Radovan Karadžić

Zgodnje življenje

Karadžić je bil otrok Vuka in Jovanke Karadžić. Njegov oče Vuko (1912-1987) je bil čevljar. Njegova mati Jovanka (1922-2005) je bila kmečko dekle iz severne Črne gore. Njen dekliški priimek je bil Jovanka Jakić. S Karadžićevim očetom se je poročila leta 1943, ko je bila stara dvajset let.

Karadžićev oče je bil večino sinovega otroštva v zaporu. Med drugo svetovno vojno so Jugoslavijo zavzele nacistična Nemčija in druge države osi. Karadžićev oče je bil član četnikov. To je bila vojska, ki je podpirala prvotno jugoslovansko vlado. Ker je bil v tej vojski, so ga po vojni zaprli.

Izobraževanje

Karadžić se je leta 1960 preselil v Sarajevo, kjer je študiral psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Sarajevu. Leta 1970 je v bolnišnici Næstved na Danskem študiral anksioznost in depresijo. Med letoma 1974 in 1975 se je dodatno usposabljal na Univerzi Columbia v New Yorku.

Po vrnitvi v Jugoslavijo je Karadžić delal v bolnišnici Koševo (glavna bolnišnica v Sarajevu). Bil je tudi pesnik. Drug srbski pisatelj ga je spodbujal, naj se ukvarja s politiko.

Zapor zaradi goljufije

Med delom v bolnišnici Koševo je Karadžić na nezakonit način služil dodaten denar. Zdravstveni delavci, ki so se želeli predčasno upokojiti, so mu na primer plačali, da so rekli, da so invalidi. Karadžić je lagal tudi za zapornike, ki so se želeli izogniti kazni, češ da so bili ob storitvi kaznivega dejanja nori.

Leta 1983 je Karadžić začel delati v bolnišnici v beograjskem predmestju Voždovac. S partnerjem Momčilom Krajišnikom je Karadžić dobil posojilo, ki naj bi ga uporabil za izboljšanje kmetijstva. Namesto tega sta s partnerjem denar porabila za gradnjo hiš v Pale. Pale je bilo srbsko mesto nad Sarajevom, ki ga je vlada spremenila v smučišče.

1. novembra 1984 sta bila aretirana zaradi goljufije. V zaporu sta preživela 11 mesecev, preden je njun prijatelj Nikola Koljević plačal varščino in ju izpustil. Karadžić je bil 26. septembra 1985 obsojen na tri leta zapora zaradi poneverbe in goljufije. Ker pa je v zaporu preživel že več kot eno leto, sodišče ni odredilo, da mora Karadžić preostanek kazni preživeti v zaporu.

Slike, posnete ob Karadžićevi aretaciji leta 1984

Politično življenje

Leta 1989 je Karadžić pomagal ustanoviti Srbsko demokratsko stranko (Srpska demokratska Stranka) v Bosni in Hercegovini. Cilj stranke je bil združiti bosanske Srbe v državi.

Septembra 1991 je Srpska demokratska stranka (SDS) v Bosni in Hercegovini začela ustanavljati območja, na katerih so vladali samo Srbi. Bosanski parlament je 15. oktobra 1991 izglasoval, da si želijo vladati sami. Devet dni pozneje je bila ustanovljena ločena srbska skupščina, ki je zastopala samo Srbe v Bosni in Hercegovini.

9. januarja 1992 je skupščina bosanskih Srbov izjavila, da so ustanovili novo državo: Republiko srbskega naroda Bosne in Hercegovine (Република српског народа Босне и Херцеговине/Republika srpskog naroda Bosne i Hercegovine). Republika srbska je 28. februarja 1992 sprejela svojo ustavo. V njej je bilo tudi navedeno, da zdaj nadzoruje:

• Območja v Bosni in Hercegovini, kjer so vladali samo Srbi
• Deli Bosne in Hercegovine, kjer so živeli večinoma Srbi
• "Vse regije, v katerih je srbski narod [zaradi] genocida med drugo svetovno vojno v manjšini."

Predsednik Republike Srbske

6. in 7. aprila 1992 so Evropa in Združene države Amerike priznale, da je Bosna neodvisna država. Bosna je postala članica Združenih narodov 22. maja 1992. Karadžić je bil 13. maja 1992 izvoljen za predsednika vlade bosanskih Srbov. Njegova pooblastila so vključevala tudi vodenje vojske države.

Obtožbe zaradi vojnih zločinov

Kot vodja vojske bosanskih Srbov je Karadžić vodil kampanjo, s katero se je želel znebiti vseh bosanskih Muslimanov in Hrvatov iz vasi, ki so jih Srbi želeli zase.

Leta 1995 je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) Karadžića obtožilo vojnih zločinov nad Nesrbi. MKSJ je Karadžića obtožilo, da je leta 1995 ukazal pokol v Srebrenici, kjer je Karadžićeva vojska umorila več kot 7 500 muslimanov. Obtožili so ga tudi številnih drugih zločinov, med drugim:

• prisiljevanje nesrbskih muslimanov, da zapustijo svoje domove zaradi svoje etnične pripadnosti in vere.
• Preganjanje (slabo ravnanje s skupino ljudi) zaradi njihove rase, vere ali političnega prepričanja.
• Umor
• Terorizem proti civilistom
• Jemanje talcev
• iztrebljanje (poskus uničenja celotne populacije ljudi: vseh nesrbskih muslimanov)

Karadžić je pobegnil, zato mu zaradi teh zločinov niso mogli soditi. Do leta 2008 se je skrival. Vlada Združenih držav Amerike je za njegovo aretacijo ponudila 5 milijonov dolarjev nagrade.

Ljudje, ubiti v pokolu v Srebrenici, so izvlečeni iz množičnih grobišč

Aretacija

Karadžić je bil aretiran 21. julija 2008 v Beogradu. Izdajal se je za zdravnika alternativne medicine, večinoma v Beogradu, pa tudi na Dunaju v Avstriji. Karadžića so 30. julija poslali v zapor ICTY v Haagu.

Karadžić je dejal, da ga je vlada Združenih držav Amerike varovala, ko se je skrival, zato je trajalo več kot deset let, preden so ga našli.

Karadžić je prvič stopil pred sodnika MKSJ 31. julija 2008. Takrat je MKSJ spoznalo 64 oseb za krive vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti ali genocida med vojnami v Jugoslaviji.

Film The Hunting Party je bil posnet po Karadžićevem življenju na begu.

Obsodba in kazen

Karadžić je bil 24. marca 2016 spoznan za krivega genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Obsojen je bil na 40 let zapora.

Karadžić je bil spoznan za krivega genocida zaradi pokola v Srebrenici. Obsojen je bil tudi za preganjanje, iztrebljanje, deportacijo, etnično čiščenje in umor.

Galerija fotografij

·         Če želite prikazati oznako vsake fotografije, se pomaknite nad njo. Kliknite na sliko, da jo povečate.

·         Karadžićevo obleganje Sarajeva

·         Pokol v Srebrenici