Liu Xiaobo: kitajski disident in borec za človekove pravice, Nobelov nagrajenec

Liu se je rodil leta 1955 v mestu Changchun v provinci Jilin v intelektualni družini. Njegov oče ga je med letoma 1969 in 1973 v času gibanja Za podeželje odpeljal v Notranjo Mongolijo. Ko je bil star 19 let, je delal v vasi v provinci Jilin. Nato je delal v gradbenem podjetju.

Leta 1976 je študiral na univerzi Jilin in leta 1982 diplomiral iz književnosti. Leta 1984 je magistriral na Pekinški normalni univerzi. Liu se je po diplomi pridružil fakulteti na Pekinški normalni univerzi. Tam je leta 1988 tudi doktoriral.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta mu na akademskem področju slavo prinesla njegova najpomembnejša eseja Kritika o izbiri - dialog z Le Zehoujem ter Estetika in človekova svoboda. V eseju je kritiziral filozofijo uglednega kitajskega misleca Li Zehouja.

Med letoma 1988 in 1989 je bil gostujoči znanstvenik na več univerzah zunaj Kitajske, med drugim na Univerzi Columbia, Univerzi v Oslu in Univerzi na Havajih.

Med protesti na Trgu nebeškega miru leta 1989 je bil v Združenih državah, vendar se je odločil, da se vrne na Kitajsko in se pridruži gibanju. Številni kitajski mediji iz Hongkonga in Tajvana so ga pozneje imenovali za enega od "štirih Junzisov s Trga nebeškega miru".

Liu Xiaobo si prizadeva za krepitev človekovih pravic. Kitajsko vlado je pozval, naj bo bolj odprta in poštena glede svojih dejanj. Kitajska vlada ga je zaradi njegovih miroljubnih političnih dejavnosti večkrat pripeljala na policijske postaje, ga aretirala in poslala v zapor. Prvič zaradi njegovih dejanj na protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989. Organizacije zunaj Kitajske so opazile Liuovo delo na področju človekovih pravic in mu podelile nagrade. Leta 2004 je organizacija Novinarji brez meja počastila Liuovo delo na področju človekovih pravic in mu kot zagovorniku svobode tiska podelila nagrado Fondation de France.

Januarja 1991 je bil Liu Xiaobo obsojen zaradi "protirevolucionarne propagande in spodbujanja". Vendar ga vlada ni kaznovala kot zločinca. Oktobra 1996 mu je bila naložena triletna delovna kazen zaradi "motenja javnega reda", ker je kritiziral Komunistično partijo Kitajske. Leta 2007 je policija Liuja za kratek čas prijela in ga spraševala o člankih, ki jih je napisal. Članki so bili objavljeni na spletnih straneh, ki so gostovale zunaj Kitajske.

Pisanje listine in njena prepoznavnost

Liu Xiaobo je dejavno sodeloval pri pisanju Listine 08. Nato je skupaj z več kot tristo kitajskimi državljani podpisal Listino 08. To je bil manifest ali izjava o prepričanjih in načelih. Objavljena je bila ob 60. obletnici sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic (10. decembra 2008). Napisali so jo v slogu češkoslovaške Listine 77, v kateri so pozivali k večji svobodi izražanja, človekovim pravicam in svobodnim volitvam. Do maja 2009 je listina zbrala več kot 8600 podpisov Kitajcev iz različnih družbenih slojev.

Aretacija

Policija je 8. decembra 2008 pozno zvečer odpeljala Liu Xiaoboja z njegovega doma. To je bilo dva dni pred uradno objavo Listine. Policija je takrat odpeljala tudi Zhang Zuhua. To je še en učenjak, ki je podpisal Listino 08. Po Zhangovih besedah je policija oba moška odpeljala, ker je mislila, da sta Liu in Zhang skušala prepričati več ljudi, naj podpišejo Listino. Medtem ko je bil Liu sam v samici, se ni smel srečati s svojim odvetnikom ali družino. Na novoletni dan 2009 mu je bilo dovoljeno kositi z ženo Liu Xia in dvema policistoma. 23. junija 2009 je uradnik vlade v Pekingu (prokuratura) odobril aretacijo Liu Xiaoboja zaradi "suma spodbujanja k spodkopavanju državne oblasti". To je kaznivo dejanje v skladu s členom 105 zakona Ljudske republike Kitajske. Pekinški urad za javno varnost je v sporočilu za javnost navedel, da je Liu z metodami, kot sta širjenje govoric in obrekovanje, spodbujal k spodkopavanju državne oblasti in rušenju socialističnega sistema, pri čemer je skoraj natančno uporabil besede iz člena 105. Pekinška policijska uprava je tudi navedla, da je Liu "v celoti priznal".

