Avstralazijska ekozona: območje, biogeografija, flora in favna

Odkrijte avstralazijsko ekozono: biogeografija, edinstvena flora in favna Avstralije, Nove Gvineje in pacifiških otokov ter neverjeten endemizem.

Avstralazijsko območje je ekološka regija, ki ustreza geografski regiji Avstralazija. Obsega večino Avstralije, Nove Gvineje in sosednje otoke; severna meja ekozona poteka ob Wallaceovi črti.

Obseg ekozone

Ekozona vključuje Avstralijo, otok Nova Gvineja (vključno s Papuo Novo Gvinejo in indonezijsko pokrajino Papua).

Manjši otoki vključujejo vzhodni del indonezijskega arhipelaga, vključno z otokom Sulavezi, moluškimi otoki (indonezijski provinci Maluku in Severni Maluku) ter otoki Lombok, Sumbawa, Sumba, Flores in Timor, ki so pogosto znani kot Male Sunde.

V avstralsko-azijsko ekocono spada tudi več pacifiških otoških skupin, vključno z arhipelagom Bismarck, Vanuatujem, Salomonovimi otoki in Novo Kaledonijo. Nova Zelandija in okoliški otoki so posebna podregija avstralazijske ekozone. Preostali del Indonezije je del indomalaijske ekoobmočja.

Geološka zgodovina in izolacija

Nekoč je bila avstralsko-azijska celinska plošča kot del superkontinenta Gondwana pritrjena na Antarktiko. Njena dolga ločenost od drugih kopenskih mas je oblikovala značilno biologijo: visoka stopnja endemizma v flori in favni je neposredna posledica te izolacije. Zaradi geografske ločitve so bile invazije tujih skupin pogosto omejene; razen nekaterih ptic in poznejših vnosov s strani človeka je avtohtono življenje dolgo ostalo relativno neomadeževano.

Flora

Avstralazijska flora je zelo raznolika in vključuje značilne družine ter rodove, kot so eukaliptusi (Eucalyptus), akacije (Acacia), Proteaceae (npr. Banksia), Casuarinaceae in številne druge prilagojene vrste za suhe ali požarom pogojene habitate. V tropskih oblasteh Nove Gvineje in nekaterih pacifiških otokih so obsežni deževni gozdovi z visoko krošnjo in številnimi endemičnimi vrstami. Vavidingo se stanje – kombinacija suhih notranjih predelov, obalnih mokrišč, mangrovov in tropskih ter zmerno topleh gozdov – prispeva k bogastvu rastlinskega sveta.

Na Novi Zelandiji prevladujejo drugačne rastlinske skupnosti, vključno s starodavnimi skupinami iglavcev (npr. podokarpi) in rodovom Nothofagus, ki so relikti večjih južnih gozdov iz časa Gondwane.

Favna

Favna avstralazijske ekozone se odlikuje z izrazitim pomanjkanjem nekaterih globalno razširjenih skupin in obilico marsupialov ter drugih enoličnih linij življenja. V tej ekoconi živita le dva enoprsti metulja in ni avtohtonih evterijskih sesalcev. Večina domačih sesalcev (razen dveh enoprstih) so močeradi — tj. marsupiali (poraščeni žvečilci in kenguruji, klokani, vombati, oposumi, tasmanijski vrag ipd.).

Nesporni ostanki avstralskih placentarnih sesalcev se pojavljajo v miocenu, ko se je Avstralija približala Indoneziji. V fosilnem zapisu so zabeleženi prihodi netopirjev pred približno 15 milijoni leti, kasneje pa so se pojavili tudi glodavci (po 5–10 mya) in podgane pred približno 1 mya. Te ugotovitve temeljijo na paleontoloških fosilnih zapisih.

Človek je povzročil dodatne premike v favni: pred nekaj tisoč leti je bil pripeljan dingo, v zadnjih nekaj stoletjih pa še številne druge vrste (govedo, kunci, mačke, psi, podgane itd.), ki so močno vplivale na avtohtone populacije. Favna Nove Zelandije in številnih pacifiških otokov kaže drugačen vzorec — selitve iz indomalajevske ekozone so se tja v glavnem niso razširile, zato so se razvile edinstvene ptice (npr. kiviji, številni papige, pomnili nočni ptiči), zelo malo endemskih kopenskih sesalcev in pogosto ranljiv ekosistem ob vdoru tujih vrst.

Habitatne vrste in ekosistemi

• Aridni notranji predeli Avstralije (outback) s grmišči, vodnimi jamami in poligami.
• Evkaliptusovi gozdovi in šopaste savane, ki so prilagojene na požare in sušo.
• Tropski deževni gozdovi Nove Gvineje ter nekaterih pacifiških otokov.
• Mangrovni obalni ekosistemi in koralni grebeni ob obalah ter na atolih.
• Temperatni gozdovi in alpske niše na Tasmaniji in Novi Zelandiji.

Posebnosti Nove Zelandije in pacifiških otokov

Nova Zelandija je v okviru avstralazijske ekozone izstopajoča podregija: njen razvoj je bil zelo izoliran, kar je vodilo v pomanjkanje večine kopenskih sesalcev (razen netopirjev) in v razcvet ptic, plazilcev in nevretenčarjev, prilagojenih na pomanjkanje plenilcev. Številne vrste so endemične, a tudi izjemno ranljive za tuje vrste in spremembe habitata (npr. invazivne podgane, mačke, stoječe rastline).

Wallaceova črta

Alfred Russell Wallace je že v 19. stoletju opazil mejo med avstralsko-azijsko ekozono in preostalim svetom. Ta ločnica poteka med otokoma Lombok (Avstralazija) in Bali (Indomalaja). Wallaceova črta poudarja razlike v sestavi živalskih skupin in je ključna za razumevanje biogeografije regije.

Grožnje in ohranjanje

Glavne grožnje avstralazijski ekozoni so izguba habitata zaradi kmetijstva in urbanizacije, invazivne tujerodne vrste, nepravilna raba požarov, podnebne spremembe ter prekomerno izkoriščanje virov. Zaradi visoke stopnje endemizma so izgube habitatov še posebej boleče za globalno biotsko raznovrstnost.

Zaščitni ukrepi vključujejo vzpostavitev narodnih parkov in zaščitenih območij, raziskave in monitoring populacij, obvladovanje invazivnih vrst, ponovno uvedbo nekaterih avtohtonih vrst v varovanih območjih ter mednarodno sodelovanje pri ohranjanju koralnih grebenov, gozdov in edinstvenih ekosistemov.

Avstralazijska ekozona je torej regija z bogato, a krhko biotsko dediščino: razumevanje njene geološke zgodovine, endemskih skupin in pritiskov, ki jih povzroča človek, je ključnega pomena za učinkovito ohranjanje teh edinstvenih ekosistemov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je avstralsko območje?

V: Kateri manjši otoki so vključeni v to ekološko območje?

V: Katere druge pacifiške otoške skupine so del te ekološke cone?

V: Kako se je Avstralija kot del superkontinenta Gondwana ločila od Antarktike?

V: Katere vrste sesalcev so avtohtone v avstralazijski ekozoni?

V: Kdaj so se placentarni sesalci prvič pojavili v avstralskem fosilnem zapisu?

Išči po črki