Amazonski deževni gozd

Biotska raznovrstnost

Mokri tropski gozdovi so vrstno najbogatejši biom. Tropski gozdovi v Ameriki imajo več vrst kot afriški in azijski mokri gozdovi.

V amazonskem deževnem gozdu živi več kot tretjina vseh vrst na svetu. Je najbogatejši tropski gozd na svetu glede na biotsko raznovrstnost.

V regiji živi približno 2,5 milijona vrst žuželk, več deset tisoč vrst rastlin, približno 2000 vrst ptic in sesalcev ter podobno število rib. Raznolikost rastlinskih vrst je največja na Zemlji, saj nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da je na enem kvadratnem kilometru lahko več kot 75 000 vrst dreves in 150 000 vrst višjih rastlin. Na enem kvadratnem kilometru amazonskega deževnega gozda je lahko približno 90.000 ton živih rastlin. To je največja zbirka živih rastlinskih in živalskih vrst na svetu. Tu živi ena petina vseh ptic na svetu. Do danes je bilo v regiji registriranih približno 438.000 gospodarsko in družbeno pomembnih rastlinskih vrst, še veliko več pa jih je treba odkriti ali popisati.

Zračne korenine rdeče mangrove na amazonski reki

Amazonski gozdovi kot skladišče ogljikovega dioksida

Več kot petina amazonskega deževnega gozda je že uničena. Gozd, ki je ostal, je ogrožen. Ljudje, ki skrbijo za okolje, opozarjajo na izgubo biotske raznovrstnosti. Opozarjajo tudi, da bo sproščanje ogljika, ki je shranjen v drevesih, povečalo globalno segrevanje.

Reka v amazonskem deževnem gozdu

Ohranjanje

Okoljevarstveniki so zaskrbljeni zaradi izgube biotske raznovrstnosti zaradi uničenja gozda in sproščanja ogljika v rastlinju, kar bi pospešilo globalno segrevanje. Amazonski zimzeleni gozdovi predstavljajo približno 10 % svetovne produktivnosti na kopnem in 10 % zalog ogljika v ekosistemih - približno 1,1 × ¹⁰¹¹ metričnih ton ogljika. Ocenjuje se, da so amazonski gozdovi med letoma 1975 in 1996 nabrali 0,62 ± 0,37 tone ogljika na hektar na leto.

Nekateri so izračunali, da se reševanje gozdov celo splača. En hektar amazonskega gozda v Peruju je vreden približno 6280 ameriških dolarjev, če se uporablja za nabiranje sadja, lateksa in lesa. Če je ves gozd posekan za les, je njegova vrednost približno 1000 ameriških dolarjev. Seveda je to mogoče storiti le enkrat, saj ni trajnostno. Ko je gozd izkrčen, se lahko hektar zemljišča uporabi kot pašnik in je vreden približno 148 ameriških dolarjev. S študijo se ne strinjajo vsi; nekateri so podvomili v predpostavke, na katerih temelji.

Brazilske letalske sile z nadzornimi letali spremljajo gozd. Na konferenci leta 2004 so znanstveniki opozorili, da deževni gozd zaradi vse hitrejšega uničevanja deževnega gozda ne bo več sposoben absorbirati milijonov ton toplogrednih plinov na leto, kot je to običajno.

Samo v letu 2003 je bilo posekanih 9169 kvadratnih milj deževnega gozda. Samo v Braziliji so evropski kolonisti od leta 1900 uničili več kot 90 domorodnih plemen. ^[] Z njimi je izginilo večstoletno znanje o zdravilni vrednosti deževnega gozda. S tem, ko njihovo domovino še naprej uničuje krčenje gozdov, izginjajo tudi ljudstva deževnega gozda.

Gumijasti drog

Ko je bil izumljen postopek vulkanizacije, so podjetja začela izdelovati številne vrste novih izdelkov iz gume, kot so škornji in tesnila za stroje. Ameriška in evropska podjetja so začela kupovati velike količine lateksa iz Brazilije. Ta razcvet brazilskega kavčuka se je začel okoli leta 1870, vendar je potreba po avtomobilskih pnevmatikah prinesla največje bogastvo novim proizvajalcem kavčuka.

Tudi v drugih deževnih gozdovih so rasla drevesa kavčukovca, a v Amazoniji so bila daleč najboljša. Vendar dreves ni bilo mogoče gojiti na plantažah, saj bi jih, če bi bila eno poleg drugega, pojedle žuželke. Zato so morali ljudje najti drevesa v deževnem gozdu, vanje zarezati reže, pustiti skodelice za zbiranje lateksa in se pozneje vrniti po njega. Na tisoče ljudi se je preselilo v deževni gozd, da bi delali pri zbiranju kavčuka. Večino teh ljudi so najeli bogati trgovci z gumo. Trgovci z gumo so jim posodili denar, da so se lahko spustili po reki in kupili orodje. Zbiralci vsakega trgovca so morali kavčuk prodajati le svojemu trgovcu po nizkih cenah in kupovati zaloge le od njega po visokih cenah. To je pomenilo, da so bili zbiralci vedno dolžni svojemu trgovcu in niso mogli oditi, da bi delali kaj drugega. Trgovci z gumo so hitro zelo obogateli.

Središče trgovine z gumo je bil Manaus na reki Rio Negro. Najprej je postal mesto razcveta, nato pa lepo in bogato mesto. Elektriko je imelo prej kot večina mest v Združenih državah Amerike. Novi bogati trgovci so si zgradili ogromne drage hiše in pripeljali avtomobile za vožnjo po redkih cestah v mestu. Zgradili so veličastno opero s kristalnimi lestenci in okrašenimi ploščicami, ki so jih pripeljali iz Evrope.

Vendar je razcvet gumarstva trajal le približno štirideset let in se končal leta 1913. Nekaj ljudi je vzelo semena amazonskih kavčukovcev in jih začelo gojiti v azijskih deževnih gozdovih. Tam so drevesa dobro rasla in jih je bilo mogoče gojiti na plantažah. Žuželke, ki bi jih lahko uničile, so bile v Južni Ameriki. Tako je cena kavčuka začela padati in razcvet kavčuka se je ustavil.

Sorodne strani

• Ekologija
• Gozdarstvo
• 2019 Požari v Braziliji