Alejo Carpentier: kubanski pisatelj, oče 'novosvetskega baroka' (1904–1980)
Alejo Carpentier (1904–1980) — kubanski pisatelj in muzikolog, oče "novosvetskega baroka". Preberite o njegovih romanih, magičnem realizmu in vplivu na latinskoameriško pisanje.
Alejo Carpentier y Valmont (26. december 1904 – 24. april 1980) je bil kubanski pisatelj, esejist in muzikolog. Veliko je prispeval k razvoju latinskoameriške književnosti v pravem razcvetu 20. stoletja in velja za enega glavnih teoretikov in praktikov t. i. »novosvetskega baroka«. Rodil se je v Lozani v Švici, vendar je odraščal v Havani na Kubi in preživel daljša obdobja v Parizu. Carpentier je vse življenje vztrajal, da je kubanski avtor in da izhaja njegova ustvarjalna izkušnja iz posebne, »novosvetske« realnosti Kube in Latinske Amerike.
Življenjska pot in politično delovanje
Carpentier je veliko potoval, predvsem po Franciji in Mehiki, kjer je med drugim preživel pomembna leta izgnanstva. Bil je naklonjen levim in revolucionarnim gibanjem; podprl je revolucijo Fidela Castra na Kubi po letu 1959 in je kasneje zasedal različne uradne in kulturne funkcije v revolucionarni vladi. Zaradi svojih političnih prepričanj je bil v različnih obdobjih zaprt in izgnan, kar je vplivalo tudi na vsebino in ton njegovega pisanja.
Delo, glasba in slog
Carpentier je bil tudi učitelj glasbe in glasbeni teoretik; napisal je pomembno delo La música en Cuba (Glasba na Kubi), v katerem raziskuje afriške in evropske vplive na kubansko glasbeno dediščino. Glasbeni vidiki — ritem, harmonija, kontrapunkt — so pogosto prisotni kot motivi in strukture v njegovih romanih in esejih. V svoje literarno ustvarjanje je zavezal elemente glasbe, zgodovine in antropologije.
V slogu je Carpentier verjel v ponovno oživitev baročnih estetik in pojmoval svoj slog kot novosvetski barok — bogato, digresivno, polno stilskih preobratov in zgodovinskih odmevov. Hkrati je razvil in utemeljil koncept t. i. lo real maravilloso (»čudovita realnost«): idejo, da je sama latinskoameriška resničnost pogosto tako nenavadna in presenetljiva, da jo ni treba ponarejati z izmišljijo; to razlikuje njegov pristop od nekaterih interpretacij magičnega realizma. V svojih delih zato pogosto prepleta zgodovinske dogodke, ljudske mite, nadrealne elemente in intenziven čut za materialno kulturo.
Glavna dela
- El reino de este mundo (1949) – roman, ki obravnava haitijsko revolucijo in prepleta zgodovino z magičnimi in nadrealnimi elementi;
- Los pasos perdidos (1953) – potopisno-romanesknI pripoved o iskanju izgubljenega izvora in glasba kot metafora eksistence;
- El siglo de las luces (1962) – zgodovinski roman, ki obravnava obdobje razsvetljenstva in posledice revolucij v Karibih;
- La música en Cuba – temeljna študija o kubanski glasbi, njenem izvoru in družbenem pomenu.
Poleg romanov je Carpentier pisal tudi novinarstvo, radijske drame, drame, eseje, opere in librete. Njegova proza je imela velik vpliv na mlajše generacije latinskoameriških pisateljev in na širši literarni pojav, znan kot latinskoameriški »boom«; nanj so vplivali avtorji, kot so Gabriel García Márquez, Carlos Fuentes in drugi, pa tudi kubanski pisatelji, med njimi Lisandro Otero, Leonardo Padura in Fernando Velázquez Medina.
Smrt in zapuščina
Carpentier je umrl leta 1980 v Parizu za rakom. Pokopan je bil na havanskem pokopališču Colon. Njegova literarna in teoretična zapuščina ostaja pomembna: njegovi teksti so predmet študij literarne zgodovine, glasbene estetike in postkolonialne misli, njegova zavest o zgodovinski »čudovitosti« Amerik pa še naprej osvetljuje posebnosti latinskoameriške kulture in pripovedi.
Glavna dela
Carpentierjeva glavna dela vključujejo:
- Ecue-yamba-o! (1933)
- La música en Cuba (1946) (Glasba na Kubi), etnomuzikološka študija o Kubi od 16. stoletja, prihoda evropskih raziskovalcev, do sedanjega dneva objave, sredine 20. stoletja.
- El reino de este mundo (1949) (Kraljestvo tega sveta)
- Los pasos perdidos (1953) (Izgubljeni koraki)
- El acoso (1956) (Lov na človeka)
- Guerra del tiempo (1958) (Vojna časa)
- El siglo de las luces (1962) (Eksplozija v katedrali)
- El Recurso del método (1974) (Državni razlogi)
- Concierto barroco (1974) (Concierto barroco; angleško: Baroque Concert), ki temelji na srečanju Vivaldija, Händla in Domenica Scarlattija iz leta 1709, v katerem sta nastopila Wagner in Stravinski ter izmišljeni liki iz novega sveta, ki so navdihnili opero Motezuma beneškega skladatelja.
- La consagración de la primavera (1978) (Pomladno obredje; Le Sacre du Printemps, balet Igorja Stravinskega)
- El arpa y la sombra (1978) (Harfa in senca), ki govori o Kolumbu.
| Persondata | |
| Ime | Carpentier, Alejo |
| Alternativna imena | |
| Kratek opis | kubanski pisatelj |
| Datum rojstva | 26. decembra 1904 |
| Kraj rojstva | Lozana, Švica |
| Datum smrti | 24. april 1980 |
| Kraj smrti | |
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Alejo Carpentier?
O: Alejo Carpentier je bil kubanski pisatelj, esejist in muzikolog, ki je močno vplival na latinskoameriško književnost v njenem znamenitem obdobju razcveta.
V: Kje je odraščal?
O: Alejo Carpentier je odraščal v Lozani v Švici, Havani na Kubi in Parizu.
V: Po kateri vrsti pisanja je najbolj znan?
O: Alejo Carpentier je najbolj znan po svojih romanih. Med prvimi je uporabil magični realizem.
V: Kakšen slog pisanja je uporabljal?
O: Alejo Carpentier je uporabljal baročni slog, ki je ponovno postal priljubljen. Imenoval se je barok novega sveta in je bil slog, ki so ga latinskoameriški umetniki prevzeli po evropskem vzoru. V latinskoameriško književnost je vnesel tudi nadrealistično teorijo.
V: Kako je njegovo pisanje vplivalo na mlajše pisatelje?
O: Njegovo pisanje je vplivalo na mlajše latinskoameriške in kubanske pisatelje, kot so Lisandro Otero, Leonardo Padura in Fernando Velázquez Medina, saj je v svojih delih raziskoval teme, kot so politična zgodovina, glasba, socialna nepravičnost in umetnost.
V: Kdaj je umrl?
O: Alejo Carpentier je umrl za rakom leta 1980 v Parizu.
V: Kje je pokopan?
O: Pokopan je na havanskem pokopališču Colon.
Iskati