Kakaduji

Razširjenost in habitat

Kakavčki imajo veliko bolj omejeno območje razširjenosti kot prave papige, saj se naravno pojavljajo le v Avstralaziji. Enajst od 21 vrst živi v naravi samo v Avstraliji, sedem vrst pa samo na Filipinih, v Indoneziji, Papui Novi Gvineji in na Salomonovih otokih. Zanimivo je, da na Borneu (kljub prisotnosti na bližnjih otokih Palawan in Sulawesi) in številnih pacifiških otokih ni nobene vrste kakaduja, čeprav so fosilne ostanke zabeležili na Novi Kaledoniji.

Tri vrste se pojavljajo na Novi Gvineji in v Avstraliji. Nekatere vrste imajo široko razširjenost, kot na primer galah, ki se pojavlja na večjem delu Avstralije, medtem ko imajo druge vrste majhno razširjenost, omejeno na majhen del celine, kot na primer dolgonogi črni kakadu v Zahodni Avstraliji, ali na majhno skupino otokov, kot je tanimbarska korella, ki je omejena na Tanimbarske otoke v Indoneziji.

Kakaduji zasedajo širok spekter habitatov, od gozdov v subalpinskem pasu do mangrov. Vendar nobena vrsta ne živi v vseh vrstah habitatov. Najbolj razširjene vrste, kot sta galeb in petelinček, so specialistke za odprte prostore, ki se prehranjujejo s semeni trav. Druge vrste kakadujev, kot je bleščeči črni kakadujev, živijo v gozdovih, deževnih gozdovih, grmiščih in celo v gozdovih z alpskim podnebjem. Filipinski kakadu živi v mangrovih. Več vrst se je dobro prilagodilo na človekom spremenjene habitate in jih najdemo na kmetijskih območjih in celo v živahnih mestih.

Taksonomija

Angleški naravoslovec George Robert Gray je leta 1840 papige iz družine Psittacidae prvič opredelil kot poddružino Cacatuinae, pri čemer je Cacatua prvič navedel kot tipski rod. Različne avtoritete so to skupino izmenično obravnavale kot celotno družino ali poddružino. Ameriški ornitolog James Lee Peters jo je leta 1937 v svojem Check-list of Birds of the World, Sibley in Monroe leta 1990 ohranil kot poddružino, strokovnjak za papige Joseph Forshaw pa jo je leta 1973 uvrstil v družino. Poznejše molekularne študije kažejo, da so se iz prvotnih prednikov papig najhitreje izvile novozelandske papige iz družine Strigopidae, nato pa so se od preostalih papig odcepili kakaduji, ki so se razširili po južni polobli in se razvejali v številne vrste papig, papig, makakov, lorijev, lorikejev, golobov in drugih pravih papig iz družine Psittacidae.

Fosilni zapisi kakadujev so še bolj omejeni kot fosilni zapisi papig na splošno, saj je znan le en resnično star fosil kakaduja: vrsta Cacatua, najverjetneje podrod Licmetis, najdena v zgodnjem miocenu (pred 16-23 milijoni let) v Riversleighu v Avstraliji. Čeprav so ostanki fragmentirani, so podobni zahodni Corelli in Galahu.

Vrste in podvrste

Imena v oklepajih za rodovnimi imeni označujejo poddružine. Trenutna razdelitev te družine je naslednja:

Poddružina Nymphicinae

• Rod Nymphicus
• Kogat, Nymphicus hollandicus (Kerr, 1792)

Poddružina Calyptorhynchinae: Črni kakaduji

• Rod Calyptorhynchus
• Podrod Calyptorhynchus - črno-rdeči kakaduji
• Rdečegrli črni kakadu, Calyptorhynchus (Calyptorhynchus) banksii (Latham, 1790)
• Bleščeči črni kakadu, Calyptorhynchus (Calyptorhynchus) lathami (Temminck, 1807)
• Podrod Zanda - črno-rumeno-beli kakaduji
• Rumenorepi črni kakadu, Calyptorhynchus (Zanda) funereus (Shaw, 1794)
• Kratkoprsti črni kakadu, Calyptorhynchus (Zanda) latirostris Carnaby, 1948
• Črni petelin z dolgimi kljunci, Calyptorhynchus (Zanda) baudinii Lear, 1832

