Arthur Seyß-Inquart (1892–1946): nacistični uradnik, obsojen v Nürnbergu
Arthur Seyß-Inquart (1892–1946): življenjska pot nacističnega uradnika, Nürnberg, zločini proti človeštvu in sodna odgovornost — analiza vzrokov in zgodovinskega pomena.
Naslov tega članka vsebuje znak ß. Kadar ta ni na voljo ali ni zaželen, se lahko ime zapiše kot Arthur Seyss-Inquart.
Arthur Seyß-Inquart (rojen 22. julija 1892-16. oktobra 1946) je bil ugleden odvetnik in pozneje nacistični uradnik v Avstriji pred Anšlusom, v tretjem rajhu ter v vojni Nemčiji, na Poljskem in Nizozemskem. Seyß-Inquart je bil na nürnberškem procesu usmrčen zaradi zločinov proti človeštvu.
Zgodnje življenje in politična pot
Arthur Seyß-Inquart se je rodil 22. julija 1892. Študiral je pravo in začel kariero kot odvetnik. Po prvi svetovni vojni je deloval v avstrijski politiki in administraciji, sprva kot konservativno usmerjen pravnik in politik. Sčasoma je vzpostavil stike z avstrijskimi nacističnimi krogi in postal pomemben sodelavec pri dogodkih, ki so vodili v razpad avstrijske samostojnosti konec tridesetih let 20. stoletja.
Vloga pri Anšlusu in v Avstriji
Marca 1938 je Seyß-Inquart nastopil ključno vlogo pri dogodkih okoli Anšlusa — priključitve Avstrije k Nemčiji. Pod pritiskom nemških oblasti je bil kratek čas imenovan za kanclerja Avstrije; njegova izbira je privedla do hitrega vstopa nemških enot v državo in formalnega priključitve. Po aneksiji je bil imenovan za Reichskommissar (imenovan uradni upravitelj) za Avstrijo, kjer je sodeloval pri uvajanju nemške oblasti in zakonodaje ter pri preganjanju političnih nasprotnikov in judovskega prebivalstva.
Funkcija v okupirani Evropi — Nizozemska in Poljska
Med drugo svetovno vojno je Seyß-Inquart zasedal visok položaj v zasedenih območjih. Najbolj znan je po svoji dolgi oblasti kot nemški Reichskommissar za Nizozemsko (od maja 1940 do osvoboditve leta 1945), kjer je izvajal politike okupacijske uprave. V zasedeni Nizozemski je oblast uvedla ukrepe, ki so vključevali omejitve, deportacije in prisilno delo, zlasti proti judovski skupnosti. Prav tako je imel vlogo v organizaciji uprave na delih zasedene Poljske in pri izvajanju politik, ki so prispevale k vojnih zločinom in hudim kršenjem človekovih pravic.
Zločini, aretacija in Nürnberški proces
Po kapitulaciji Nemčije so zavezniške sile aretirale Seyß-Inquarta. Na nürnberškem procesu je bil obtožen in sojen skupaj z drugimi visokimi voditelji nacističnega režima. Tožilstvo ga je obtožilo načrtovanja in izvajanja agresivne vojne (zločin proti miru), vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu — med drugim sodelovanja pri deportacijah Judov, zatiranju civilnega prebivalstva in drugih hudodelstvih, storjenih pod njegovo upravno oblastjo. Tribunal je ugotovil njegovo odgovornost in ga obsodil.
Obsodba, usmrtitev in zgodovinska ocena
Seyß-Inquart je bil obsojen na smrt in 16. oktobra 1946 v Nürnbergu usmrčen z obešanjem. Po vojni so zgodovinarji ocenili njegovo vlogo kot aktivno sodelovanje v ustanavljanju in izvajanju okupacijskih politik ter pri preganjanju prebivalstva, kar je vključevalo pripadnike judovske skupnosti in druge ranljive skupine. Kljub poskusom nekaterih sodobnikov, da bi ga prikazali kot »administrativnega« ali manj ideološkega akterja, so arhivski viri in sodne odločbe potrdili njegovo ključno odgovornost za številne zločine, izvršene med njegovim delovanjem v okviru nacistične administracije.
Zapomnitev
Ime Arthura Seyß-Inquarta ostaja zgodovinsko povezano z anšlusom, zasedbo in zločini okupacijskih oblasti v Evropi med drugo svetovno vojno. Njegova primer služi kot opomin na vlogo državnih uprav in birokratov pri izvajanjih sistemskih zlorab in množičnih kršitev človekovih pravic v času totalitarnih režimov.
