske pogodbe. Čeprav so danes bolj zapletene, so se zgodnje "terminske" pogodbe na primer uporabljale za riž na Japonskem v sedemnajstem stoletju. Sodobne "forward" ali terminske pogodbe so se začele sklepati v Chicagu v štiridesetih letih 19. stoletja, ko so se pojavile železnice. Chicago je zaradi svoje središčne lege postal središče med kmetovalci in proizvajalci s srednjega zahoda ter potrošniškimi središči na vzhodni obali.

Zavarovanje pred tveganji

"Zavarovanje", ki je običajna (in včasih obvezna) praksa kmetijskih zadrug, pomeni zavarovanje pred slabo letino z nakupom terminskih pogodb za isto blago. Če ima zadruga zaradi vremena ali žuželk za prodajo precej manj svojega proizvoda, to izgubo nadomesti z dobičkom na trgih, saj je celotna ponudba pridelka, ki ga je prizadela enaka škoda, povsod manjša.

Posebej ranljive so lahko države v razvoju, katerih valuta je običajno vezana na ceno teh posameznih vrst blaga, dokler ne postanejo popolnoma razvite države. Na primer, nominalno fiat denar na Kubi je lahko vezan na ceno sladkorja, saj pomanjkanje trdne valute za plačilo sladkorja pomeni manj tujega blaga na peso na Kubi. Če želi Kuba ohraniti stabilno kakovost življenja svojih državljanov, se mora zavarovati pred padcem cen sladkorja.

Garancije za dostavo in stanje

Poleg tega je treba navesti dan dostave, način poravnave in kraj dostave. Običajno se mora trgovanje končati dva (ali več) delovnih dni pred dnem dobave, tako da se lahko dokončno uredi prevoz pošiljke (ki je pri soji 30 000 kilogramov ali 1 102 bušela) po ladji ali železnici, plačilo pa se lahko poravna, ko pogodba prispe na katero koli mesto dobave.

Standardizacija

Ameriški terminski posli s sojo so na primer standardne kakovosti, če gre za "GSO ali mešanico GSO in rumene soje št. 2 brez GSO iz Indiane, Ohia in Michigana, proizvedene v ZDA". (brez pregledovanja, skladiščene v silosu)" in dobavljive kakovosti, če gre za "GSO ali mešanico GSO in ne-GSO rumene soje št. 2 iz Iowe, Illinoisa in Wisconsina, pridelane v ZDA (brez pregledovanja, skladiščene v silosu)". Upoštevajte razlikovanje med državami in potrebo po jasni navedbi njihovega statusa "GSO" ("gensko spremenjeni organizem"), zaradi česar so za večino kupcev "ekološke" hrane nesprejemljivi.

Podobne specifikacije veljajo za pomarančni sok, kakav, sladkor, pšenico, koruzo, ječmen, svinjski želodec, mleko, krmo, sadje, zelenjavo, druga žita, druge vrste fižola, seno, drugo živino, meso, perutnino, jajca ali drugo blago, s katerim se tako trguje.

Koncept zamenljivega dobavljivega predmeta ali zagotovljene dobave je vedno do neke mere fikcija. Trgovanje z blagom je podobno trgovanju s katerim koli drugim fizičnim izdelkom ali storitvijo. Nobena čarovnija same blagovne pogodbe ne naredi "enot" proizvoda popolnoma enotnih niti ga ne pripelje varno in pravočasno na mesto dobave.

