Zgodovina Judov v Evropi
Judje v Evropi živijo že tisočletja, njihova razpršenost in odnosi z vladajočimi oblastmi in narodi pa so se močno spreminjali. V rimski republiki in rimskem cesarstvu je sprva živela judovska manjšina, ki je imela različne pravice in odnose z Rimljani. Po rimsko-judovskih vojnah v prvem in drugem stoletju ter uničenju templja so bili Judje izgnani iz Palestine, kar je močno povečalo njihovo število v Evropi (ter severni Afriki in Aziji). V srednjem veku so bile zaradi širjenja krščanstva in krščanskega antisemitizma razmere na splošno slabe, Judom je bilo prepovedano vključevanje (mešanje) s kristjani, opravljanje večine del in pogosto so bili izolirani v določenih delih mest, imenovanih gete. Lahko so opravljali nekatera dela, ki jih kristjani niso smeli, na primer posojanje denarja ljudem za obresti, kar je bil nujen del sodobnega gospodarstva, vendar je za kristjane veljalo za grdo ali slabo. Zaradi tega je več Judov obogatelo, vendar se je povečal tudi odpor in preganjanje.
Judje so bili na koncu dobrodošli na Poljskem, katere kralj je razglasil Kališki statut za njihovo zaščito. Kristjani na primer niso smeli pričati proti Judom zaradi kaznivih dejanj, kar je pogosto vodilo do krivičnih obtožb in kazni. Vendar je ta zaščita pri mnogih kristjanih povečala njihov odpor. Vendar se je zaradi tega v Vzhodni Evropi zbralo veliko Judov, tako imenovanih Aškenazov. V Španiji in na Portugalskem pod muslimansko oblastjo, v tako imenovanem obdobju Al Andalus, so bili Judje na splošno sprejeti, čeprav niso mogli sodelovati v vladi. Po ponovni vzpostavitvi krščanske vladavine na Iberskem polotoku so bili Judje zavrnjeni in preganjani, če so ostali. Nekateri so poiskali zatočišče v Osmanskem cesarstvu, ki je bilo takrat do Judov in kristjanov razmeroma strpno in jim je dovolilo imeti lastna sodišča in zakone, če so plačevali davke in se niso upirali osmanski oblasti.
Po renesansi in zgodnjem novem veku so se Judje vse bolj vključevali in jim je bilo dovoljeno živeti odprto kot Judom v vedno več državah. Po francoski revoluciji so Francija in druge evropske države, ki jih je prizadela francoska vladavina Napoleona I., uvedle sekularne zakone, namenjene odpravi vere v javni sferi in asimilaciji Judov, tj. bolj odprti obravnavi kot državljanov in članov javnosti, ki lahko zasebno verjamejo, kar želijo, in so še vedno člani skupnosti. Tudi drugi Judje so začeli opuščati svojo vero ali pa so se prostovoljno vključili v širšo skupnost, na primer tako, da so postali kristjani, kot oče britanskega ministrskega predsednika Benjamina Disraelija, Isaac d'Israeli. V mnogih evropskih državah so do 19. in 20. stoletja veljale omejitve za Jude, na primer prepoved opravljanja določenih poklicev ali javnih funkcij. Kljub temu so številni Judje postali ugledni znanstveniki ali javni intelektualci, na primer Karl Marx, Sigmund Freud in Albert Einstein. Še pred sto leti bi bilo to nemogoče.
