Václav Havel (češka izgovorjava: [ˈvaːtslaf ˈɦavɛl] ( poslušaj)), 5. oktober 1936-18. december 2011, je bil češki dramatik, esejist, disident in politik. Bil je deseti in zadnji predsednik Češkoslovaške (1989-1992). Nato je postal prvi predsednik Češke republike (1993-2003). Napisal je več kot dvajset gledaliških iger in številna neleposlovna dela. Mnoga od njih so bila prevedena v več jezikov.

Od šestdesetih let dalje je Havel pisal predvsem o politiki Češkoslovaške. Po praški pomladi je postal vse bolj aktiven proti vladi. Leta 1977 je postal mednarodno znan po svojem delu pri pripravi manifesta o človekovih pravicah, Listine 77. Postal je znan kot vodja opozicije na Češkoslovaškem. Zaradi teh dejavnosti je bil tudi zaprt. Leta 1989 je Havel med žametno revolucijo postal predsednik. Kot predsednik je Češkoslovaško in pozneje Češko republiko vodil v odprto demokracijo z več političnimi strankami. Njegova država se je v trinajstih letih, ko je bil predsednik, zelo spremenila. Češka se je ločila od Slovaške, čeprav je Havel nasprotoval ločitvi. Češka se je pridružila Natu in se začela pogajati o članstvu v Evropski uniji. Leta 2004 je postala članica EU. Havel je bil med prvimi, ki so podpisali Praško deklaracijo o evropski zavesti in komunizmu.

Zgodnje življenje in ustvarjanje

Václav Havel se je rodil v premožni in kulturno dejavni družini v Pragi. Njegovo otroštvo in mladost sta bila zaznamovana z drugo svetovno vojno in kasnejšim vzponom komunističnega režima v Češkoslovaški. Zaradi družinskih okoliščin ni mogel nadaljevati študija na univerzi v običajni smeri, zato se je usmeril v samostojno izobraževanje in pisanje.

V šestdesetih letih je postal pripadnik gledališkega kroga in napisal več satiričnih in absurdičnih iger, ki so kritično obravnavale birokracijo in totalitarno oblast. Med njegovimi najbolj znanimi dramskimi deli so igre, prevedene in uprizarjane po vsem svetu, ter eseji, v katerih je razvijal misli o odgovornosti posameznika in o naravi moči. Njegovo non-fikcijsko delo je vključevalo eseje, zapise iz zapora in politične refleksije.

Disidenca in Listina 77

Po zatrtju praške pomladi leta 1968 se je Havel vedno bolj vključeval v politično opozicijo. Bil je med pobudniki in podpisniki Listine 77, dokumenta, ki je izpostavljal kršitve človekovih pravic v državi in zahteval spoštovanje podpisanih mednarodnih sporazumov. Zaradi teh dejavnosti je Havel večkrat aretiran in zaprt; privoščil je tudi daljša obdobja prepovedi javnega objavljanja in nastopanja.

Njegov esej "The Power of the Powerless" (tudi leta 1978) velja za eno ključnih del v sodobni politični teoriji disidentstva: v njem analizira način, kako totalitarni režimi delujejo preko vsakodnevnih kompromisov posameznikov in kako lahko dejanja navadnih ljudi spodbudijo spremembe.

Žametna revolucija in predsedniško obdobje

Novembra in decembra 1989 je v znak masovnih nenasilnih demonstracij proti komunistični oblasti nastalo gibanje, v katerem je Havel, kot eden najbolj prepoznavnih disidentov, igral osrednjo vlogo. Sodeloval je pri ustanovitvi gibanja Občansko forum (Občanské fórum), ki je povezalo različne družbene skupine in zahtevalo mirno prehod v demokracijo. Kmalu zatem je bil izvoljen za predsednika Republike po demokratičnem soglasju.

Kot vrhovni predstavnik države je Havel vodil težek prehod iz enopartijskega totalitarnega sistema v pluralno demokracijo. Pod njegovim vodstvom je prišlo do političnih in gospodarskih reform, privatizacije, vzpostavitve večstrankarskega sistema ter postopnega približevanja zahodnim institucijam. Čeprav je nasprotoval hitri in prisilni delitvi federacije, se je moral sprijazniti z ločitvijo Češke in Slovaške ob razpadu federacije konec leta 1992.

Stališča, pisanje in mednarodni vpliv

Havel je ostal dosleden v svojih stanovanjih za človekove pravice, civilno družbo in moralno odgovornost intelektualcev in politikov. Njegova esejska dela in javna predavanja so imela velik vpliv v vzhodni Evropi in širše; pogosto je pozival k etični politiki in kritiziral tako totalitarne kot povsem pragmatične ali oportunistične pristope k oblasti. Havel je v tujini veljal za simbol mirne tranzicije, ki je navdihnila tudi druge nenasilne protestne premike.

Osebno življenje, zdravje in smrt

V zasebnem življenju je Havel dolgo časa ostal povezan z umetniškim in humanitarnim krogom; njegova prva žena je bila aktivna pri pomoči disidentom in pozneje pri dobrodelnosti. V poznejših letih je imel zdravstvene težave in se soočal z dolgoletnimi zapleti, zaradi katerih je tudi nekajkrat javno izginil zaradi zdravljenja. Umrl je 18. decembra 2011 v Pragi po dolgotrajni bolezni.

Zapuščina

Václav Havel je zapustil bogato literarno in politično zapuščino: kot dramatik in esejist je prispeval k evropski intelektualni tradiciji, kot disident in predsednik pa je postal simbol mirne demokratične spremembe v srednji Evropi. Njegova dela so še vedno predmet študija in prevodov, v številnih državah ga spoštujejo kot enega ključnih glasov 20. stoletja v boju za človekove pravice in dostojanstvo.