Ticino

Geografija

Kanton Ticino se nahaja na jugu Švice. Skoraj v celoti ga obdaja Italija, ki leži na vzhodu, zahodu in jugu. Na severu ležita kantona Valais in Uri, na severovzhodu pa kanton Graubünden.

Njegova površina je 2 812 km², od tega je približno tri četrtine produktivnih. Gozdovi pokrivajo približno tretjino površine, precejšen del celotne površine pa predstavljata tudi jezeri Maggiore in Lugano. Ti jezeri sta znani z zgoraj naštetimi imeni, uradno pa se imenujeta Verbano in Ceresio.

Kanton je geografsko razdeljen na dva dela s prelazom Monte Ceneri. Severni, bolj gorati del, imenovan Sopraceneri, tvorita dve glavni švicarski dolini okoli jezera Maggiore: dolina Ticino in dolina Maggia. Južni del, imenovan Sottoceneri, je regija okoli Luganskega jezera.

Reka Ticino je največja reka v kantonu. Osušuje večino kantona in teče od severozahoda skozi dolino Bedretto in dolino Leventina ter se v bližini Locarna izliva v jezero Maggiore. Njena glavna pritoka sta Brenno v dolini Blenio in Moesa v dolini Mesolcina v Graubündnu. Zemljišča kantona oblikuje reka, ki v svojem srednjem delu tvori široko dolino, splošno znano kot Riviera.

Zahodna ozemlja kantona pa odvaja reka Maggia. Dolina Verzasca leži med rekama Ticino in Maggia. Obstaja tudi manjše območje, ki se izliva neposredno v Lugansko jezero. Večina ozemlja se uvršča v Alpe, vendar je manjše območje del ravnine reke Pad, ki odvaja vodo na sever Italije.

Lugansko jezero

Zgodovina

Na območju današnjega Ticina so se v davnih časih naselili keltsko pleme Lepontii. Kasneje, verjetno v času Avgusta, je postalo del rimskega cesarstva. Po propadu Zahodnega cesarstva so mu vladali Ostrogoti, Langobardi in Franki. Okoli leta 1100 je bilo središče boja med svobodnima občinama Milano in Como: v 14. stoletju so ga dokončno dobili Visconti, vojvode milanski. V 15. stoletju so švicarski konfederati osvojili doline južno od Alp v treh ločenih osvajanjih.

Kanton Uri je leta 1440 osvojil dolino Leventina. Med letoma 1403 in 1422 so nekatere od teh dežel že priključile sile iz Urija, vendar so jih pozneje izgubile. V drugi osvojitvi so Uri, Schwyz in Nidwalden leta 1500 dobili mesto Bellinzona in Riviero. Nekatera zemljišča in samo mesto Bellinzona so si Uri že prej, leta 1419, priključili, vendar so jih leta 1422 ponovno izgubili. Tretjo osvojitev so izbojevale enote iz celotne konfederacije (ki jo je takrat sestavljalo 12 kantonov). Leta 1512 so bili priključeni Locarno, dolina Maggia, Lugano in Mendrisio. Nato je bila zgornja dolina reke Ticino od Svetega Gottharda do mesta Biasca (dolina Leventina) del kantona Uri. Preostalo ozemlje (Baliaggi Ultramontani, Ennetbergische Vogteien, Bailiwicks Beyond the Mountains) je bilo pod upravo dvanajstih kantonov.

Dežele kantona Ticino so zadnje, ki jih je osvojila Švicarska konfederacija. (Po bitki pri Marignanu leta 1515 je francoski kralj Frančišek I. premagal konfederacijo in ta se je odpovedala nadaljnjim osvajanjem.) Februarja 1798 je poskus priključitve Cisalpinske republike odbila prostovoljna milica v Luganu. Med letoma 1798 in 1803, v času Helvetske republike, sta bili okrožji Bellinzona in Lugano ločeni kantoni, leta 1803 pa sta bili združeni v kanton Ticino, ki se je istega leta kot polnopravna članica pridružil Švicarski konfederaciji. Med napoleonskimi vojnami so številni Ticinci (tako kot drugi Švicarji) služili v švicarskih vojaških enotah, ki so bile zaveznice Francozov.

Do leta 1878 so se tri največja mesta, Bellinzona, Lugano in Locarno, menjavala za prestolnico kantona. Leta 1878 pa je Bellinzona postala edino in stalno glavno mesto.

Sedanja ustava [1] je iz leta 1997. Prejšnja ustava, ki je bila močno spremenjena, je iz leta 1830, skoraj 20 let pred ustanovitvijo Švicarske konfederacije.