Preizkus

1. decembra 2009 je pekinška policija Liuov primer predala v preiskavo in obravnavo državnemu tožilstvu; 10. decembra je tožilstvo Liua uradno obtožilo "spodbujanja k spodkopavanju državne oblasti" in njegovima odvetnikoma Shang Baojun in Ding Xikui poslalo obtožni akt. Sodili so mu na pekinškem vmesnem sodišču št. 1 23. decembra 2009. Njegova žena sojenja ni smela spremljati, vendar je bil tam njegov svak. Diplomati iz več kot 12 držav, med njimi iz ZDA, Velike Britanije, Kanade, Švedske, Avstralije in Nove Zelandije, na sodišče niso smeli. Sojenja si niso mogli ogledati. Nekateri diplomati so ves čas sojenja stali zunaj sodišča. Med diplomati, ki so čakali pred sodiščem, sta bila tudi Gregory May, politični uradnik na veleposlaništvu ZDA, in Nicholas Weeks, prvi sekretar švedskega veleposlaništva.

Kazen in zaporna kazen

25. decembra je pekinško vmesno sodišče št. 2 Liu Xiaoboja obsodilo na enajst let zapora in dve leti odvzema političnih pravic zaradi "spodbujanja k spodkopavanju državne oblasti". Po navedbah Liuove družine in njegovega odvetnika se namerava proti temu boriti in zaprositi za novo sojenje. Sodišče je navedlo, da je bila Listina 08 del dokazov v podporo njegovi obsodbi.

Kitajska politična reforma [...] mora biti postopna, mirna, urejena in nadzorovana ter interaktivna, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Ta način povzroča najmanjše stroške in vodi do najučinkovitejšega rezultata. Poznam osnovna načela političnih sprememb, da so urejene in nadzorovane družbene spremembe boljše od tistih, ki so kaotične in neobvladljive. Red slabe vlade je boljši od kaosa anarhije. Zato nasprotujem vladnim sistemom, ki so diktature ali monopoli. To ni "spodbujanje k spodkopavanju državne oblasti". Nasprotovanje ni enako prevratu.

- Liu Xiaobo, kriv za "zločin govorjenja", 9. februar 2010

V članku, objavljenem v časopisu South China Morning Post, je Liu trdil, da je vlada s tem, ko ga je obsodila in poslala v zapor, kršila pravila kitajske ustave in Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Dejal je, da ni širil govoric ali govoril zelo slabih stvari o drugih ljudeh. Vlada si je veliko stvari izmislila, ko ga je obtožila subverzije. Ni lagal in ni škodoval ugledu drugih ljudi. Izrazil je le svoje stališče in vrednote.

Mednarodni odziv

Številni posamezniki, države in organizacije po vsem svetu so kitajsko vlado pozvali, naj izpusti Liuja. Kitajska vlada je rekla ne in ljudem zunaj Kitajske naročila, naj se ne vmešavajo.

Ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike je 11. decembra 2008 pozvalo k Liuovi izpustitvi. 22. decembra 2008 je organizacija znanstvenikov, pisateljev, odvetnikov in delavcev na področju človekovih pravic napisala odprto pismo, v katerem je vlado pozvala, naj Liuja izpusti iz zapora. 21. januarja 2009 je 300 mednarodnih pisateljev, med njimi Salman Rushdie, Margaret Atwood, Ha Jin in Jung Chang, v izjavi, ki jo je objavil PEN, pozvalo k izpustitvi Liuja. Marca 2009 je Liu Xiaobo prejel nagrado Homo Homini na filmskem festivalu One World, ki ga je organizirala fundacija People in Need, za spodbujanje svobode govora, demokratičnih načel in človekovih pravic.

