Liker: definicija, zgodovina, sestavine in vrste

Liker je alkoholna pijača sladkega okusa. Pogosto je aromatizirana s sadjem, zelišči, začimbami, cvetjem, semeni, koreninami, rastlinami, lubjem in včasih s smetano. Beseda liker izhaja iz latinske besede liquifacere, ki pomeni "raztopiti". To je zato, ker se arome raztopijo, da se liker lahko pripravi. V nekaterih delih sveta se likerji včasih imenujejo kordiali. Likerji so običajno slaščičaste, z različno stopnjo alkoholne moči (pogosto med približno 15 % in 55 % vol.), njihova sladkost in tekstura pa se močno razlikujeta glede na vrsto.

Zgodovina

Likerji so znani že več stoletij. Povezani so z zdravili rastlinskega izvora, ki so jih izdelovali menihi. V Italiji so likerje izdelovali že v 13. stoletju, v srednjem veku pa so jih uporabljali med podpisovanjem pogodb. Izvor mnogih likerjev je v samostanskih zeliščnih recepturah in apotekarskih pripravkih, kjer so arome in alkohol služili tudi medicinskim ali tonikom podobnim namenom. V 17. in 18. stoletju so se likerji začeli komercialno proizvajati in širiti po Evropi, pozneje pa tudi v kolonialna območja, kjer so k razvoju prispevale lokalne surovine (citrusi, tropsko sadje, oreščki itd.).

Sestavine in priprava

Osnovne sestavine likera so:

• osnovni alkohol (destilat, žganje, rum, konjak, nevtralni žitni ali vinsko pridobljen alkohol),
• arome iz sadja, zelišč, začimb, cvetov, semen, lubja ali drugih rastlinskih delov — arome se pridobivajo z maceracijo, infuzijo, prekuhavanjem ali destilacijo,
• sladilo (sladkorni sirup, med, karamel), ki likeru zagotavlja značilno sladkost in polnost okusa,
• voda za uravnavanje jakosti in teksture ter včasih barvila ali konzervansi za stabilnost izdelka,
• smetana pri kremnih likerjih, ki dajejo bogato in prosto teksturo.

Priprava vključuje namakanje surovin v alkoholu (maceracija), izločanje aroma z destilacijo sistema ali perkolacijo, nato dosladitev in pogosto filtracijo. Nekateri likerji se po zorenju stekleničijo takoj, drugi pa se kratko ali daljše časa starajo, da se okusi povežejo.

Vrste likerjev in uporaba

Obstaja veliko vrst likerjev; najpogostejše skupine so:

• Sadni likerji (npr. češnjevi, višnjevi, pomarančni) — pogosto uporabljeni v koktajlih in sladicah.
• Zeliščni in gorčični likerji (npr. benediktinski, Chartreuse, različni amaroi) — lahko služijo kot digestivi ali sestavine koktajlov.
• Kremni likerji (npr. kremni likerji na osnovi smetane) — priljubljeni kot desertni likerji ali za pripravo sladic in koktajlov.
• Oreščkovi in mandljevi likerji (npr. amaretto, nocino) — uporabljeni v peki in pri aromatiziranju sladic.
• Kavni in čokoladni likerji — pogosto za koktajle, sladke pijače in kuharske postopke.
• Anisni in likerji na osnovi sladkega zelišča (npr. sambuca, pastis) — tradicionalno kot digestiv ali z dodatkom vode.
• Citrusni likerji (npr. triple sec, curaçao) — standardni sestavni deli številnih koktajlov.

Uporaba likerjev je raznolika: pijejo se čisti kot aperitiv ali digestiv, uporabljajo v koktajlih, kot dodatek sladicam in sladoledom, za flambiranje jedi ali kot aroma pri peki. Nekateri likerji so bolj primerni za mešanje, drugi za pitje samostojno.

Skladiščenje in zakonodaja

Likerje je najbolje hraniti na hladnem in temnem mestu. Kremni likerji po odprtju priporočajo ohlajati ali uporabiti v razmeroma kratkem času; čisti alkoholni likerji so običajno bolj obstojni. V različnih državah so za likere določena posebna pravila glede oznak, minimalne vsebnosti sladkorja in alkoholne jakosti, zato se lahko zahteve razlikujejo od regije do regije.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je liker?

V: Od kod izvira beseda liker?

V: Kako se likerji včasih imenujejo v nekaterih delih sveta?

V: Kje so korenine likerjev?

V: Kdaj so bili likerji prvič izdelani v Italiji?

V: Kako so se likerji uporabljali v srednjem veku?

V: Kaj je razlog za raztapljanje arom, ki pomagajo pri izdelavi likerjev?

Išči po črki