Puščavsko podnebje (pogosto imenovano tudi sušno podnebje) je tip podnebja, kjer je letna vsota padavin običajno manjša od približno 250 milimetrov. Takšno podnebje vlada v mnogih puščavskih območjih, na primer v arabski, osrednji avstralski in saharski puščavi. Puščavsko podnebje je pogosto prisotno tudi v notranjosti celin, na zahodnih obalah nekaterih celin zaradi hladnih morski tokov ter na zavetrnih straneh visokih gorskih verig. Nekatera območja Arktike in Antarktike so prav tako suha, čeprav so to hladne puščave.

Definicija in merila

Najpogostejše merilo za puščavsko podnebje je nizka letna količina padavin (približno <250 mm). V klimatologiji se pogosto uporablja tudi aridnostni indeks ali Köppenova klasifikacija, kjer puščavska podnebja označujemo z BWh (vroča puščava) in BWk (hladna puščava). Ključno je razmerje med padavinami in izhlapevanjem/evapotranspiracijo — če izhlapevanje znatno presega dotok vode, govorimo o sušnem podnebju.

Vzroki za suho podnebje

  • Subtropski visoki tlak: stalne območja visokega zračnega tlaka pri približno 30° zemljepisne širine zavirajo dviganje zraka in nastanek oblakov.
  • Senca dežja (rain shadow): gore prisilijo vlažen zrak, da se dvigne in ohladi na obali; za gorovjem je zrak že izsušen.
  • Kontinentalnost: oddaljenost od vlagejočih morij pomeni manj oskrbe s padavinami v osrednjih predelih celin.
  • Hladni morski tokovi: zmanjšajo temperaturo zraka nad morjem in omejijo nastanek padavin na obalah.

Padavine in hidrologija

V puščavah so padavine ne le redke, temveč pogosto tudi neenakomerno razporejene skozi leto. V mnogih regijah se pojavljajo kratki, a intenzivni plohovi, ki povzročijo bliskovite poplave, ker suha tla slabo vpijajo vodo. V polarnih puščavah (Antarktika, delno Arktika) padavin praktično ni; vlaga je večinoma v obliki snega in ledu.

Temperature in dnevne razlike

Puščavska območja se razlikujejo med vročimi in hladnimi puščavami. V vročih puščavah (npr. Sahara) so poletne temperature lahko zelo visoke (>45 °C), ponoči pa zaradi redkega oblačnega pokrivala hitro padle. V hladnih puščavah (npr. Notranjost Antarktike ali visokogorski puščavski pasovi) so temperature nizke skozi vse leto, z izrazitimi hladnimi zimami.

Rastlinstvo in živalstvo

Življenje v sušnem podnebju je prilagojeno pomanjkanju vode: rastline so pogosto sukulente ali imajo globoke koreninske sisteme, listje je lahko majhno ali preobraženo v iglice, rastline pogosto zakladajo vodo v tkivih. Živali so pogosto nočne, uporabljajo ozebnice ali diapauzo in imajo fiziološke prilagoditve za varčevanje z vodo.

Tla in geomorfologija

Tipična tla v puščavah so suha, slabo razvita in pogosto z visoko vsebnostjo mineralov (npr. soli). Površina je lahko peščena, prodnata ali kamnita; pojavljajo se sipine, solne ravnice in kamnite plošče.

Človek in gospodarstvo

  • Glavni izziv je pomanjkanje pitne vode; kmetijstvo je možno le z namakanjem ali pri primerih suhozemske pridelave, uporabe kapljičnega namakanja in izbire odpornih kultur.
  • Urbanizacija ter rudarjenje sta pogosti dejavnosti, pri katerih je potrebna intenzivna oskrba z vodo.
  • Neudobni pogoji pomenijo tudi tveganja za degradacijo tal, erozijo in salinizacijo pri neustreznem namakanju.

Primeri

Med znanimi puščavami so arabska, osrednja avstralska in saharska puščava. Suhosti so izpostavljeni tudi deli notranjosti celin, zavetrne strani visokih gorskih verig ter nekatera območja Arktike in Antarktike, kjer zaradi nizkih padavin nastanejo polarne puščave.

Puščavsko (sušno) podnebje je torej raznoliko — od zelo vročih peščenih puščav do izjemno hladnih polarnih območij — in zahteva posebne naravne in človekove prilagoditve za preživetje in trajnostno rabo virov.