Zgodnje življenje in izobraževanje
Lupu se je rodil 30. novembra 1945 v Galațiju v Romuniji kot sin odvetnika Meyerja Lupuja in jezikoslovke Ane Gabor. Lupu se je že od malih nog "vedno izražal s petjem", pri petih letih pa je dobil svoj prvi klavir. Leta 1951 se je kot šestletnik začel učiti klavir pri Lii Busuioceanu. Javno je debitiral leta 1957, ko je bil star 12 let, na koncertu z lastnimi skladbami. Leta 1970 je za The Christian Science Monitor povedal, da "sem se že od vsega začetka imel za skladatelja. Prepričan sem bil, in vsi drugi so bili prepričani, da bom nekega dne postal slavni skladatelj". Približno štiri leta pozneje je skladanje opustil, saj je menil, da bi bil "veliko boljši kot pianist".
Po končani gimnaziji v Galațiju in ljudski šoli za umetnost v Brașovu, kjer je študiral harmonijo in kontrapunkt pri Victorju Bickerichu, je Lupu nadaljeval študij klavirja na bukareškem konservatoriju (1959-1961) pri Florici Musicescu (ki je poučevala tudi Dinu Lipattija) in Celli Delavrancei, kompozicijo pa je študiral tudi pri Dragosu Alexandrescu. Pri šestnajstih letih, leta 1961, je prejel štipendijo za moskovski državni konservatorij P. I. Čajkovski, kjer je študiral sedem let. V Moskvi je najprej dve leti študiral pri Galini Eguiazarovi (učenki Aleksandra Goldenweiserja), nato pa pri Heinrichu Neuhausu (ki je poučeval tudi Svjatoslava Richterja in Emila Gilelsa) in kasneje pri njegovem sinu Stanislavu Neuhausu. Diplomiral je leta 1969. V intervjuju leta 1981 pa je Lupu na vprašanje, kakšen vpliv so imeli nanj njegovi učitelji, odgovoril, da se ima bolj za avdidaktičnega: "Moj prvi učitelj me je peljal na vsak orkestrski koncert in hvaležen sem tudi za to, kar sem se naučil v Moskvi, vendar se imam v bistvu (tako ali tako v glasbi) za nekoga, ki je bolj avdidaktičen. Nekaj sem prevzel od Furtwänglerja, Toscaninija, od vsepovsod ... vse bolj, odkar sem zapustil Moskvo."
Zgodnja kariera
Leta 1965 je na mednarodnem Beethovnovem klavirskem tekmovanju na Dunaju zasedel peto mesto. Naslednje leto je Lupu prejel prvo nagrado na drugem mednarodnem klavirskem tekmovanju Van Cliburn; prejel je tudi posebni nagradi za najboljšo izvedbo dela po naročilu (Struktura za klavir Willarda Straighta) in najboljšo izvedbo dela iz klavirske sonate Aarona Coplanda. V finalu je Paul Hume iz časopisa The Washington Post njegovo izvedbo prvega stavka Koncerta za klavir št. 2 (op. 16) Sergeja Prokofjeva, ki je bila obvezna skladba, opisal kot "najbolj ognjevito in gromko med vsemi šestimi finalisti". Poleg Prokofjeva je izvedel tudi Beethovnov Klavirski koncert št. 5 (op. 73). Alicia de Larrocha, ki je bila v žiriji, je dejala, da je Lupu genij. "Tega sploh nisem pričakovala. Preprosto sem brez besed," je po zmagi dejal Lupu. Kmalu po tekmovanju, aprila 1967, je Lupu debitiral v dvorani Carnegie Hall v New Yorku, kjer je igral skladbe Beethovna, Schuberta in Chopina. Vendar pa Lupu ni izvedel številnih drugih nastopov, ki so bili povezani z nagrado, temveč se je raje vrnil v Moskvo in se še naprej učil.