Življenje pred anšlusom
Seyß-Inquart se je rodil leta 1892 v Stonařovu (Stannern) na Moravskem, ki je bil takrat del Avstro-Ogrske, šolskemu ravnatelju Emilu Zajtichu in njegovi ženi Auguste Hyrenbach. Družina se je leta 1907 preselila na Dunaj, kjer so češko slovansko ime "Zajtich" spremenili v nemško "Seyß-Inquart". Seyß-Inquart je kasneje študiral pravo na dunajski univerzi. Ob začetku prve svetovne vojne avgusta 1914 se je Seyß-Inquart vpisal v avstrijsko vojsko in služil v Rusiji, Romuniji in Italiji. Večkrat je bil odlikovan za hrabrost, med okrevanjem po poškodbah leta 1917 pa je opravil zaključne izpite za diplomo.
Leta 1911 je Seyß-Inquart spoznal Gertrudo Maschko. Poročila sta se leta 1916 in imela tri otroke: Ingeborg Caroline Auguste Seyß-Inquart (rojena 18. septembra 1917), Richarda Seyß-Inquarta (rojen 1921) in Dorotheo Seyß-Inquart (rojena 1928).
Po vojni je začel delati kot odvetnik in leta 1921 ustanovil svojo odvetniško pisarno. V prvih letih prve avstrijske republike je bil blizu Vaterlandski fronti.
Kot uspešnega odvetnika so ga leta 1933 povabili v kabinet kanclerja Engelberta Dollfussa.
Leta 1937 je postal državni svetnik pod vodstvom Kurta Schuschnigga. Sprva ni bil član avstrijske nacionalsocialistične stranke. Leta 1938 pa je bil Seyß-Inquart najvišji politik v avstrijski nacionalsocialistični stranki.
Februarja 1938 je Schuschnigg Seyß-Inquarta imenoval za notranjega ministra, potem ko je Hitler Schuschniggu grozil. 11. marca 1938 je Schuschnigg odstopil s položaja avstrijskega kanclerja, avstrijski predsednik Wilhelm Miklas pa je na ta položaj imenoval Seyß-Inquarta. Po Hitlerjevem načrtu naj bi Seyß-Inquart poslal telegram s prošnjo za nemško pomoč pri ustavitvi nemirov, vendar je predsednik Miklas Seyß-Inquarta imenoval za kanclerja šele po Hitlerjevi invaziji na Avstrijo. Seyß-Inquart se je 13. marca 1938 pridružil nacionalsocialistični stranki.
Vodja Ostmarke in južne Poljske
Hitler je nameraval pustiti Avstrijo neodvisno, vendar se je po sprejemu, ki so ga bile deležne nemške enote med napadom Anschluß, odločil, da bo Avstrija postala nov del Tretjega rajha, imenovan Ostmark (ali vzhodna meja). Seyß-Inquart je napisal zakon, s katerim je Avstrija postala nemška pokrajina, in ga 13. marca podpisal.
Seyß-Inquart je postal reichsstatthalter ali guverner tako imenovane Ostmark. Ernst Kaltenbrunner je bil glavni minister, Burckel pa komisar za ponovno združitev Avstrije (ukvarjal se je z "judovskim vprašanjem").
Seyß-Inquart je postal Gruppenführer SS, maja 1939 pa minister brez listnice v Hitlerjevi vladi.
Po napadu na Poljsko je Seyß-Inquart postal guverner južne Poljske, vendar je bila pred začetkom njegovega dela ustanovljena generalna vlada in Seyß-Inquart je postal namestnik generalnega guvernerja Hansa Franka.
Reichskommissar na Nizozemskem
Ko je Nemčija napadla Nizkoafriško republiko, je Seyß-Inquart maja 1940 postal reichskomisar za okupirano Nizozemsko. Njegova naloga je bila organizirati civilno upravo, vzpostaviti tesne gospodarske vezi z Nemčijo in braniti interese rajha.
Podpiral je nizozemsko nacionalsocialistično stranko (NSB) in ji omogočil ustanovitev paravojaške enote Landwacht kot pomožne policijske enote. Druge politične stranke so bile konec leta 1941 prepovedane, številni nekdanji vladni uradniki pa zaprti v Sint-Michielsgestelu. Upravo države je v veliki meri nadzoroval sam Seyß-Inquart.