Z moderno dobo in postopno vzpostavitvijo republik in ustavnih monarhij po vsej Evropi so se razmere za Jude precej izboljšale. Vendar so se nekateri raje izselili v Združene države Amerike in druge ameriške države, vključno z Argentino, kjer še danes živi velika judovska skupnost. Sčasoma so Združene države Amerike zbrale največje judovsko prebivalstvo zunaj ruskega imperija. Ko je Poljska po Versajski pogodbi ponovno postala neodvisna država, je imela največje judovsko prebivalstvo v Evropi, in sicer približno 3 000 000 Judov. V Sovjetski zvezi, ki je nastala leta 1922, jih je bilo skoraj toliko. S prihodom Adolfa Hitlerja na oblast v Nemčiji se je ponovno povečalo izseljevanje v zahodnoevropske države in Združene države Amerike, ki so ga podpirali Nemci, ki niso želeli Judov na ozemlju pod nemško upravo. Več Judov se je izselilo v Palestino, ki jo je Združeno kraljestvo leta 1917 odvzelo osmanskim Turkom, da bi tam ustanovilo judovsko domovino za Jude. Hitler je to preseljevanje začasno podprl, vendar so bili Britanci skeptični, saj je večje število Judov pomenilo konflikte z lokalnimi Arabci, ki so se upirali judovskemu priseljevanju, med njimi in britanskimi enotami na tem območju pa je prišlo do več krvavih uporov. Z drugo svetovno vojno je nemška vojska pod nacističnim nadzorom zasedla večino Evrope in začela deportirati Jude proti vzhodu ter sčasoma sprejela politiko množičnega umora, znano kot holokavst. Po letu 1942 so bili vsi Judje pod nemškim nadzorom (z redkimi izjemami) poslani v vzhodno Evropo, kjer so jih pobili ali obdelali do smrti. Pred porazom nacistične Nemčije leta 1945 je bilo tako na koncu ubitih približno dve tretjini judovskega prebivalstva v Evropi. Nedotaknjene so bile le judovske skupnosti v Albaniji, na Danskem, Švedskem, v Švici, Španiji, na Portugalskem, v Veliki Britaniji in na Irskem, v Italiji, Jugoslaviji in Romuniji pa so bile prizadete precej manj. Številni preostali Judje so se preselili v Združene države Amerike in Palestino, kjer je bil leta 1948 ustanovljen Izrael kot država z judovsko večino, zaradi česar je Evropa izgubila večino svojega judovskega prebivalstva, Združene države pa so postale najbolj judovska država. Tudi kasnejše preganjanje na komunistični Poljskem in v drugih državah je povzročilo še več beguncev. Od 3.000.000 Judov na Poljskem jih je danes ostalo manj kot 3.000. V Franciji, Združenem kraljestvu in Rusiji pa so ostale precejšnje skupnosti, primerljive s tistimi pred vojno.
Zemljevid, ki prikazuje povečanje ali zmanjšanje števila Judov med letoma 1945 in 2010. V večini držav so se Judje po vojni izseljevali, medtem ko se je na primer v Franciji število judovskega prebivalstva povečalo.
Zemljevid, ki prikazuje premike Judov v srednjem veku, pogosto prisilne.
Barvni zemljevid, ki prikazuje, kako sta druga svetovna vojna in holokavst prizadela judovske skupnosti. Skupno je bilo med vojno ubitih približno 2/3 Judov.
Vprašanja in odgovori
V: Kdaj so Judje prvič prišli v Evropo?
O: Judje živijo v Evropi že tisočletja, od časov rimske republike in rimskega cesarstva naprej.
V: Kateri dogodek je povzročil velik pritok Judov v Evropo?
O: Po rimsko-judovskih vojnah v prvem in drugem stoletju ter uničenju templja so bili Judje izgnani iz Palestine, kar je močno povečalo njihovo število v Evropi (ter severni Afriki in Aziji).
V: Kako je krščanski antisemitizem vplival na Jude v srednjem veku?
O: V srednjem veku so bile razmere za Jude zaradi širjenja krščanstva in krščanskega antisemitizma na splošno slabe. Prepovedano jim je bilo povezovanje (mešanje) s kristjani, opravljanje večine del in pogosto so bili izolirani v določenih delih mest, imenovanih geto.
V: Kako je Poljska zaščitila svoje judovsko prebivalstvo?
O: Poljski kralj je za njihovo zaščito razglasil Kališki statut. Kristjani na primer niso smeli pričati proti Judom zaradi kaznivih dejanj, ki so običajno vodila do krivičnih obtožb in kazni.
V: Kako se je Francija po francoski revoluciji odzvala na svoje judovsko prebivalstvo?
O: Po francoski revoluciji je Francija uvedla sekularne zakone, katerih cilj je bil odpraviti vero v javni sferi in asimilirati Jude z bolj odprto obravnavo kot državljane in člane družbe, ki lahko zasebno verjamejo, kar želijo.
V: Kakšna je bila Hitlerjeva politika do evropskih Judov pred drugo svetovno vojno?
O: Pred začetkom druge svetovne vojne je Adolf Hitler podpiral izseljevanje evropskih Judov v druge države, kot sta Palestina ali Amerika, vendar je nazadnje sprejel politiko množičnega umora, znano kot holokavst, po kateri so vse Jude pod nemškim nadzorom poslali na vzhod ali pa jih obdelali do smrti.
V:Kakšno je današnje judovsko prebivalstvo v primerjavi s tistim pred drugo svetovno vojno?
O:Danes je še vedno veliko skupnosti, primerljivih s tistimi pred drugo svetovno vojno, v Franciji, Združenem kraljestvu in Rusiji, vendar je veliko držav zaradi okupacije nacistične Nemčije med drugo svetovno vojno izgubilo večino, če ne celo vse judovsko prebivalstvo, na primer Poljska, kjer je od treh milijonov pred drugo svetovno vojno danes ostalo le še 3 000 Judov.