Leto po zmagi na Cliburnovem tekmovanju, leta 1967, je Lupu osvojil prvo nagrado na mednarodnem klavirskem tekmovanju George Enescu. Dve leti pozneje, oktobra 1969, je zmagal na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Leedsu; v finalu je izvedel Beethovnov 3. klavirski koncert (op. 37). Naslednji mesec, novembra 1969, je imel Lupu svoj prvi samostojni koncert v Londonu; Joan Chissell iz časopisa The Times je pisala o njegovi izvedbi Beethovnove Klavirske sonate št. 7 na recitalu: "To, kar se je zdelo kot življenjska izkušnja, je predstavil z izmeničnim zapuščanjem in ponosom. Glasba se nikoli ni mogla približati govoru."
Marca in aprila 1970 je Lupu za založbo Decca Records prvič posnel Brahmsovo Rapsodijo v h-molu (op. 79 št. 1) in Tri intermezze (op. 117) ter Schubertovo klavirsko sonato v a-molu (D. 784). Ostal je ekskluzivni umetnik založbe Decca, za katero je snemal še naslednjih 23 let. Avgusta 1970 je 24-letni pianist debitiral na festivalu The Proms, ko je s Simfoničnim orkestrom BBC pod vodstvom Eda de Waarta v dvorani Royal Albert Hall izvedel Brahmsov Klavirski koncert št. 1 (op. 15). Novembra 1970 je za založbo Decca posnel svoj prvi koncertni posnetek Beethovnovega 3. klavirskega koncerta z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Lawrencea Fosterja; posnel je tudi Beethovnovih 32 variacij v c-molu (WoO 80).
Lupu je po zmagi na tekmovanju v Leedsu prvič nastopil v Združenih državah Amerike februarja 1972 s Clevelandskim orkestrom z Brahmsovim Prvim klavirskim koncertom pod vodstvom Daniela Barenboima v Carnegie Hall v New Yorku in oktobra 1972 s Simfoničnim orkestrom iz Chicaga z Beethovnovim Tretjim klavirskim koncertom pod vodstvom Carla Marie Giulinija. Izvedbo Brahmsa s Clevelandskim orkestrom in Barenboimom je recenziral Harold C. Schonberg, s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni glasbeni kritik časopisa The New York Times, ki je deset let pred tem posebej pohvalil znameniti koncert Newyorške filharmonije 6. aprila 1962, na katerem je isti koncert zaigral Glenn Gould z Newyorško filharmonijo pod vodstvom Leonarda Bernsteina. Schonberg je bil kritičen tudi do izvedbe Lupuja in Barenboima, saj je zapisal, da od izvedbe Bernsteina in Goulda "še ni bilo takšne interpretacije" koncerta, in jo opisal kot "samovoljno, epizodično in manieristično, samovšečno, muhasto". Vendar je dodal, da je "skozi vse ekscentričnosti vendarle prišel občutek, da se dva mlada glasbenika na vso moč trudita izstopiti iz rutine in da jima to občasno tudi uspe", a da se jima bo "v prihodnjih letih takšen pristop morda prilegel. Zdaj se ne izide."
Vse večje priznanje
Čeprav je bil Schonberg kritičen do Lupujevega debija s Clevelandskim orkestrom pod Barenboimovim vodstvom februarja 1972, je bil veliko bolj navdušen nad Lupujevim nastopom novembra 1972, ko je v Carnegie Hallu z Royal Philharmonic Orchestra pod vodstvom Lawrencea Fosterja izvedel Beethovnov 5. klavirski koncert, in je v The New York Times zapisal, da je "njegov nastop v veliki meri popravil vtis, ki ga je v prejšnji sezoni napravil z Brahmsovim koncertom v d-molu. Takrat je zvenel manierično, fino, umetelno. Tokrat je bil drugačen pianist." Schonberg je dodal:
Njegova proklamacija v kadenčni uvodni skladbi je bila velika in drzna, odlikuje jo prodoren, čeprav stekleni ton. S tem je pripravil teren za ognjevit nastop, ki je bil vseskozi zanimiv. Morda je bil malce razburkan, morda mu je primanjkovalo barvnih sredstev, vendar je imel zagon in ideje. Poleg nekaj slabih ritmičnih skupin v počasnem stavku je imel tudi odličen zagon.
