Alejo Carpentier y Valmont (26. december 1904 – 24. april 1980) je bil kubanski pisatelj, esejist in muzikolog. Veliko je prispeval k razvoju latinskoameriške književnosti v pravem razcvetu 20. stoletja in velja za enega glavnih teoretikov in praktikov t. i. »novosvetskega baroka«. Rodil se je v Lozani v Švici, vendar je odraščal v Havani na Kubi in preživel daljša obdobja v Parizu. Carpentier je vse življenje vztrajal, da je kubanski avtor in da izhaja njegova ustvarjalna izkušnja iz posebne, »novosvetske« realnosti Kube in Latinske Amerike.

Življenjska pot in politično delovanje

Carpentier je veliko potoval, predvsem po Franciji in Mehiki, kjer je med drugim preživel pomembna leta izgnanstva. Bil je naklonjen levim in revolucionarnim gibanjem; podprl je revolucijo Fidela Castra na Kubi po letu 1959 in je kasneje zasedal različne uradne in kulturne funkcije v revolucionarni vladi. Zaradi svojih političnih prepričanj je bil v različnih obdobjih zaprt in izgnan, kar je vplivalo tudi na vsebino in ton njegovega pisanja.

Delo, glasba in slog

Carpentier je bil tudi učitelj glasbe in glasbeni teoretik; napisal je pomembno delo La música en Cuba (Glasba na Kubi), v katerem raziskuje afriške in evropske vplive na kubansko glasbeno dediščino. Glasbeni vidiki — ritem, harmonija, kontrapunkt — so pogosto prisotni kot motivi in strukture v njegovih romanih in esejih. V svoje literarno ustvarjanje je zavezal elemente glasbe, zgodovine in antropologije.

V slogu je Carpentier verjel v ponovno oživitev baročnih estetik in pojmoval svoj slog kot novosvetski barok — bogato, digresivno, polno stilskih preobratov in zgodovinskih odmevov. Hkrati je razvil in utemeljil koncept t. i. lo real maravilloso (»čudovita realnost«): idejo, da je sama latinskoameriška resničnost pogosto tako nenavadna in presenetljiva, da jo ni treba ponarejati z izmišljijo; to razlikuje njegov pristop od nekaterih interpretacij magičnega realizma. V svojih delih zato pogosto prepleta zgodovinske dogodke, ljudske mite, nadrealne elemente in intenziven čut za materialno kulturo.

Glavna dela

  • El reino de este mundo (1949) – roman, ki obravnava haitijsko revolucijo in prepleta zgodovino z magičnimi in nadrealnimi elementi;
  • Los pasos perdidos (1953) – potopisno-romanesknI pripoved o iskanju izgubljenega izvora in glasba kot metafora eksistence;
  • El siglo de las luces (1962) – zgodovinski roman, ki obravnava obdobje razsvetljenstva in posledice revolucij v Karibih;
  • La música en Cuba – temeljna študija o kubanski glasbi, njenem izvoru in družbenem pomenu.

Poleg romanov je Carpentier pisal tudi novinarstvo, radijske drame, drame, eseje, opere in librete. Njegova proza je imela velik vpliv na mlajše generacije latinskoameriških pisateljev in na širši literarni pojav, znan kot latinskoameriški »boom«; nanj so vplivali avtorji, kot so Gabriel García Márquez, Carlos Fuentes in drugi, pa tudi kubanski pisatelji, med njimi Lisandro Otero, Leonardo Padura in Fernando Velázquez Medina.

Smrt in zapuščina

Carpentier je umrl leta 1980 v Parizu za rakom. Pokopan je bil na havanskem pokopališču Colon. Njegova literarna in teoretična zapuščina ostaja pomembna: njegovi teksti so predmet študij literarne zgodovine, glasbene estetike in postkolonialne misli, njegova zavest o zgodovinski »čudovitosti« Amerik pa še naprej osvetljuje posebnosti latinskoameriške kulture in pripovedi.