Urejanje blagovnih trgov

Z bombažem, kilovatnimi urami električne energije, lesnimi palicami, minutami na daljavo, avtorskimi honorarji za umetniška dela ter drugimi izdelki in storitvami se je trgovalo na trgih različnega obsega in z različno uspešnostjo. Vprašanje, ki predstavlja veliko težavo za ustvarjalce takšnih instrumentov, je odgovornost kupca:

Če ni mogoče zagotoviti ali zavarovati, da izdelek ali storitev ne bo imela odgovornosti glede na to, od kod prihaja in kako je prišla na trg, npr. kilovati morajo priti na trg brez upravičenih zahtevkov zaradi smoga, ki ga povzročajo elektrarne na premog, les mora biti brez zahtevkov, da prihaja iz zaščitenih gozdov, plačila avtorskih honorarjev morajo biti brez zahtevkov zaradi plagiatorstva ali piratstva, prodajalci ne morejo zagotoviti enotne dobave.

Na splošno morajo vlade zagotoviti skupni regulativni ali zavarovalniški standard in določeno razbremenitev odgovornosti ali vsaj podporo zavarovalnic, preden lahko blagovni trg začne trgovati. To je glavni vir sporov na primer na energetskem trgu, kjer se zaželenost različnih vrst proizvodnje energije močno razlikuje. Na nekaterih trgih, na primer v Torontu v Kanadi, so raziskave pokazale, da bi odjemalci plačali 10-15 % več za energijo, ki ne bi izvirala iz premoga ali jedrske energije, temveč izključno iz obnovljivih virov, kot je veter.

Množica pogodb, pogojev in izvedenih finančnih instrumentov

Če pa obstajata dva ali več standardov tveganja ali kakovosti, kot se zdi za električno energijo ali sojo, je razmeroma enostavno skleniti dve različni pogodbi za ločeno trgovanje z bolj in manj zaželenim dobavljivim proizvodom. Če je mogoče rešiti probleme s sprejemljivostjo in odgovornostjo potrošnikov, lahko proizvod postane zamenljiv in začne se trgovanje s takšnimi enotami.

Ker se podrobni interesi industrijskih in potrošniških trgov zelo razlikujejo, se razlikujejo tudi pogodbe, zato se "razredi" od države do države zelo razlikujejo. Razvila se je množica pogodbenih enot, pogojev in terminskih pogodb, ki so združene v izredno zapleten nabor finančnih instrumentov.

To so več kot le enoznačne predstavitve enot določene vrste blaga in predstavljajo več kot le preproste terminske pogodbe za prihodnje dobave. Služijo za različne namene, od preprostih iger na srečo do cenovnega zavarovanja.

Osnove terminskih pogodb niso več omejene na blago.

Nafta in fiat

Na podlagi infrastrukture ter kreditnih in poravnalnih omrežij, vzpostavljenih za hrano in plemenite kovine, so se konec 20. stoletja močno razširili številni tovrstni trgi. Nafta je bila prva oblika energije, s katero se je tako široko trgovalo, zato so nihanja na naftnih trgih politično še posebej zanimiva.

Nekatere špekulacije na blagovnih trgih so neposredno povezane s stabilnostjo določenih držav, npr. med zalivsko vojno špekulacije o preživetju režima Sadama Huseina v Iraku. Podobni pomisleki glede politične stabilnosti so občasno vplivali na ceno nafte. Nekateri trdijo, da ne gre toliko za blagovni trg, temveč bolj za trg atentatov, ki špekulira na preživetje (ali ne) Sadama ali drugih voditeljev, katerih osebne odločitve lahko z vojaškimi ukrepi povzročijo nihanje ponudbe nafte.

Vendar je naftni trg izjema. Večina trgov ni tako zelo vezana na politiko nestabilnih regij - celo zemeljski plin je običajno bolj stabilen, saj se z njim ne trguje tako pogosto preko oceanov s tankerji.

Blagovni trgi in protekcionizem

Države v razvoju (demokratične ali nedemokratične) so bile prisiljene utrditi svoje valute, sprejeti pravila Mednarodnega denarnega sklada, se pridružiti STO in se podrediti širokemu režimu reform, ki pomenijo "zaščito" pred izolacijo. Vstop Kitajske v STO je pomenil konec resnično izoliranih držav, ki so same upravljale svojo valuto in zadeve. Potreba po stabilni valuti in predvidljivem kliringu ter obravnavi trgovinskih sporov na podlagi pravil je privedla do svetovne trgovinske hegemonije - številne države so se na svetovni ravni "zavarovale" pred pričakovanim medsebojnim "protekcionizmom", če se ne bi pridružile STO.