Uvedel je ukrepe za boj proti "terorju" in ko je maja 1943 v Amsterdamu, Arnhemu in Hilversumu potekala obsežna stavka, so bila izvedena posebna vojaška sodišča in izrečena skupna globa v višini 18 milijonov guldnov. Seyß-Inquart je pred osvoboditvijo odobril usmrtitev približno 800 ljudi. Nekateri pravijo, da jih ni bilo le 800, ampak več kot 1 500, vključno s usmrtitvami po tako imenovanem "zakonu o talcih", ki so (med drugim) vključevale politične zapornike, ki so bili tik pred osvoboditvijo, incidentom v Puttnu in povračilno usmrtitvijo 117 Nizozemcev zaradi napada na vodjo SS in policije" Hannsa Albina Rauterja. Od julija 1944 je bila večina Seyß-Inquartovih pooblastil prenesena na vojaškega poveljnika na Nizozemskem in gestapo, vendar je bil še vedno pomembna in vplivna politična osebnost.
Na Nizozemskem sta bili dve majhni koncentracijski taborišči:
- KZ Herzogenbusch pri Vugtu in
- Kamp Amersfoort v bližini Amersfoorta.
V Westerborku je bilo tudi "judovsko zbirno taborišče", poleg številnih drugih taborišč pod nadzorom vojske, policije, SS ali Seyß-Inquartove uprave. Med njimi je bilo tudi taborišče za "prostovoljno naborno delo" v Ommenu. Skupaj je za Nemce delalo približno 530.000 nizozemskih civilistov, od katerih jih je bilo 250.000 poslanih v tovarne v Nemčiji.
Seyss-Inquart je bil antisemit: v nekaj mesecih po prihodu na Nizozemsko je Jude odpustil iz vlade, tiska in vodilnih položajev v industriji. Protijudovski ukrepi so se po letu 1941 še okrepili: registriranih je bilo približno 140 000 Judov, v Amsterdamu je bil ustanovljen geto, v Westerborku pa tranzitno taborišče. Februarja 1941 je bilo 600 Judov poslanih v koncentracijski taborišči Buchenwald in Mauthausen. Kasneje so nizozemske Jude poslali v Auschwitz. Ko so se septembra 1944 približale zavezniške sile, so preostale Jude iz Westerborka poslali v Terezijansko taborišče. Od 140 000 registriranih nizozemskih Judov jih je vojno preživelo le 44 500.
Ko je Hitler 30. aprila 1945 storil samomor, je Seyß-Inquart postal zunanji minister v novi nemški vladi admirala Karla Dönitza.
Nacistični režim je izvajal politiko "požgane zemlje" in uničil tudi nekatere doke in pristanišča. Seyß-Inquart se je strinjal z ministrom za oborožitev Albertom Speerjem, da je bilo uničevanje vsega, da bi dragocene materiale zaščitili pred zavezniškimi silami ali novo vlado po vojni, napačno. Seyß-Inquart je v tako imenovani "lačni zimi" leta 1945 pomagal tudi pri razdeljevanju hrane in dovolil zavezniškim letalom, da so spuščala švedski beli kruh za lačne prebivalce okupirane severne Nizozemske. Reichskomisar je ostal do 8. maja 1945, ko so ga po srečanju s Karlom Dönitzem, na katerem je potrdil blokado ukazov o požgani zemlji, ujeli v Hamburgu.
Nürnberški procesi
Na nürnberškem procesu je bil Seyß-Inquart obtožen zarote za zločine proti miru, načrtovanja, začetka in vodenja agresivnih vojn, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu.
Njegov zagovornik je bil Gustav Steinbauer. Seyß-Inquart je bil kljub temu spoznan za krivega vseh obtožb, razen zarote. Ko je izvedel za smrtno obsodbo, je Seyss-Inquart jasno povedal, da sprejema odgovornost za ekscese med vojno: "Smrt z obešanjem ... no, glede na celotno situacijo nisem pričakoval ničesar drugega. Vse je v redu." Obesili so ga 16. oktobra 1946, ko je bil star 54 let, skupaj z devetimi drugimi obtoženci iz Nürnberga. Njegove zadnje besede so bile: "Upam, da je ta usmrtitev zadnje dejanje tragedije druge svetovne vojne in da bo nauk iz te svetovne vojne ta, da morata med narodi obstajati mir in razumevanje. Verjamem v Nemčijo."
Seyß-Inquart na nürnberškem procesu.
Iskati