Naslednje leto je Lupu posnel klavirska koncerta Schumanna (op. 54) in Griega (op. 16) z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Andréja Previna, posnetek pa je Gramophone označil kot "veličastno vodljiv". Februarja 1974 je Lupu nastopil na recitalu na Hunter Collegeu v New Yorku, ki ga je pohvalil John Rockwell iz New York Timesa. Rockwell je izjavil, da Lupu "ni običajen pianist", in pisal o njegovi izvedbi Schubertove klavirske sonate v B-duru (D. 960):
Med Schubertom pa je bila pozorna tišina občinstva izjemna. Zdelo se je, kot da bi gospod Lupu uporabil neke vrste alkimijo, s katero je začaral vse prisotne. To mu je tudi uspelo, saj ima v sebi nekaj skrivnostnega, kar presega tehniko, erudicijo in splošno muzikalnost ter seže do čutnosti poslušalcev.
Novembra 1974 je Lupu debitiral z Newyorško filharmonijo z Mozartovim Koncertom za klavir št. 21 (K. 467), ki ga je dirigiral James Conlon. Leta 1975 je Lupu debitiral s Kraljevim orkestrom Concertgebouw in s Kraljevim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Urija Segala v Kraljevi festivalski dvorani premierno izvedel Klavirski koncert, op. 4 Andréja Čajkovskega. Leta 1976 je Lupu posnel Brahmsovih 6 Klavierstücke (op. 118) in 4 Klavierstücke (op. 119), kar je Stereo Review opisal kot "sijajno uresničitev Brahmsovega opusa, ob kateri človek izgubi besed in je preprosto vesel, da ima ušesa". Leta 1978 je debitiral z Berlinskimifilharmoniki pod taktirko Herberta von Karajana na letošnjem Salzburškem festivalu. Andrew Porter iz revije The New Yorker je leta 1980 v recenziji recitala, ki ga je imel Lupu v dvorani Avery Fisher Hall, Lupuja označil za "mojstra najbolj zadovoljive vrste". Do leta 1981 je igral z vsemi pomembnejšimi orkestri.
Preostanek 20. stoletja
Junija 1982 je Lupu posnel Schubertove Impromptuse (D. 899 in 935), ki so jih kritiki pohvalili. John Rockwell je v časopisu The New York Times zapisal, da je treba "Lupujev pevski ton slišati, da bi mu verjeli. Brez omalovaževanja drugih vidikov Schubertove glasbene osebnosti z redko lepoto ujame skladateljevo spevno bistvo - in s tem ponovno potrjuje sposobnost današnjih izvajalcev, da glasbi preteklosti v celoti zadostijo." Poleg tega je Gramophone o posnetku zapisal:
V vseh osmih skladbah je vnesel lastna spoznanja, ki kažejo na ostro zavedanje Schubertovega vizionarstva, kot klavirska igra pa bi bila komajda lahko lepša v fraziranju in tonu. Ko sem se prvič srečal s to vrnitvijo k že prevečkrat posnetim skladbam, sem se takoj odzval, priznam, zakaj še ena? Zdaj se zavedam, da katalog ne bi bil popoln brez stališča tako predanega Schubertiana.
Leta 1989 je Lupu prejel nagrado "Abbiati", ki jo podeljuje Združenje italijanskih kritikov. Leta 1995 je prejel nagrado Edison za album Schumannovih skladb Kinderszenen (op. 15), Kreisleriana (op. 16) in Humoreske (op. 20), ki je bil nominiran tudi za nagrado grammy. Na podelitvi nagrad grammy leta 1996 je prejel nagrado grammy za najboljši instrumentalni solistični nastop (brez orkestra) za Schubertovi klavirski sonati v B-duru (D. 960) in A-duru (D. 664).
21. stoletje
Leta 2006 je prejel nagrado Premio Internazionale Arturo Benedetti Michelangeli, leta 2016 pa je bil imenovan za komandirja reda Britanskega imperija (CBE) v novoletnem častnem seznamu za zasluge na področju glasbe.
