Zagovorniki suženjstva v ZDA: ideologija, zgodovina in utemeljitve
Zagovorniki suženjstva so bili ideologi, ki so podpirali suženjstvo in se branili pred kakršnim koli poseganjem v ta sistem. V prvi polovici 19. stoletja je bilo suženjstvo še posebej razširjeno na jugu Združenih držav, kjer so plantažni in kmečki gospodarstveniki temeljili svojo ekonomijo na delu prisilno zadržanih ljudi. Afroameriški sužnji so bili v praksi obravnavani kot lastnina, lastniki pa so pogosto zagovarjali to stanje z argumentom, da so sužnji lastnina, ker so bili, kot so trdili, črnci - z drugimi besedami, ne enakovredni belcem. Na velikih plantažah in majhnih kmetijah so sužnji predstavljali glavno delovno silo in iz tega izhajale politične in gospodarske odločitve.
Ideološke utemeljitve
Zagovorniki suženjstva so razvili več vrst argumentov, s katerimi so poskušali utemeljiti ta sistem. Med najpogostejšimi so bile:
- Verske in moralne utemeljitve: nekateri teologi in verski voditelji so suženjstvo predstavljali kot skladno z Biblijo ali kot del božjega reda; uporabljali so izbrane svetopisemske odlomke za legitimacijo suženjstva.
- Paternalizem: trdili so, da lastniki skrbijo za »blaginjo« sužnjev in jim zagotavljajo varnost, krmo in versko vzgojo — to so upodabljali kot skrbniški odnos, čeprav je bil v resnici izkoriščevalski.
- Gospodarska nujnost: mnogi voditelji juga so zatrjevali, da bi odprava suženjstva uničila gospodarstvo, zlasti pridelavo bombaža, in povzročila družbeni kaos.
- Rasizem in »znanstvena« utemeljitev: rasistične teorije in pseudoznanstveni argumenti (npr. poligenizem, phrenologija) so se uporabljali za trditev o naravni neenakosti ras.
- Pravna in ustavnospolitična stališča: omejevanje lastninske pravice, kot so ga videli nekateri zagovorniki, naj bi bilo poseg v pravice držav in posameznikov (ideja states' rights).
Glasbeniki in misleci
V javnem diskurzu so imeli zagovorniki suženjstva različne predstavnike — politiki, profesorji prava, teologi in pisci — ki so oblikovali intelektualno podlago za obrambo sistema. Nekateri so razvili teze, kot je bila znana formulacija suženjstva kot »pozitivne dobrine«, s katero je najvišje politično vodstvo juga poskušalo prikazati institucionalno utemeljenost suženjstva in njegov domnevni doprinos k stabilnosti družbe.
Politični in pravni okvir
Zagovorniki suženjstva so iskali podporo v zakonodaji in sodnih odločitvah, da bi zaščitili lastninske pravice in omejili posege zvezne oblasti. Pomembne so bile zakonodajne rešitve, kot so kazni za pomoči pobeglim sužnjem (npr. zakon o pobeglih sužnjih), ter sodbe, ki so potrjevale pravni status suženjstva. Ti pravni instrumenti so ojačevali institucionalno podporo rabi suženjskega dela in omejevali delovanje abolicionistov.
Odgovor abolicionistov in drugih nasprotnikov
Protiargumenti so prihajali iz različnih smeri: abolicionisti so suženjstvo obsojali kot moralno in versko zlo ter zahtevali takojšnjo odpravo; svobodnjaki (free-soilers) so prizadevali predvsem za preprečitev širjenja suženjstva v nova ozemlja; drugi reformisti so podpirali postopno emancipacijo ali kolonizacijo. Konflikt med temi stališči in zagovorniki suženjstva je pomembno prispeval k političnim napetostim, ki so nazadnje pripeljale do ameriške državljanske vojne.
