Kreacionizem je versko prepričanje, da je bilo vesolje ustvarjeno tako, kot je opisano v verskih knjigah. V skladu z Genezo je Bog neposredno ustvaril življenje iz niča, ki je bil prej, in popravil kaos, ki je bil prej. Druge religije imajo drugačne mite o stvarjenju. Prvi pristop je znan kot creatio ex nihilo, kar je latinsko ime za stvarjenje iz ničesar.
O tem, da je Bog ustvaril svet, so že tisočletja učili pisci, kot je Avguštin iz Hipona.
Kreacionizem, kot ga poznamo danes, so v 19. stoletju začeli uveljavljati fundamentalistični protestanti, ki so nasprotovali teorijam o geologiji in evoluciji, ki so jih začeli postavljati znanstveniki.
V 20. stoletju so se kreacionistična gibanja začela tudi v islamu in judovstvu.
Vrste kreacionizma
- »MLADI Zemlji« (Young Earth) kreacionizem trdi, da je Zemlja stara le nekaj tisoč let in običajno temelji na dobesednem branju svetopisemskih rodovnikov.
- »Stari Zemlji« (Old Earth) kreacionizem sprejema geološke in astronomske dokaze o veliko daljšem časovnem obsegu, a še vedno zagovarja poseben, nadnaravni izvor življenja.
- Gap teorija in day‑age interpretacije poskušajo uskladiti biblijske opise s sodobnimi znanstvenimi ugotovitvami z različnimi hermenevtičnimi pristopi k pojmu »dni« v Genezi.
- Inteligentni načrt (Intelligent Design) ne uporablja nujno verskega jezika, temveč trdi, da nekateri naravni sistemi kažejo znake načrtovanja; to gibanje je v mnogih primerih kritizirano kot preoblečen kreacionizem.
- Teistična evolucija (nekateri avtorji je ne štejejo za kreacionizem) sprejema evolucijo in naravne procese kot orodje, ki ga vodi oziroma omogoča Bog.
Glavni argumenti in načela
Kreacionisti pogosto navajajo več vrst argumentov:
- teksti svetih spisov kot avtoritativni vir o izvoru življenja in vesolja;
- kritike evolucijske teorije, še posebej glede nastanka kompleksnih bioloških struktur;
- argumenti o namernem »dizajnu« v naravi (teleološki argumenti);
- izpostavljanje domnevnih neskladij in negotovosti v geoloških ali palaeontoloških interpretacijah.
Kritika in znanstveni pogled
Večina znanstvene skupnosti kreacionizem ne priznava kot znanost, ker njegove trditve navadno niso preverljive z empiričnimi metodami, niso pojasljive preko predvidljivih modelov in se ne prilagajajo na podlagi novih dokazov. Teorija evolucije, geologija in kozmologija temelje na obsežnih empiričnih podatkih in metodah, ki omogočajo preverljive napovedi in ponovljivost rezultatov.
Inteligentni načrt je bil v več sodnih postopkih (npr. znani so primeri v ZDA) ocenjen kot verska stvar, ne kot znanstvena teorija; sodbe so poudarile, da učenje ID v javnih šolah krši ločitev cerkve in države. Kritiki kreacionizma opozarjajo tudi na selektivno interpretacijo dokazov in na pomanjkanje predikcijskih moči, ki so značilne za znanstvene teorije.
Zgodovina in družbeni vpliv
Kreacionizem je imel več valov priljubljenosti: v 19. stoletju kot odgovor na razvoj sodobne znanosti, v 20. stoletju kot sestavni del verskega fundamentalizma in v zadnjih desetletjih kot politično in izobraževalno vprašanje. Znani zgodovinski dogodki, na primer sodni procesi in javne razprave o učnem načrtu, so oblikovali način, kako se kreacionizem pojavlja v javnem življenju.
Različne verske tradicije
V islamskih in judovskih skupnostih se pojavljajo lastne razlage stvarjenja. Nekateri muslimanski in judovski misleci zagovarjajo dobeselne interpretacije svetih besedil, drugi pa iščejo sintezo med verskim verovanjem in znanstvenimi dognanji. Zato v obeh tradicijah obstaja razpon stališč — od strogega nasprotovanja evoluciji do sprejemanja evolucijskih procesov kot združljivih z vero.
Izobraževanje in zakonodaja
Vprašanje, ali in kako naj se kreacionistične ideje predstavljajo v šolah, je predmet številnih pravnih in političnih spopadov. V nekaterih državah so bili sprejeti zakoni ali smernice, ki omejujejo učenje evolucije ali spodbujajo predstavitev »konkurenčnih« teorij o izvoru življenja; v drugih državah pa sta evolucija in ustrezne naravoslovne metode stalna dela kurikula. Odločitev o vključitvi kreacionizma v javno izobraževanje pogosto vpliva na širše družbene debate o državni sekularnosti, svobodi verskega izpovedovanja in naravi znanstvenega znanja.
Sodobna situacija in zaključek
Kreacionizem ostaja pomemben kulturni in verski pojav v mnogih delih sveta. Medtem ko znanstvena skupnost temelji na metodah, ki podpirajo evolucijo in naravne procese, kreacionistični pogledi nagovarjajo verske občine in posameznike, ki iščejo smisel in absolutne odgovore glede izvora življenja. Obstaja tudi širok spekter vmesnih stališč, ki poskušajo združiti vero in znanost, z namenom ohraniti versko identiteto hkrati pa spoštovati empirične dokaze.
Za razumevanje kreacionizma je koristno razlikovati med versko vero, filozofskimi stališči in znanstvenimi teorijami ter prepoznati, kje se posamezne ideje ujemajo ali razlikujejo glede na metodologijo in cilje.