Poddružina Cacatuinae

• Pleme Microglossini: Ena vrsta z eno vrsto, črnim palmovim kakadujem.
• Rod Probosciger
• palmovni kakadu, Probosciger aterrimus (Gmelin, 1788)
• Pleme Cacatuini: Štirje rodovi belih, rožnatih in sivih vrst.
• Rod Callocephalon
• Gang-gang kakadu, Callocephalon fimbriatum (Grant, 1803)
• Rod Eolophus
• Galah, Eolophus roseicapilla (Vieillot, 1817)
• Rod Lophochroa
• Kakavček majorja Mitchella (tudi Leadbeaterjev kakadu), Lophochroa leadbeateri (Vigors, 1831)
• Mitchellov petelinček, Lophochroa leadbeateri leadbeateri (Vigors, 1831)
• Zahodni veliki Mitchellov kakadu, Lophochroa leadbeateri mollis (Mathews, 1912)
• Rod Cacatua
• Podrod Cacatua - pravi beli kakaduji
• Rumenogrli kakadu (tudi mali žveplogrli kakadu), Cacatua (Cacatua) sulphurea (Gmelin, 1788)
• Abbottov kakadu, Cacatua (Cacatua) sulphurea abbotti (Oberholser, 1917)
• Timorski kakadu, Cacatua (Cacatua) sulphurea parvula (Bonaparte, 1850)
• Citronski petelinček, Cacatua (Cacatua) sulphurea citrinocristata (Fraser, 1844)
• žveploglavi kakadu, Cacatua (Cacatua) galerita (Latham, 1790)
• Tritonski kakadu, Cacatua (Cacatua) galerita triton Temminck, 1849
• Eleonora kakadu, Cacatua (Cacatua) galerita eleonora (Finsch, 1863)
• Fitzroyski kakadu, Cacatua (Cacatua) galerita fitzroyi (Mathews, 1912)
• Veliki žveplovec, Cacatua (Cacatua) galerita galerita (Latham, 1790)
• Modrooki kakadu, Cacatua (Cacatua) ophthalmica Sclater, 1864
• Beli kakadu, Cacatua (Cacatua) alba (Müller, 1776)
• lososovec, Cacatua (Cacatua) moluccensis (Gmelin, 1788)
• Podrod Licmetis - corellas
• dolgoprsnica Corella, Cacatua (Licmetis) tenuirostris (Kuhl, 1820)
• Zahodna Corella, Cacatua (Licmetis) pastinator (Gould, 1841)
• Muirjeva Corella, Cacatua (Licmetis) pastinator pastinator (Gould, 1841)
• Butlerjeva Corella, Cacatua (Licmetis) pastinator butleri Ford, J., 1987
• Mala Corella, Cacatua (Licmetis) sanguinea Gould, 1843
• Tanimbar Corella (tudi Goffinov kakadu), Cacatua (Licmetis) goffiniana Roselaar in Michels, 2004
• Solomonski kakadu, Cacatua (Licmetis) ducorpsii Pucheran, 1853
• filipinski kakadu, Cacatua (Licmetis) haematuropygia (Müller, 1776)

Sulfurni petelinček v ujetništvu, ki kaže svoj greben v ZDA

Morfologija

Kakaduji so večinoma srednje velike do velike papige s težkim, kompaktnim telesom. V dolžino merijo od 30 do 60 cm, tehtajo pa od 300 do 1200 g. Vendar je ena vrsta, petelinček, precej manjša in vitkejša od drugih vrst, saj je dolga 32 cm (vključno z dolgimi koničastimi repnimi peresi) in težka 80-100 g (0,18-0,22 lb).

Premični vzglavnik, ki je prisoten pri vseh kakadujih, je spektakularen pri številnih vrstah; dvigne se, ko ptica pristane z letenja ali ko je vzburjena.

Kakavčki imajo veliko skupnih značilnosti z drugimi papagaji, vključno z značilno ukrivljenim kljunom in zygodaktilno nogo, pri kateri sta srednja prsta obrnjena naprej, zunanja pa nazaj. Razlikujejo pa se po številnih značilnostih, vključno s prisotnostjo žolčnika, nekaterimi drugimi anatomskimi podrobnostmi in odsotnostjo struktur v perju, ki povzročajo svetlo modro in zeleno barvo pri pravih papagajih.