Zgodovinski pomen in posledice
Utemeljitve zagovornikov suženjstva so imele dalečosežne posledice: medtem ko je vojna privedla do ukinitve suženjstva v ZDA, so se rasne neenakosti in ideje, ki so legitimirale segregacijo in diskriminacijo, nadaljevale tudi v obdobju Rekonstrukcije in skozi ustanovitev zakonov Jim Crow. Razumevanje argumentov zagovornikov je pomembno za zgodovinsko analizo, ker razkriva, kako so pravne, gospodarske in kulturne sile sooblikovale institucijo, ki je sistematično kršila človekove pravice.
Opomba: opisano so bile argumentacije in strategije zagovornikov suženjstva kot zgodovinski dejavniki; danes jih strokovnjaki prepoznavajo kot utemeljitve zatiranja in kršenja človekovih pravic.
Ozadje
Kultura sužnjev
Včasih je težko razumeti, zakaj južnjaki, ki niso imeli sužnjev, zagovarjajo prakso suženjstva. Na jugu v tistem času sužnji niso delali le na plantažah. Na jugu je bilo zasužnjenih več kot 4 milijone črncev, ki so močno presegali število belcev. V mestih, kot je Charleston v Južni Karolini, so sužnji opravljali različna dela, kot so tesarji, kovači, zidarji in pometači ulic. Opravljali so vse vrste ročnega dela. Vzgajali so družinske otroke, kuhali, čistili in služili s hrano svojim gospodarjem. Obiskovalec Charlestona je pripomnil: "Charleston je bolj podoben deželi črncev kot deželi, ki so jo naselili belci."
Južnjaki so se bali upora sužnjev, kot je bil upor na Haitiju le nekaj desetletij prej. Prav tako so se bali, da bo njihovo gospodarstvo brez sužnjev popolnoma propadlo. Suženjstvo je postalo tema, ki je bila v Združenih državah zelo pomembna za vse. Leta 1859 je napad abolicionista Johna Browna na zvezni arzenal v Harper's Ferryju v Virginiji pretresel jug. Če bi Brownu uspelo, je nameraval sužnje na jugu oborožiti z orožjem za upor proti gospodarjem. Vsaka nova država, sprejeta v Združene države, je postala bitka za to, ali bo svobodna država ali bo dovolila suženjstvo. Ekstremisti z vseh strani so se zgrinjali na ozemlja, da bi spodbudili svojo stvar. Krvavi Kansas je postal najhujši primer, ko so se nasprotujoči si pogledi sprevrgli v odkrito gverilsko vojno. Poskusili so doseči politične kompromise, kot sta bila kompromisa iz Missourija leta 1820 in kompromisa iz leta 1850. Vendar vprašanja ni mogla rešiti nobena druga možnost, razen odkrite vojne.
Pogoji za podrejene osebe
Na splošno so bili sužnji slabo prehranjeni, imeli so minimalno obleko in prostor za spanje. Gospodinjski služabniki so bili običajno na boljšem, saj so dobili stara oblačila gospodarjeve družine in imeli dostop do kakovostnejše hrane. V vročini in vlagi na jugu so sužnji trpeli zaradi slabega zdravja. Zaradi slabe prehrane in nehigienskih življenjskih razmer so pogosto zbolevali. Za sužnje so bili najbolj smrtonosni nasadi riža. Večino dneva so stali v vodi pod vročim soncem. Malarija je bila pogosta bolezen. Najvišja stopnja umrljivosti je bila med otroki sužnjev. Na splošno je bila v povprečju približno 66-odstotna, na riževih plantažah pa celo 90-odstotna.
