Kraljevina Saška (nemško Königreich Sachsen) je obstajala od leta 1806 do leta 1918.

Od leta 1871 je bil del Nemškega cesarstva, po prvi svetovni vojni pa je postal del Weimarske republike. Njeno glavno mesto je bil Dresden, njena sodobna naslednica pa je Svobodna država Saška.

Pred letom 1806 je bila Saška volilno okrožje Saška v Svetem rimskem cesarstvu. To je pomenilo, da so bili knezi, ki so vladali na Saškem, knezi elektorji in so lahko pomagali pri izvolitvi novega cesarja Svetega rimskega cesarstva.

Ko je Napoleon v bitki pri Austerlitzu premagal cesarja Frančiška II. in je cesarstvo razpadlo, je volilno okrožje postalo neodvisno kraljestvo. Zadnji saški volilec je postal kralj Friderik Avgust I.

Po bitki pri Jeni leta 1806 se je Saška pridružila Porenski konfederaciji in v njej ostala do njenega razpada leta 1813, ko je bil Napoleon poražen v bitki pri Leipzigu.

Katoliški vladar Saške je bil eden redkih nemških voditeljev, ki so podpirali Francoze. Saško je zasedla Rusija, 40 % kraljestva, vključno z zgodovinsko pomembnim Wittenbergom, domom protestantske reformacije, pa je zavzela Prusija, vendar je Friderik Avgust lahko ponovno vladal preostanku svojega kraljestva, ki je še vedno vključeval veliki mesti Dresden in Leipzig. Kraljevina se je pridružila tudi Nemški konfederaciji, novi organizaciji nemških držav, ki je nadomestila Sveto rimsko cesarstvo.

Politična in državno-pravna ureditev

Po začetnih nemiroljubnih letih in porazih Napoleona je Saška prešla skozi obdobje političnih sprememb. Po koncu napoleonskih vojn je bila na kongresu Dunaj (1814–1815) kaznovana zaradi zavezništva z Napoleonom: izgubila je približno 40 % ozemlja in prebivalstva, številna zahodna in severna območja pa so bila pripisana Prusiji. Kljub tem izgubljenim ozemljem je dinastija Wettin ohranila tron v preostali Saški.

V prvi polovici 19. stoletja je bila Saška ustavno monarhija. Leta 1831 je bila sprejeta ustava, ki je uvedla nekatere pravice, parlamentarne institucije in omejitve absolutne oblasti, čeprav je bila oblast monarha še vedno močna. Kot del Nemškega cesarstva od 1871 je Saška ohranila svojega kralja, svoje vojaške enote v okviru cesarske armade ter sedež v zveznem svetu (Bundesrat).

Gospodarstvo in industrija

V 19. stoletju je Saška doživela močno industrijsko rast. Mesta, kot so Leipzig in Dresden, so postala središča trgovine, tiska, izobraževanja in kulture. Leipzig je bil pomembno središče založništva in sejmov (Leipziger Messe), Dresden pa znan po dragoceni umetniški zbirki, arhitekturi in obrteh.

Industrija je vključevala tekstilno proizvodnjo, strojništvo in rudarstvo, posebno v Gorah Ore (Erzgebirge). Mesta kot Chemnitz so rasla kot pomembna industrijska središča (v nekaterih obdobjih so ga poimenovali kar "saska Manchester"). Pomemben mejnik v prometu je bila zgraditev železniške proge med Leipzigom in Dresdenom, odprte 1839 — ena prvih daljših železniških povezav na celinski Evropi, ki je pospešila gospodarski razvoj.

Kultura, izobraževanje in znanost

Saška je bila pomembno kulturno središče Nemčije. V Dresdnu so se razvijale likovne umetnosti (Gemäldegalerie Alte Meister), arhitektura (npr. Semperoper, zasnovana s strani Gottfrieda Sempra) in glasba — skladatelji in izvajalci so v mestu puščali močan pečat. Leipzig je bil povezan z bogato glasbeno tradicijo (Johann Sebastian Bach je delal v Leipzigu) in je tudi center založništva, knjižnega trga ter akademskega življenja (Univerza v Leipzigu).

Meissen je bil znan po proizvodnji porcelana, ki je postal simbol saške obrti in kakovosti. Vzporedno se je razvijalo številno izobraževanje tehnike in znanosti; kasnejši tehnični in znanstveni inštituti v Dresdenu so prispevali k tehničnemu napredku regije.

Vladavina in pomembni vladarji

Kraljevina je bila pod domačo dinastijo Wettin (albertinska veja). Pomembni kralji in njihova vladanja so bila:

  • Friderik Avgust I. (Friedrich August I), kralj 1806–1827 — zadnji volilec, ki je postal kralj; sprva zaveznik Napoleona, kasneje prisiljen k povrnitvi po bitki pri Leipzigu in izgubi ozemelj na kongresu Dunaj.
  • Anton, kralj 1827–1836 — vladal v obdobju po-napoleonske konsolidacije.
  • Friderik Avgust II., kralj 1836–1854 — obdobje kulturnega in gospodarskega razvoja.
  • Janez (Johann), kralj 1854–1873 — reforme in modernizacija uprave.
  • Albert, kralj 1873–1902 — vladal v času industrijske rasti in integracije v Nemško cesarstvo.
  • Georg, kralj 1902–1904 — kratko obdobje v začetku 20. stoletja.
  • Friderik Avgust III., kralj 1904–1918 — zadnji kralj Saške; po koncu prve svetovne vojne in novembrskih revolucijah je odstopil in je bila razglašena Svobodna država Saška.

Konec monarhije in dediščina

Na koncu prve svetovne vojne je revolucionarno dogajanje po Nemčiji pripeljalo tudi do odstopa saškega kralja Friderika Avgusta III. (november 1918). Kraljevina se je uradno končala in Saška je postala svobodna država v okviru Weimarske republike. Kljub izgubi suverenosti je saška dediščina trajno prisotna v arhitekturi, industriji, znanosti in kulturi — muzeji, univerze, glasbena tradicija in obrtni proizvodi (npr. meissenski porcelan) so del evropskega kulturnega izročila.

Saška je torej igrala pomembno vlogo kot most med tradicionalno nemško kulturno dediščino in zgodnjo industrijsko modernizacijo, hkrati pa je njena zgodovina v 19. stoletju odražala širše politične preobrate v Evropi: od fragmentiranega Svetega rimskega cesarstva prek napoleonskih vojn do zedinjenega Nemškega cesarstva in končno do republike v 20. stoletju.