Kakaduji imajo tako kot druge papige kratke noge in močne kremplje, pri plezanju po vejah pa pogosto uporabljajo močan kljun kot tretjo okončino. Običajno imajo dolga široka krila, ki jih uporabljajo pri hitrem letenju, pri čemer je bila zabeležena hitrost do 70 km/h (43 mph) pri galahah. Člani rodu Calyptorhynchus in večji beli kakaduji, kot sta žveploglavi kakadu in kakadu majorja Mitchella, imajo krajša, bolj okrogla krila in bolj umirjen let.

Par kakadujev Gang-gang v zvezni državi NSW, Avstralija (samec z rdečimi peresi na glavi).

Obnašanje

Kakaduji so aktivni predvsem podnevi in za iskanje hrane potrebujejo dnevno svetlobo. Prehranjujejo se z različno, predvsem rastlinsko hrano. Pri vseh vrstah so velik del prehrane semena, ki jih odpirajo z velikim in močnim kljunom. Galah, corella in nekateri črni kakaduji se prehranjujejo predvsem na tleh, drugi pa večinoma na drevesih.

Kot večina papig si tudi kakaduji gnezda izdelujejo v luknjah na drevesih, ki jih sami ne morejo izkopati. Te votline nastanejo zaradi razpadanja ali uničenja lesa zaradi lomljenja vej, glivic ali žuželk, kot so termiti ali celo detli, kjer se njihova območja pojavljanja prekrivajo. Te luknje so marsikje redke in so vir tekmovanja tako z drugimi pripadniki iste vrste kot z drugimi vrstami in tipi živali. Na splošno si petelini izbirajo luknje, ki so le malo večje od njih samih, zato različno velike vrste gnezdijo v luknjah ustreznih (in različnih) velikosti.

Samica odloži dve beli jajci na majhne koščke lesa. Mladiča, ki se rodi gol in slep, odrasli hranijo z delno prebavljeno hrano približno tri mesece.

Status in ohranjanje

Po podatkih IUCN in BirdLife International je sedem vrst kakadujev ranljivih ali slabših, ena pa skoraj ogrožena. Od teh sta dve vrsti - filipinski kakadu (ali rdeči petelinček) in rumenogrli kakadu - kritično ogroženi.

Glavna grožnja za kakaduje sta izguba habitata in trgovina z divjimi živalmi. Vsi kakaduji gnezdijo na drevesih in so občutljivi na njihovo izgubo. Poleg tega imajo številne vrste posebne zahteve glede habitata ali živijo na majhnih otokih in imajo naravno majhno območje razširjenosti, zato so še posebej ranljive.

Kakaduji so priljubljeni kot hišni ljubljenčki, zaradi ulova in trgovine pa so nekatere vrste ogrožene; med letoma 1983 in 1990 je bilo iz Indonezije izvoženih 66 654 zabeleženih lososovohrbtih kakadujev, pri čemer ta številka ne vključuje števila ptic, ulovljenih za domačo trgovino ali nezakonito izvoženih. Ulov številnih vrst je bil pozneje prepovedan, vendar se nezakonita trgovina nadaljuje. Iz Indonezije ne tihotapijo le redkih vrst, ampak tudi običajne in redke kakaduje, ki jih tihotapijo iz Avstralije.

Vse vrste kakadujev, razen petelinov, so zaščitene s Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), ki omejuje uvoz in izvoz papig iz divjine na posebne namene z dovoljenjem. Pet vrst kakadujev (vključno z vsemi podvrstami) - tanimbarska korella (Cacatua goffiniana), filipinska korella (Cacatua haematuropygia), moluška korella (Cacatua moluccensis), rumenogrvasta korella (Cacatua sulphurea) in palmova korella (Probosciger aterrimus) - je zaščitenih na seznamu dodatka I CITES. Z izjemo kakaduja so vse preostale vrste kakadujev zaščitene na seznamu CITES iz Dodatka II.

Divji dolgokrili Corellas v Perthu. Ptica na desni z dolgim kljunom koplje hrano v kratki travi.


Rdeči petelinček je kritično ogrožena endemična vrsta na Filipinih.