Gospodarji so sužnje pogosto izkoriščali za spolne namene. Če je katera od njih zavrnila, so jo fizično pretepli. Njihovi rasno mešani ali mulatski otroci so veljali za sužnje, saj je njihov status sledil statusu matere. Vse ženske na jugu, črnke ali belke, so veljale za premičnine ali lastnino, pripadale so gospodarju. Leta 1808 je začel veljati zakon o prepovedi uvoza sužnjev. Po tem času je vzreja sužnjev s strani njihovih gospodarjev postala običajen način pridobivanja sužnjev. Bilo je tudi povpraševanje po svetlopoltih, lepo izgledajočih mladih sužnjah ženskega spola. Te "fancy maids", sužnje, ki so jih na dražbi prodajali kot konkubine ali prostitutke, so dosegale najvišje cene.
Argumenti za suženjstvo
Argumenti za suženjstvo, ki so jih navajali južnjaški govorniki, so govorili o tem, da je bilo suženjstvo (sužnji kot lastnina), ki so ga izvajali na jugu, bolj humano kot sistem "plačanega suženjstva", ki so ga izvajali v industrializiranih severnih Združenih državah. George Fitzhugh je v svoji knjigi, objavljeni leta 1857, Cannibals All! , je trdil, da imajo v nacionalni razpravi o suženjstvu moralno prednost zagovorniki suženjstva. Fitzhugh je trdil, da so sužnjelastniki v lasti svojih sužnjev, zato zanje bolje skrbijo kot severni kapitalisti, ki so svoje delavce le "najemali".
Nekateri so poudarili, da so lastniki sužnjev svojim sužnjem zagotavljali hrano in oblačila, česar delodajalci na severu niso počeli. Drugi argumenti so poleg ugodnosti, ki so jih sužnji uživali v suženjstvu, poudarjali, da se zaradi ločenosti niso mešali z belo raso. Čeprav je bil to strah številnih južnjakov, je ta argument igral na strahove severnjakov. Podlaga za to je bilo takrat splošno razširjeno prepričanje, da so črnci manjvredni od belcev.
Drugi so opozarjali, da bi nenadna ukinitev suženjstva povzročila gospodarski zlom na jugu. Industrije bombaža, tobaka in riža ne bi bilo več. Poleg tega bi osvoboditev vseh sužnjev povzročila brezposelnost in kaos po vseh Združenih državah. Trdili so, da bi to povzročilo vstaje, podobne "vladavini terorja" med francosko revolucijo.
Ti in drugi argumenti so bili pogosto objavljeni v knjigah, časopisih in brošurah. Skrbno so bili oblikovani za spodbujanje in obrambo suženjstva.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je ideologija, ki podpira suženjstvo?
O: Ideologija za suženjstvo je prepričanje, ki podpira prakso lastništva sužnjev in jo upravičuje z obrambo pred kakršnim koli zunanjim vmešavanjem.
V: Kje se je suženjstvo večinoma izvajalo v tridesetih letih 19. stoletja?
O: V tridesetih letih 19. stoletja se je suženjstvo izvajalo predvsem na jugu Združenih držav.
V: Kako so lastniki sužnjev gledali na afroameriške sužnje?
O: Lastniki sužnjev so afroameriške sužnje obravnavali kot lastnino.
V: Zakaj so lastniki sužnjev upravičevali, da so sužnji lastnina?
O: Lastniki sužnjev so upravičevali lastništvo sužnjev, ker so verjeli, da sužnji niso ljudje, ker so črnci.
V: Kaj je bila glavna oblika dela na majhnih kmetijah in velikih plantažah?
O: Glavna oblika dela na majhnih kmetijah in velikih plantažah so bili sužnji.
V: Zakaj so zagovorniki suženjstva razvili argumente, s katerimi so upravičevali suženjstvo kot dobro stvar?
O: Zagovorniki suženjstva so razvili argumente, s katerimi so utemeljevali suženjstvo kot dobro stvar, kot odgovor na argumente abolicionistov proti suženjstvu.
V: Kakšno je bilo stališče abolicionistov do suženjstva?
O: Zagovorniki odprave suženjstva so zahtevali takojšnje prenehanje suženjstva.
