Kneževina Capua (latinsko: Principatus Capuae ali Capue, italijansko: Principato di Capua) je bila država na jugu Apeninskega polotoka. Obstajala je od 9. do 11. stoletja. Večino svoje zgodovine je bila v praksi neodvisna, uradno pa je bila pod nadzorom Zahodnega in Vzhodnega rimskega cesarstva.
Capua je bila prvotno gastaldat v kneževini Benevento, nato pa grofija v kneževini Salerno. Do leta 1058, ko so jo osvojili Normani, so bili vladarji Capue Langobardi.
Zgodnji razvoj in pojav kneževine
Capua je nastala iz rimskega naselja in je bila z vidika geostrategije pomembna zaradi lege ob reki Volturno, ki je nadzorovala poti med notranjostjo Kampanije in jadranskim oziroma tirenskim ozemljem. Po padcu Langobardske kraljevine na severu Italije so se na jugu razvile lokalne kneževine; Capua je sprva delovala kot gostaldat (gastaldate) v okviru večje beneventske kneževine. Sčasoma so gostaldi in lokalni grofje pridobili večjo avtonomijo in postopoma prešli v funkcijo samostojnih vladarjev.
Vladarske dinastije in notranja politika
V 9. in 10. stoletju so Capuo zlasti obvladovali predstavniki t. i. landulfske rodbine (Landulfi), ki so konsolidirali oblast in širili svoj vpliv na sosednja območja. Ključni moment v razvoju kneževine je bilo združevanje kapujske oblasti z beneventskimi imetji; v začetku 10. stoletja je Atenulf I. uspel dejansko povezati Capuo in Benevento in uvesti prakso soupravljanja in dedovanja, kar je na kratek čas povečalo moč obeh kneževin.
Eden izmed najpomembnejših vladarjev tega obdobja je bil Pandulf Železno glavo (Pandulf Ironhead), pod katerim je kneževina dosegla največji teritorijalni razmah v 10. stoletju — Pandulf je obvladoval Capuo, Benevento in za krajši čas tudi Salerno. Po njegovi smrti so dedni spori in delitve oblasti oslabili enotnost ter omogočili širjenje vpliva sosedov, mestnih držav (npr. Neaplja) in kmalu tudi prihajajočih Normanskih vodij.
Politične vezi in vojaški spopadi
Capua se je v 9.–11. stoletju gibala med vplivoma Vzhodnega (Bizantinskega) in Zahodnega (frankskega/papinskega) sveta. Kneževina je sklepala zavezništva ali nasprotovala tako Beneventu, Salernu, Neaplju kot tudi Bizantincem in papinskemu dvoru. Pogoste so bile notranje spore znotraj langobardskih rodbin, rivalstva med mesti in spopadi z vdorom Saracenov v južno Italijo. V 11. stoletju so Normani kot najemniki in vojaki izkoristili te razdrobljene razmere in postopoma prevzeli ključno vlogo v regiji.
Kultura, cerkev in gospodarstvo
Kot tipično srednjeveško središče je Capua imela pomembno vlogo tudi kot škofija in duhovno središče z vpeto mrežo samostanov — zlasti benediktincev — ki so izobraževali in ohranjali knjižno kulturo. Gospodarstvo je temeljilo na kmetijstvu bogate ravnice Kampanije, kontroli cestnih koridorjev in lokalnem obrtništvu. Zaradi strateške lege so v Capui nastajale obrambne utrdbe, mestne obzidja in cerkvene ustanove, ki so utrjevale njen pomen v regiji.
Razpad, normanska osvojitev in posledice
Po smrti močnejših langobardskih vladarjev je kneževina sčasoma oslabela zaradi notranjih delitev in nenehnih konfliktov. To je privedlo do vse večjega vmešavanja normanskih družin, ki so v 11. stoletju že služile kot najemniki, vojaška podpora ali zavezniki lokalnih veljakov. Leta 1058 je Capuo osvojil vodja Normanskih Drengotov, Richard iz Avers (znan tudi kot Richard I. od Capue), s čimer so Langobardi izgubili samostojno oblast. Pod normanskim vodstvom je Capua postala del večje normanske državne strukture, ki je sčasoma prerasla v kraljestvo Sicilijo pod Rogerjem II.
Najpomembnejši vladarji (izbor)
- Atenulf I. — povezal Capuo in Benevento ter uvedel prakso soupravljanja in dedovanja;
- Pandulf Ironhead — razširil oblast in dosegel največji teritorijalni razmah v 10. stoletju;
- Richard I. (Richard iz Averse) — normanski poveljnik, ki je leta 1058 prevzel Capuo in je začel obdobje normanske oblasti.
Povzetek
Kneževina Capua je v obdobju od 9. do 11. stoletja igrala pomembno vlogo v političnem in vojaškem prostoru južne Italije. Nastala je iz gostaldata, razvila se v samostojno kneževino pod langobardskimi rodbinami, doživela vrh v času razširitve pod Pandulfom in se nato zaradi notranjih delitev in zunanjih pritiskov zlila z normansko oblastjo v sredini 11. stoletja. Vpliv tega razvoja se je čutil v politični preureditvi južne Italije in pri nastanku normanskega oblastnega reda, ki je oblikoval poznejšo zgodovino Sicilije in Kampanije.





