Za suženjstvo (Združene države Amerike)

Ozadje

Kultura sužnjev

Včasih je težko razumeti, zakaj južnjaki, ki niso imeli sužnjev, zagovarjajo prakso suženjstva. Na jugu v tistem času sužnji niso delali le na plantažah. Na jugu je bilo zasužnjenih več kot 4 milijone črncev, ki so močno presegali število belcev. V mestih, kot je Charleston v Južni Karolini, so sužnji opravljali različna dela, kot so tesarji, kovači, zidarji in pometači ulic. Opravljali so vse vrste ročnega dela. Vzgajali so družinske otroke, kuhali, čistili in služili s hrano svojim gospodarjem. Obiskovalec Charlestona je pripomnil: "Charleston je bolj podoben deželi črncev kot deželi, ki so jo naselili belci."

Južnjaki so se bali upora sužnjev, kot je bil upor na Haitiju le nekaj desetletij prej. Prav tako so se bali, da bo njihovo gospodarstvo brez sužnjev popolnoma propadlo. Suženjstvo je postalo tema, ki je bila v Združenih državah zelo pomembna za vse. Leta 1859 je napad abolicionista Johna Browna na zvezni arzenal v Harper's Ferryju v Virginiji pretresel jug. Če bi Brownu uspelo, je nameraval sužnje na jugu oborožiti z orožjem za upor proti gospodarjem. Vsaka nova država, sprejeta v Združene države, je postala bitka za to, ali bo svobodna država ali bo dovolila suženjstvo. Ekstremisti z vseh strani so se zgrinjali na ozemlja, da bi spodbudili svojo stvar. Krvavi Kansas je postal najhujši primer, ko so se nasprotujoči si pogledi sprevrgli v odkrito gverilsko vojno. Poskusili so doseči politične kompromise, kot sta bila kompromisa iz Missourija leta 1820 in kompromisa iz leta 1850. Vendar vprašanja ni mogla rešiti nobena druga možnost, razen odkrite vojne.

Pogoji za podrejene osebe

Na splošno so bili sužnji slabo prehranjeni, imeli so minimalno obleko in prostor za spanje. Gospodinjski služabniki so bili običajno na boljšem, saj so dobili stara oblačila gospodarjeve družine in imeli dostop do kakovostnejše hrane. V vročini in vlagi na jugu so sužnji trpeli zaradi slabega zdravja. Zaradi slabe prehrane in nehigienskih življenjskih razmer so pogosto zbolevali. Za sužnje so bili najbolj smrtonosni nasadi riža. Večino dneva so stali v vodi pod vročim soncem. Malarija je bila pogosta bolezen. Najvišja stopnja umrljivosti je bila med otroki sužnjev. Na splošno je bila v povprečju približno 66-odstotna, na riževih plantažah pa celo 90-odstotna.

Gospodarji so sužnje pogosto izkoriščali za spolne namene. Če je katera od njih zavrnila, so jo fizično pretepli. Njihovi rasno mešani ali mulatski otroci so veljali za sužnje, saj je njihov status sledil statusu matere. Vse ženske na jugu, črnke ali belke, so veljale za premičnine ali lastnino, pripadale so gospodarju. Leta 1808 je začel veljati zakon o prepovedi uvoza sužnjev. Po tem času je vzreja sužnjev s strani njihovih gospodarjev postala običajen način pridobivanja sužnjev. Bilo je tudi povpraševanje po svetlopoltih, lepo izgledajočih mladih sužnjah ženskega spola. Te "fancy maids", sužnje, ki so jih na dražbi prodajali kot konkubine ali prostitutke, so dosegale najvišje cene.

Argumenti za suženjstvo

Argumenti za suženjstvo, ki so jih navajali južnjaški govorniki, so govorili o tem, da je bilo suženjstvo (sužnji kot lastnina), ki so ga izvajali na jugu, bolj humano kot sistem "plačanega suženjstva", ki so ga izvajali v industrializiranih severnih Združenih državah. George Fitzhugh je v svoji knjigi, objavljeni leta 1857, Cannibals All! , je trdil, da imajo v nacionalni razpravi o suženjstvu moralno prednost zagovorniki suženjstva. Fitzhugh je trdil, da so sužnjelastniki v lasti svojih sužnjev, zato zanje bolje skrbijo kot severni kapitalisti, ki so svoje delavce le "najemali".

Nekateri so poudarili, da so lastniki sužnjev svojim sužnjem zagotavljali hrano in oblačila, česar delodajalci na severu niso počeli. Drugi argumenti so poleg ugodnosti, ki so jih sužnji uživali v suženjstvu, poudarjali, da se zaradi ločenosti niso mešali z belo raso. Čeprav je bil to strah številnih južnjakov, je ta argument igral na strahove severnjakov. Podlaga za to je bilo takrat splošno razširjeno prepričanje, da so črnci manjvredni od belcev.

Drugi so opozarjali, da bi nenadna ukinitev suženjstva povzročila gospodarski zlom na jugu. Industrije bombaža, tobaka in riža ne bi bilo več. Poleg tega bi osvoboditev vseh sužnjev povzročila brezposelnost in kaos po vseh Združenih državah. Trdili so, da bi to povzročilo vstaje, podobne "vladavini terorja" med francosko revolucijo.

Ti in drugi argumenti so bili pogosto objavljeni v knjigah, časopisih in brošurah. Skrbno so bili oblikovani za spodbujanje in obrambo suženjstva.