Vlada

Kantonalni parlament je Veliki svet (italijansko Gran Consiglio) z 90 člani, vlada (Consiglio di Stato) pa ima 5 članov (Consiglieri di Stato). V obeh svetih so člani izvoljeni po proporcionalnem volilnem sistemu. Kanton pošlje dva poslanca v švicarski državni svet (zgornji dom) in osem poslancev v državni svet (spodnji dom). Glavno mesto kantona je Bellinzona.

Kmetijstvo

Glavna kmetijska proizvodnja je vino, predvsem merlot, vrsta rdečega vina. Sledijo vrtnarstvo, proizvodnja mleka in sira.

Gospodarstvo

Hribovita pobočja kantona se v veliki meri uporabljajo za proizvodnjo električne energije iz hidroelektrarn. Proizvedena električna energija se uporablja doma in prodaja za izvoz. Na severnih območjih se ukvarjajo z govedorejo. V kantonu je pomembna proizvodnja vina, ki se izvaža predvsem na druga območja v Švici. Vinogradi so večinoma skoncentrirani v južni polovici kantona, kjer je podnebje toplejše. Drugi kmetijski pridelki vključujejo koruzo, krompir, tobak in zelenjavo.

Vreme v kantonu je pogosto drugačno kot severno od Alp. To in na splošno toplejše podnebje privabljata številne turiste iz drugih švicarskih kantonov. Jezera in sonce veljajo za privlačne. Turizem je najpomembnejši gospodarski dejavnik kantona.

Obstaja tudi lahka industrija, ki je večinoma skoncentrirana okoli treh največjih mest: Lugana, Locarna in Bellinzone.

Kanton je dobro povezan s preostalo Švico. Pod masivom Gotthard so železniški in cestni predori. S kantonom Grisons (Graubünden) je povezan z neposredno avtobusno povezavo, medtem ko je kanton Valais povezan z železnico skozi predor na prelazu Simplon. Dobre železniške povezave z Milanom in Rimom v Italiji ter z Nemčijo potekajo prek Basla in Züricha.

Zaradi turističnega prometa je na slikovitih območjih v gorah veliko majhnih železnic. Zimski športi so pomembni, čeprav so manj razviti.

V kantonu Ticino se nahajata dva večja izobraževalna in raziskovalna centra. Univerza italijansko govoreče Švice (USI, Università della Svizzera Italiana) je edina švicarska univerza s poukom v italijanskem jeziku. Univerza za uporabne znanosti italijansko govoreče Švice (SUPSI, Scuola Universitaria Professionale della Svizzera Italiana) je na drugi strani strokovna šola, ki se osredotoča na praktično metodo poučevanja na področjih uporabne umetnosti, ekonomije, socialnega dela, tehnologije in proizvodne znanosti.

V Ticinu izhajajo trije dnevni časopisi: Corriere del Ticino, La Regione in Giornale del Popolo. To so edini italijanski dnevni časopisi v Švici.

Jezik

Uradni jezik in jezik, ki se uporablja v večini pisnih sporočil, je italijanščina. V ustnem sporazumevanju se je še vedno dobro ohranila zahodnolombardska (tičinska) različica, ki se sicer umika italijanščini (zlasti v mestih Lugano, Ascona in Locarno ter med mlajšimi generacijami). Te se nadalje delijo na lokalne različice, pri čemer se v severnih dolinah govori narečje, ki je bližje romanščini, četrtemu uradnemu jeziku Švice. Obstaja določena količina popularne literature (pesmi, komedije itd.) v tikovščini, nacionalni radio in televizija pa redno predvajata program v tikovščini (predvsem komedije).

Religija

Prebivalci so večinoma rimskokatoliške (75 %) ali protestantske veroizpovedi (7 %). Po približno 2 % je pravoslavnih ali muslimanov.

Okrožja

Kanton Ticino je razdeljen na 8 okrožij (distretti) in 38 krogov (circoli):

• Distretto di Mendrisio
• Distretto di Lugano
• Distretto di Locarno
• Distretto di Vallemaggia
• Distretto di Bellinzona
• Distretto di Riviera
• Distretto di Blenio
• Distretto di Leventina

Stara fotografija Lugana iz let 1905-1910, avtor Prokudin-Gorskii

Občine

V kantonu je 195 občin (stanje februarja 2006). Te občine (comuni) so združene v 38 okrožij (circoli), ta pa v okrožja (distretti). Od konca leta 1990 poteka projekt združevanja nekaterih občin (ker so majhne).

Pogled na Morcote