Decembra 2009 sta Evropska unija in Združene države uradno zaprosili kitajsko vlado, naj izpusti Liu Xiaoboja brez posebnih pravil ali pogojev.

Kitajska je pred odločitvijo sodišča dejala, da morajo druge države "spoštovati kitajsko sodno suverenost in se ne vmešavati v kitajske notranje zadeve".

Komisarka Združenih narodov za človekove pravice Navanethem Pillay je ob odzivu na izid sodišča izrazila zaskrbljenost zaradi poslabšanja političnih pravic na Kitajskem. Nemška kanclerka Angela Merkel je sodbo ostro kritizirala in izjavila: "Kljub velikemu napredku na drugih področjih pri izražanju mnenj obžalujem, da kitajska vlada še vedno močno omejuje svobodo tiska." Sodbo sta obsodili tudi Kanada in Švica. Tajvanski predsednik Ma Ying-jeou je Peking pozval k "strpnosti do drugače mislečih". Nekdanji češki predsednik Václav Havel se je 6. januarja 2010 na kitajskem veleposlaništvu v Pragi skupaj z drugimi disidenti iz komunistične dobe pridružil peticiji, v kateri je zahteval Liuovo izpustitev. Evropsko združenje za kitajske študije je 22. januarja 2010 v imenu več kot 800 znanstvenikov iz 36 držav poslalo Hu Jintau odprto pismo, v katerem je pozvalo k Liuovi izpustitvi.

Dogodki, ki so vodili k podelitvi nagrade

18. januarja 2010 je bil Liu po mnenju mnogih kandidat za Nobelovo nagrado za mir za leto 2010. Med njimi so bili Václav Havel, 14. dalajlama, André Glucksmann, Vartan Gregorian in Desmond Tutu. Tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Ma Zhaoxu je dejal, da bi bila podelitev Nobelove nagrade za mir Liuu "popolnoma napačna". Geir Lundestad, sekretar Nobelovega odbora, je izjavil, da nasprotovanje Pekinga ne bo vplivalo na podelitev. New York Times je 25. septembra 2010 poročal, da na Kitajskem kroži peticija v podporo nominaciji za Nobelovo nagrado.

Septembra 2010 so Václav Havel, Dana Němcová in Václav Malý v časopisu The International Herald Tribune objavili odprto pismo, v katerem so pozvali k podelitvi nagrade Liuju. Vsi trije so bili voditelji češkoslovaške žametne revolucije. Kmalu zatem so ljudje začeli podpisovati peticijo.

Freedom Now je nevladna organizacija in deluje kot odvetnik Liu Xiaoboja zunaj Kitajske. 6. oktobra 2010 je javno objavila pismo 30 članov ameriškega kongresa predsedniku Baracku Obami (Nobelovemu nagrajencu za mir leta 2009). V tem pismu so predsednika Obamo odločno pozvali, naj se na vrhu G-20 novembra 2010 neposredno pogovori s kitajskim predsednikom Hu Jintaom. Želeli so, da se Obama pogovori o Liu Xiaoboju in drugem političnem zaporniku Gao Zhishengu.

Razglasitev nagrade

Nobelov odbor je 8. oktobra 2010 Liuju podelil nagrado "za dolgoletni in nenasilni boj za temeljne človekove pravice na Kitajskem". Predsednik norveškega Nobelovega odbora Thorbjørn Jagland je dejal, da je bila izbira Liuja za prejemnika nagrade jasna že na začetku postopka. Kitajsko zunanje ministrstvo je Nobelov odbor že posvarilo, naj nagrade Liuju ne podeli. Dejali so, da bi bilo to v nasprotju z Nobelovimi načeli.