Vendar obstajajo znaki, da ta režim še zdaleč ni popoln. Ameriške trgovinske sankcije proti kanadskemu lesnemu sortimentu iz mehkega lesa (znotraj NAFTA) in tujemu jeklu (razen za partnerici NAFTA Kanado in Mehiko) leta 2002 so nakazale premik v politiki k strožjemu režimu, ki ga morda bolj vodijo politični interesi - delovna mesta, industrijska politika, celo trajnostno gozdarstvo in gozdarske prakse.

Proizvodi blaga v naravi

Razmišljanje o blagu je bolj neposredno oživljeno zaradi teoretikov "naravnega kapitala", katerega izdelki so po mnenju nekaterih ekonomistov edino pravo blago - zrak, voda in kalorije, ki jih zaužijemo, so večinoma zamenljivi, če niso onesnaženi ali oboleli. Vprašanje, ali naj te stvari obravnavamo kot blago, s katerim je mogoče trgovati, in ne kot roditeljske pravice, je bilo v mnogih državah glavni vir polemik.

Večina vrst okoljske ekonomije meni, da je prehod na njihovo merjenje neizogiben, in trdi, da preusmeritev politične ekonomije, da bi upoštevala predvsem pretok teh osnovnih dobrin, pomaga preprečiti uporabo kakršne koli vojaške sile, razen za zaščito samega "naravnega kapitala", in strožje utemeljuje kreditno sposobnost na zavezanosti ohranjanju biotske raznovrstnosti, kar usklajuje dolgoročne interese ekoregij, družb in posameznikov. V skladu z mislijo ameriških staroselcev si prizadevajo za razmeroma konservativne sheme trajnostnega razvoja, ki bi omogočale merjenje blaginje v daljših časovnih obdobjih, običajno "sedem generacij".

Trgovanje z vremenom

Vendar pa to ni edini način, na katerega blagovno razmišljanje vpliva na razmišljanje ekologov. Zavarovanje se je začelo kot način, kako se izogniti posledicam škode, ki so jo povzročile naravne razmere. Zraslo je ne le v sistem medsebojno povezanih jamstev, temveč tudi v sistem posrednega trgovanja z dejansko škodo, ki jo povzročajo vremenske razmere, z uporabo "vremenskih izvedenih finančnih instrumentov". To kupca za določeno ceno razbremeni naslednjih vrst skrbi:

"Ali bo zamrznitev škodovala brazilskemu pridelku kave? Ali bo v ameriškem koruznem pasu suša? Kakšna je verjetnost, da bomo imeli mrzlo zimo, ki bo zvišala cene zemeljskega plina in povzročila opustošenje na floridskih območjih s pomarančami? Kakšno je stanje El Niña?"

Trgovanje z emisijami

Trgovanje z vremenom je le eden od primerov "negativnega blaga", katerega enote predstavljajo prej škodo kot korist.

"Gospodarstvo je tri petine ekologije," trdi Mike Nickerson, eden od številnih ekonomskih teoretikov, ki meni, da so proizvodne storitve narave in storitve odstranjevanja odpadkov slabo upoštevane. Eden od načinov za pravično dodelitev zmogljivosti odlaganja odpadkov v naravi je tržna struktura "cap and trade", ki se v Združenih državah Amerike uporablja za trgovanje s pravicami do emisij strupenih snovi, na primer SO2. To je dejansko "negativno blago", pravica, da se nekaj zavrže.

