Gerontove sanje: Elgarjev oratorij o smrti in vstajenju

Delo je bilo napisano za glasbeni festival v Birminghamu leta 1900, prva izvedba pa je bila 3. oktobra 1900 v mestni dvorani v Birminghamu. Pri prvi izvedbi so se pojavile težave: zborovodja je med učenjem dela umrl. Nekatere glasbe so zboru zvenele čudno in so bile zelo težke. Solisti niso bili zelo dobri in dirigent Hans Richter (ki je bil odličen dirigent) je težko preprečil, da bi zbor pel narobe. Richter ni imel časa, da bi delo ustrezno pripravil: celotno partituro je dobil šele dan pred prvo vajo. Naslednje leto je bilo delo izvedeno v Nemčiji, kjer je bilo dobro sprejeto.

Drugi razlog, zakaj je pesem v Angliji počasi postala priljubljena, je bil ta, da so bile ideje v pesmi iz rimskokatoliškega nauka (John Henry Newman je bil rimskokatoliški kardinal). To je pomenilo, da veliko anglikanskih katedral ni želelo, da bi jo izvajali, zato so besedilo spremenili. Ta nova različica se je do leta 1910 uporabljala za izvedbo na festivalu treh zborov. V Angliji je hitro postala priljubljena. Leta 1903 so jo izvajali v Chicagu in New Yorku, nato pa še v številnih drugih mestih.

Nekaj let prej je bilo Birminghamskemu festivalu predlagano, naj Antonínu Dvořáku naroči skladbo na temo "Gerontovih sanj". Odločili so se, da je delo "preveč katoliško".

V delu nastopajo trije solistični pevci. Najpomembnejši je tenorski solist, ki poje besede umirajočega Geroncija. Poleg njega sta tu še bas, ki poje duhovnika, in mezzosopranistka, ki poje vlogo angela. Angela agonije lahko poje isti bas, ki poje duhovnika. Zbor se včasih razdeli na dva dela, včasih pa je v njem majhna skupina višjih glasov, ki se imenuje "polzbor".

Newmanova pesem pripoveduje o potovanju duše skozi smrt. Razmišlja o nevidnem svetu rimskokatoliške teologije. Ime Gerontius izhaja iz grške besede geron, "starec". Ime "Gerontius" v delu ni spevno in vsi se ne strinjajo, kako se izgovarja. Grška beseda "geron" ima trdi "g" (kot v "trava"), vendar imajo angleške besede, ki iz nje izhajajo, pogosto mehki "g", kot v "geriatriac". Elgar ni uporabil vseh besed iz Newmanove pesmi. V drugem delu je izpustil veliko meditacij, zaradi katerih bi bila pesem sicer zelo dolga.

V prvem delu slišimo Geroncija, ki je zelo zvest Bogu. Včasih je prestrašen, drugič pa poln upanja. Skupina prijateljev (v besedilu imenovana tudi "pomočniki") se mu pridruži pri molitvi in meditaciji. Odide v miru in duhovnik se skupaj s pomočniki poslovi od njega, ko se odpravi na pot. V drugem delu se Gerontij, zdaj imenovan "Duša", zbudi na kraju, ki je navidezno brez prostora in časa, in se zave, da je tam njegov angel varuh. Ta je srečna, da je njena naloga (pripeljati Geroncija k Bogu) opravljena (angel v Newmanovi pesmi je moški, Elgar pa ga naredi ženskega in vlogo zaupa pevki). Dolgo se pogovarjata, nato pa se odpravita na sodni prestol. Prestopiti morata skozi demone. Srečata zbor angelov, ki slavijo boga. Angel agonije prosi Jezusa, naj prihrani duše vernikov. Nazadnje Gerontij za kratek čas zagleda Boga in je v enem samem trenutku obsojen. Angel varuh spusti Geroncija v pomirjujoče jezero čistilnice, mu da zadnji blagoslov in mu obljubi, da se bo zbudil v slavi.

Elgar je delo napisal za velik orkester, ki poleg običajnih instrumentov vključuje še pikolo, cor anglais, kontrafagot, harfo in orgle.

Čeprav ga ljudje običajno opisujejo kot oratorij, to ni oratorij v tradicionalnem smislu: v glasbi ni prekinitev (razen med dvema deloma) in ne pripoveduje zgodbe iz Svetega pisma.

Glasba je napisana v poznoromantičnem slogu, ki ga je očitno navdihnil Wagner, zlasti njegova opera Parsifal. Uvod v Gerontove sanje je dolg orkestrski uvod, v katerem so uporabljeni motivi, ki bodo v delu pomembni. Glasba lika Geroncija je včasih v govornem ritmu (podobnem recitativu), pogosto pa je zelo lirična. Elgar hitro prehaja iz enega sloga v drugega. Zbor je čudovit razmislek o tem, kaj se dogaja. Zbor angelov, ki pojejo "Hvalnica najsvetejšemu na višavah", je še posebej lep. Zbor demonov je zelo težko peti.