Vse novice o razglasitvi nagrade so bile na Kitajskem takoj cenzurirane. Tuje televizijske postaje, vključno s CNN in BBC, so bile po omembi nagrade na Kitajskem takoj blokirane. Spletna iskanja za Liu Xiabo so bila takoj izbrisana in na Kitajskem o njem ni mogoče poiskati nobenih informacij. Kitajsko zunanje ministrstvo je podalo izjavo, v kateri je zapisalo: "Nobelova nagrada za mir je namenjena nagrajevanju posameznikov, ki spodbujajo mednarodno harmonijo in prijateljstvo, mir in razorožitev. Liu Xiaobo je kriminalec, ki so ga kitajske sodne službe obsodile zaradi kršenja kitajske zakonodaje. Podelitev nagrade za mir Liuju je v popolnem nasprotju z načelom nagrade in pomeni tudi oskrunitev nagrade za mir." Državna tiskovna agencija Xinhua je kasneje objavila poročilo, v katerem je zapisala, da podelitev nagrade Liu Xiaoboju "kali" (亵渎) namen Alfreda Nobela za ustanovitev te nagrade in "lahko škoduje kitajsko-norveškim odnosom". Tiskovni predstavnik je dodal, da je Liu kršil kitajsko zakonodajo in da so njegova "dejanja v nasprotju z namenom Nobelove nagrade za mir".

Odzivi svetovnih voditeljev

Številni svetovni voditelji so Liuju čestitali za nagrado. Med njimi so bili predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, britanski zunanji minister William Hague, predsednik ZDA Barack Obama in dalajlama.

Uradni odgovor kitajske vlade

Kitajsko zunanje ministrstvo je 8. oktobra 2010 na ministrstvo poklicalo norveškega veleposlanika v Ljudski republiki Kitajski. Kitajci so veleposlaniku izročili uradno pritožbo zoper podelitev Nobelove nagrade za mir Liu Xiaoboju. Norveški zunanji minister je odgovoril, da pritožba kitajske vlade ni potrebna, ker je skupina ljudi, ki odloča o Nobelovi nagradi, neodvisna od norveške vlade. Norveški Nobelov odbor, ki podeljuje nagrado za mir, pa imenuje norveški parlament.

• Kritika o izbiri - dialog z Le Zehou. 1987.
• Estetika in človekova svoboda. 1988. Založba Pekinške normalne univerze.
• Miti o metafiziki. 1989. Šanghajska ljudska založba.
• Goli na srečanje z Bogom. 1989. Times Literature and Art Publisher.
• Monolog: Preživeli dneva pogube. 1993. Tajvan Times Publishing.
• Sodobna politika in intelektualci na Kitajskem. 1990. Tajvan Tangshan Publishing.
• Izbrane pesmi Liu Xiabo in Liu Xia. 2000. Hongkong Xiafeier International Publishing Ltd.
• Pod psevdonimom Lao Xia in v soavtorstvu z Wang Shuo (2000). A Belle Gave me Knockout Drug (izvirni naslov: 《美人赠我蒙汗药》, avtor: 长江文艺出版社). Changjiang Literature and Arts Publishing.
• Za narod, ki laže svoji vesti. 2002. Založba Jieyou.
• Prihodnost svobodne Kitajske v našem življenju. 2005. Fundacija za delavske reforme.
• Eno rezilo in strupeni meč: kritika sodobnega kitajskega nacionalizma. 2006. Založba Boda.
• Potopitev ladje Big Country: Memorandum Kitajski. Oktober 2009. Založba Yunchen Culture.

• Hellman-Hammettova štipendija (1990, 1996)
• Kitajska fundacija za izobraževanje o demokraciji (2003): Izjemni demokratični aktivist
• Nagrada Fundacije France (2004): nagrada za zaščito svobode govora
• Hongkonške nagrade za tisk za človekove pravice (2004, 2005, 2006)
• Nagrada Homo Homini (2009)
• Nagrada PEN/Barbara Goldsmith Freedom to Write (2009)
• Nagrada Hermanna Kestena (2010)
• Nobelova nagrada za mir (2010)

Poročen je z Liu Xia, ki živi v njunem stanovanju v Pekingu.

Zdravje in smrt

Maja 2017 so Liuju diagnosticirali neozdravljivega raka na jetrih. 10. julija 2017 je bil Liu v kritičnem stanju v bolnišnici v Shenyangu.

Liu je 13. julija 2017 umrl v bolnišnici v mestu Shenyang v provinci Liaoning na Kitajskem zaradi odpovedi več organov, ki je bila posledica zapletov bolezni, star 61 let.

• Seznam Nobelovih nagrajencev po državah