Paul Morphy

Šahovska kariera

Morphy se je učil sam in že pri devetih letih je bil dober po merilih lokalnih igralcev. Pri dvanajstih letih je v treh priložnostnih partijah premagal madžarskega profesionalca Löwenthala. Nato je igral le malo šaha, dokler ni aprila 1857 diplomiral iz prava. Nato se je udeležil prvega ameriškega šahovskega kongresa v New Yorku in zlahka zmagal. Nato je sprejel povabilo, da igra na turnirju v Birminghamu v Angliji. S tem se je začela njegova slavna evropska turneja. V Angliji je premagal vse pomembne igralce, čeprav se je Staunton izognil dvoboju.

V Parizu je v kavarni Café de la Régence premagal hišnega profesionalca Harrwitza.^p128 Nato je zlahka zmagal proti Anderssenu, ki je bil nekoliko brez treninga. Eden od njegovih podvigov je bila hkratna igra proti petim močnim igralcem, pri čemer je dvakrat zmagal, dvakrat remiziral in enkrat izgubil. Imel je odličen spomin in je bil sposoben igrati več kot eno partijo hkrati. V enem primeru je hkrati igral z osmimi igralci; sam ni imel šahovnice in ni mogel videti njihovih šahovnic. Sedel je na stolu, obrnjen proti steni, in klical svoje poteze, drugi igralci pa so mu povedali, kaj so naredili. Tako je dokazal, da je bil takrat najboljši. Po vrnitvi domov je potoval po mestih na vzhodni obali in sprejemal pričevanja, bankete in aplavze. V letih 1859-60 je v časopisu New York Ledger eno leto pisal šahovsko kolumno.

"Za to je prejel 3000 dolarjev, vendar se je delo kmalu končalo. Pomagal mu je še en igralec, ki je skupaj z urednikom menil, da je Morphy nepopravljivo len."^p263

Šahovski slog

Hiter in preprost razvoj, ki vodi do neposrednega napada: to je bila Morphyjeva metoda. Njegove otvoritve so bile za svoj čas vrhunske. Izvedel je nekaj izjemnih kombinacij in žrtev, njegove najboljše partije pa so še vedno vzor mladim igralcem. Njegove partije pomenijo vrhunec romantičnega gibanja v šahu, v katerem so igralci igrali na vse pretege za neposredne napade. Ta slog je pozneje zatrla boljša obrambna tehnika, zlasti za črno stran v otvoritvah. Iz tega so izšla klasična načela doktorja Tarrascha in ideja, da ni mogoče izgubiti partije, ne da bi bila storjena napaka. Šah v devetdesetih letih 19. stoletja se je precej razlikoval od Morphyjevih partij, deloma zato, ker je igralce prisilil k jasnejšemu razmišljanju o tem, kaj počnejo.

Življenje po šahu

Morphy je kmalu opustil šah, vendar je njegovo odvetniško prakso prekinila ameriška državljanska vojna (1861-1865). Nasprotoval je odcepitvi in ni služil v konfederacijski vojski. Morphy je potoval v Havano in Pariz, kjer je imel poročeno sestro, vendar je zavračal vabila za javno igranje. Njegova odvetniška praksa ni nikoli zaživela in nikoli več ni delal ali igral šaha. Zadnja leta njegovega življenja je zaznamovala duševna bolezen, ki je mejila na paranojo. ^{Poglavje 24} Trpel je zaradi nezaupanja, obsesij in blodenj ter se obnašal nestanovitno. Mislil je na primer, da ga ljudje poskušajo zastrupiti, zato je jedel samo hrano, ki sta jo pripravljali mati ali sestra. Če je na ulici zagledal žensko, ki se mu je zdela lepa, ji je več ur sledil.

Morphy je umrl pri 47 letih v kopalni kadi, morda zaradi kapi. Bil je prvi od več velikih ameriških igralcev, ki so imeli kratko šahovsko kariero. Pillsbury je umrl mlad, menda zaradi sifilisa, Bobby Fischer pa je tako kot Morphy s šahom prenehal prostovoljno, še kot mladenič. Fischer je imel podobne simptome duševne bolezni kot Morphy. ^p66