African Sanctus je glasbena skladba za zbor, soliste, orkester in vnaprej posneti trak avtorja Davida Fanshaweja. Skladba je nastala leta 1972 in velja za njegovo najbolj prepoznavno delo.
O nastanku
African Sanctus je neposreden rezultat Fanshawejevega potovanja po Afriki ob reki Nil v letih 1969–1973. Potovanje je oblikoval v simbolični obliko križa, kar je imelo zanj tudi verski pomen. Med to ekspedicijo je na magnetofonski trak snemal lokalne pevce in glasbenike, pogosto glasbo, ki še ni bila dokumentirana. Ti posnetki so postali temelj kompozicije: Fanshawe jih je v studiu združil z zahodnimi zborovskimi in instrumentalnimi postopki ter z besedilom iz tradicionalne krščanske latinske maše.
Glasbena zasnova in izvedba
Skladba združuje v živo izvajane zborovske in orkestrske dele z glasbenimi izseki, posnetimi na terenu. Pri tem so avdio-posnetki različnih afriških skupnosti predvajani kot del predstave, medtem ko zbor pogosto izvaja latinske mašne tekste. Kontrast oziroma dialog med zahodnim cerkvenim glasom in tradicionalnimi afriškimi glasbenimi praksami ustvarja močan zvočni in kulturni kontrapunkt, ki poslušalcu odpre nove slušne perspektive.
Izvor posnetkov
Fanshawejevi terenski posnetki vključujejo gradivo iz Egipta, Sudana, Ugande in Kenije. Velik del teh posnetkov je bil v tistem času prvič zabeležen in tako predstavlja pomemben dokument tradicionalne afriške glasbene kulture.
Ime, premiere in medijski odziv
Sprva je bila skladba poimenovana African Revelations, kasneje pa jo je avtor preimenoval v African Sanctus. Julija 1972 jo je v Londonu prvič izvedel zbor Saltarello. Delo je pridobilo širšo pozornost, ko so ga na radiu BBC predvajali ob dnevu Združenih narodov. Leta 1975 je bil posnet tudi dokumentarni film, ki prikazuje nastanek skladbe in Fanshawejeve terenske posnetke.
Sprejem, vpliv in izvajanja
African Sanctus je požel veliko zanimanja tako zaradi glasbenih iznajdb kot zaradi edinstvene uporabe terenskih posnetkov v koncertnem kontekstu. Skladba je bila pogosto uprizorjena v Veliki Britaniji in drugod po svetu, izvođenje pa ostaja priljubljeno pri zborih in orkestrih, ki iščejo program z medkulturnim poudarkom. Delo je vplivalo na kasnejše kompozitorje in izvajalce, ki so preučevali možnosti vključevanja etničnih in terenskih posnetkov v sodobno klasiko.
Etika snemanja in vprašanja lastništva
Uporaba neobjavljenih terenskih posnetkov je vzbudila tudi razprave o etiki snemanja in pravicah izvajalcev, posebej glede soglasja, nadomestil in priznavanja avtorstva lokalnih glasbenikov. V zgodovinskem kontekstu Fanshawe ni edini, ki je imel takšne dileme, in danes je ohranjanje pravic ter spoštovanje izvornih skupnosti pogosto del načrtovanja etnografskih snemanj.
Zaključek
African Sanctus ostaja pomembno in inovativno delo, ki premošča različne glasbene svetove: cerkveno zahodno tradicijo in bogate, pogosto nezapisane glasbene prakse afriških skupnosti. Skladba je hkrati glasbeni dokument in poziv k razmisleku o odnosu med snemalcem, umetnikom in ljudmi, katerih glasbe so bile posnete.