Prerijski psi so vrsta talnih veveric. So majhni glodavci, ki živijo v kratkotrajnih travnatih prerijah in na visokih ravninah zahodnega dela Severne Amerike. Raziskovalca Lewis in Clark sta med svojo odpravo predsedniku Thomasu Jeffersonu poslala prerijskega psa, ki se mu je zdel precej nenavaden.

Prerijske pse najdemo v Severni Ameriki. V Mehiki jih najdemo predvsem v severnih zveznih državah, ki so južni konec velikih ravnin: severovzhodna Sonora, severna in severovzhodna Chihuahua, severna Coahuila, severni Nuevo León in severni Tamaulipas; v ZDA so razširjeni predvsem zahodno od reke Mississippi, čeprav so jih vnesli tudi v nekaj vzhodnih krajev. Najdemo jih tudi v kanadskih prerijah. Jedo vse vrste zelenjave in sadja.

Opis

Prerijski psi so srednje veliki glodavci s kratkimi okončinami, debelim trupom in kratkim repom. Telo je običajno dolgo približno 30–40 cm, teža pa se giblje od okoli 0,7 do 2 kg, odvisno od vrste in starosti. Dlaka je gosta in barva sega od sive do rjave, pri nekaterih vrstah je na repu ali rjuhah opazna svetlejša ali temnejša pika. Imajo kratke, a močne kremplje, prilagojene za kopanje kompleksnih rovov.

Življenjski slog in družbena struktura

Prerijski psi živijo v kolonijah, ki jih pogosto imenujemo "mesta" (towns). Te kolonije lahko obsegajo od nekaj družin do več sto posameznikov. So zelo družabni in imajo:
  • jasno razdeljene družinske enote (sorodstvene skupine);
  • kompleksen sistem alarmnih klicev za opozarjanje pred plenilci;
  • razvito komunikacijo z različnimi vokalnimi signalizacijami in telesno govorico (stojalo na zadnjih nogah, repi ipd.).
Njihovi rovi so razvejani in vključujejo spalne komore, predel za vzrejo mladičev, hodnike in zračne reže. Rovov pogosto uporabljajo tudi druge vrste živali kot zavetje.

Razširjenost in habitat

Prerijski psi so značilni za travnate stepne in ravninske pokrajine zahodne Severne Amerike, vključno z velikimi prerijami in planotami. Najdemo jih v različnih nadmorskih višinah od nizkih prerij do višjih travnatih ravnin. Nekatere vrste segajo tudi v severne dele Mehike, kot je opisano zgoraj. Različne vrste so prilagojene rahlo drugačnim habitatom — od odprtih travnikov do skalnatih ravnin — vendar vsi potrebujejo razmeroma odprt teren za opazovanje nevarnosti.

Prehrana

Prerijski psi so pretežno rastlinojedi. Njihova prehrana vključuje:
  • trave in zelišča;
  • listje, brsti in stebla rastlin;
  • semena, korenine in včasih lubje;
  • občasno tudi sadje in majhne količine žuželk.
Večino vode dobijo iz hrane, kar jim omogoča preživetje tudi v sušnejših habitatih. Prehranjevanje poteka v skupinah, pogosto blizu vhodov v rove, kjer se hitro skrijejo ob nevarnosti.

Razmnoževanje in življenjski cikel

Paritev poteka običajno spomladi. Samice navadno skotijo eno leglo na leto, v katerem je povprečno 3–8 mladičev. Mladiči se rodijo slepi in skoraj brez dlake; oči odprejo čez nekaj tednov, samostojnost pa pridobijo po nekaj mesecih. V naravi je povprečna življenjska doba nekaj let (pogosto 3–5 let), v ujetništvu pa lahko živijo dlje.

Plenilci, bolezni in ogroženost

Med naravnimi plenilci so:
  • kojoti, lisice, bobcats in drugi mesojedi;
  • velike ptice ujede;
  • tetive in druge kače;
  • v določenih območjih tudi feralni psi in mačke.
Pomembno grožnjo populacijam predstavlja tudi bolezen siflavična kuga (sylvatic plague), ki je v preteklosti močno zmanjšala številčnost. Ljudje so jih zaradi konfliktov z zapravljivostjo zemljišč in kmetijstvom množično iztrebljali, kar je povzročilo upad nekaterih vrst.

Vloga v ekosistemu in ohranjenost

Prerijski psi so pogosto označeni kot ključne vrste (keystone species). Z njihovimi rovi prinašajo habitat drugim živalim (na primer sova, kače in drugi mali sesalci), izboljšujejo prezračevanje tal in vplivajo na skladnost rastlinstva. Zaradi pomembne ekološke vloge so zaščita habitatov, nadzor bolezni in ohranitveni programi ključni za ohranjanje njihovih populacij. Nekatere vrste so v slabšem stanju in imajo zaščitni status, druge pa so še vedno razširjene.

Interakcija s človekom

Prerijski psi so večkrat v konfliktu s kmetijstvom (poškodbe nasadov, paša živine), zato so bile v preteklosti izvedene obširne odstranitve. Danes se v mnogih regijah izvajajo bolj preudarne pristope: območja za ohranjanje, cepljenja ali nadzor bolezni ter programi za ponovno naseljevanje. Zaradi svoje pomembne vloge v ekosistemu so prizadevanja za njihovo zaščito pogosto podprta s strani naravovarstvenih organizacij. Čeprav so osnovne informacije, kot so razširjenost in jedilnik, omenjene zgoraj, obstaja še veliko posebnosti med posameznimi vrstami prerijskih psov — razlike v velikosti, barvi dlake, vedenju in stopnjah ogroženosti — zato je pri podrobnejšem zanimanju smiselno preveriti podatke za posamezno vrsto.