Na tem trgu se izmeri sposobnost ozračja, da absorbira določene količine onesnaževal, razdeli na enote in z njimi trgujejo različni udeleženci na trgu. Tisti, ki izpuščajo več SO2, morajo plačati tistim, ki izpuščajo manj. Kritiki takšnih shem trdijo, da se nedovoljene ali neregulirane emisije še vedno pojavljajo in da sheme "dedovanja" pogosto omogočajo velikim onesnaževalcem, kot so agencije državnih vlad ali revnejše države, da povečajo emisije in zasedejo delovna mesta, medtem ko proizvodnja SO2 še vedno pluje čez mejo in povzroča smrt.

V praksi je politični pritisk premagal večino tovrstnih pomislekov in vprašljivo je, ali je ta zmogljivost odvisna od vpliva ZDA: Kjotski protokol je vzpostavil podoben trg svetovnih emisij toplogrednih plinov brez podpore ZDA.

Skupnost kot blago?

To kaže na eno od glavnih težav svetovnih blagovnih trgov, bodisi pozitivnih bodisi negativnih. Skupnost mora nekako verjeti, da je blagovni instrument resničen, izvršljiv in vreden plačila.

Zelo pomemben del protiglobalističnega gibanja nasprotuje komercializaciji valute, nacionalne suverenosti in tradicionalnih kultur. Po njihovem mnenju sposobnost odplačevanja dolga, kot je v sedanjem globalnem režimu kreditnega denarja, ki ga podpira Banka za mednarodne poravnave, ne ustreza merljivim koristim za blaginjo ljudi po vsem svetu. Iščejo pravičnejši način, kako bi družbe lahko konkurirale na svetovnih trgih, ki ne bo zahteval pretvorbe naravnega kapitala v naravne vire niti selitve človeškega kapitala v razvite države zaradi iskanja dela.

Nekateri ekonomski sistemi zelenih ekonomistov bi "zlati standard" nadomestili z "biodiverzitetnim standardom". Videli bomo, ali imajo takšni načrti kakšno drugo vrednost kot politični način opozarjanja na to, kako kapitalizem sam sodeluje z življenjem.

Ali je človeško življenje blago?

Klasični, neoklasični in marksistični pristopi k ekonomiji sicer različno obravnavajo delo, vendar so si enotni v tem, da naravo obravnavajo kot vir.

Zeleni ekonomisti in bolj konservativna okoljska ekonomija trdijo, da globalni trgi ne obravnavajo le naravne ekologije, temveč tudi življenje posameznega človeka kot blago. Dober primer so izračuni IPCC, ki jih navaja Global Commons Institute, po katerih je vrednost človeškega življenja v razvitem svetu "15-krat višja" kot v državah v razvoju, zgolj na podlagi zmožnosti plačila za preprečevanje podnebnih sprememb.

Je prosti čas blago?

Če sprejmemo ta rezultat, nekateri trdijo, da je določitev cene za oboje najbolj smiseln način za optimizacijo in povečanje te vrednosti v primerjavi z drugim blagom ali storitvami. To je privedlo do prizadevanj za merjenje blaginje, za določitev komercialne "vrednosti življenja", in do teorije naravnega kapitalizma - združitve zelenih in neoklasičnih pristopov -, ki se predvidljivo osredotočajo na energetsko in materialno učinkovitost, tj. uporabo veliko manjše količine posameznega vložka blaga za dosego enakih rezultatov storitev kot rezultat.

Indijski ekonomist Amartya Sen je v svoji knjigi "Razvoj kot svoboda" iz leta 1999 trdil, da je človeški prosti čas edina prava storitev in da je trajnostni razvoj najbolje opredeliti kot osvoboditev človeškega časa. Sen je leta 1999 prejel nagrado švedske banke za ekonomske znanosti v spomin na Alfreda Nobela (včasih jo napačno imenujejo "Nobelova nagrada za ekonomijo"), svojo knjigo pa je napisal na podlagi vabljenih predavanj, ki jih je imel v Svetovni banki.

• Valutni trg
• Borza vrednostnih papirjev