Osemnajsti amandma ZDA (1919–1933): prepoved alkohola in prohibicija

Besedilo

Oddelek 1.

Po enem letu od ratifikacije tega člena se prepove proizvodnja, prodaja ali prevoz opojnih pijač v Združenih državah Amerike, njihov uvoz v Združene države Amerike ali izvoz iz Združenih držav Amerike in vseh ozemelj pod njihovo jurisdikcijo za namene proizvodnje pijač.

Oddelek 2.
Kongres in več držav imajo sočasno pristojnost, da z ustrezno zakonodajo uveljavijo ta člen.

Oddelek 3. Ta člen se ne uporablja, če ga zakonodajna telesa več držav ne ratificirajo kot spremembo ustave, kot je določeno v ustavi, v sedmih letih od dneva, ko ga je kongres predložil državam.

Klavzule

V prvem odstavku prvega člena je navedeno, da bo zakon začel veljati eno leto po ratifikaciji. Kongres ga je sprejel 18. decembra 1917. Šestintrideseta država (potrebno število za sprejetje), ki je ratificirala spremembo, je to storila 394 dni pozneje, 16. januarja 1919. Sedeminštirideseta država, ki je ratificirala spremembo, je bila New Jersey 9. marca 1922. Rhode Island je bil edina država, ki je zavrnila ratifikacijo 18. amandmaja.

Druga klavzula daje zvezni in državni vladi sočasno pristojnost za uveljavljanje spremembe. Kongres je sprejel nacionalni zakon o izvajanju prohibicije, znan tudi kot Volsteadov zakon. Zakon je vsako pijačo, ki vsebuje več kot pol odstotka, opredelil kot opojno pijačo. Službi za notranje prihodke je podelil pooblastila za izvajanje zakona.

Tretja klavzula je določala sedem let kot rok, v katerem morajo države ratificirati spremembo. To je prvi amandma, ki je imel omejitev glede časa, v katerem ga je treba ratificirati. Če ga v tem času ne bi ratificiralo zahtevano število držav, sprememba ne bi začela veljati. V skladu s petim členom ustave Združenih držav Amerike morajo spremembo sprejeti tri četrtine zveznih držav. (36 od takratnih 48 zveznih držav.)

Ozadje

V dvajsetih letih 19. stoletja so se po državi razširila intenzivna verska in družbena gibanja, ki so alkohol in pijančevanje označila za "nacionalno prekletstvo". Poimenovali so jih gibanja za zmernost. Prva država z zakonom o zmernosti je bila Massachusetts, ki je leta 1838 sprejela zakon o prepovedi prodaje alkohola v količinah, manjših od 15 ameriških galonov (57 l). Leta 1846 je Maine sprejel prvi državni zakon o prepovedi. Dve leti pozneje je bil razveljavljen, vendar so podobne zakone sprejele tudi druge zvezne države.

Po ameriški državljanski vojni so priseljenci, predvsem iz Irske, Nemčije, Italije in drugih delov Evrope, na milijone ljudi preplavljali velika mesta. Mnogi izmed njih so trdo delali in prav tako trdo pili. Pivo je postalo priljubljena pijača in številni Nemci, ki so znali variti pivo, so ga začeli proizvajati v velikih količinah. V sedemdesetih letih 19. stoletja so številne žene in matere, ki so bile popolnoma odvisne od svojih moških, začele protestirati, da jim alkohol uničuje življenje. Pridružili so se jim številni duhovniki. Organizirale so se v Žensko krščansko zvezo za zmernost (Woman's Christian Temperance Union - WCTU) in postale močna sila za spremembe. Pridružile so se jim ženske, kot sta Susan B. Anthony in Elizabeth Cady Stanton, ki so bile pomembne v gibanju za volilno pravico (volilna pravica žensk). Gibanje za zmernost je lahko izvajalo politični pritisk na politike, ki so se jih mnogi bali. Gibanje WCTU je začelo pozivati k prepovedi pitja alkoholnih pijač po vsej državi. Sprva je bila večina senatorjev proti tej zamisli. Vendar pa tudi niso želeli, da bi se zdelo, da glasujejo proti njej. Zato so za ratifikacijo določili rok sedmih let. Mnogi so upali, da zakon ne bo ratificiran. Vendar se načrt ni obnesel, saj je bil ratificiran le nekaj več kot leto dni po sprejetju.

Rezultati prepovedi

Gustav Boess, župan Berlina, je konec leta 1929 obiskal New York. Newyorškega župana Jimmyja Walkerja je vprašal, kdaj naj bi začela veljati prohibicija. V tistem času je bila prohibicija že več kot devet let zakon v državi. To, da je nemški župan sploh moral vprašati, kaže, kako dobro je deloval osemnajsti amandma. Pravzaprav sploh ni deloval dobro.

Ekonomija

Tisti, ki so podpirali prepoved, so pričakovali, da se bo prodaja gospodinjskih izdelkov in oblačil močno povečala. Mnogi so pričakovali, da se bodo nepremičnine in najemnine zvišale, ker se bodo zaprli bari in uredile soseske. Številni proizvajalci brezalkoholnih pijač, sokov in žvečilnih gumijev so pričakovali, da se bo prodaja povečala, saj bodo morali Američani poiskati nove načine zabave. Nič od tega se ni zgodilo. Namesto tega se je izkazalo, da so se nenamerne posledice pokazale v upadu industrije zabave in razvedrila po vsej državi. Restavracije so propadle, saj brez zakonite prodaje alkoholnih pijač niso mogle več ustvarjati dobička. Prihodki gledališč so se zmanjšali, namesto da bi se povečali, in le malo drugih gospodarskih koristi, ki so bile napovedane, se je uresničilo. Prohibicija se je za gospodarstvo izkazala za večinoma negativno. Na tisoče delovnih mest v pivovarnah, destilarnah in barih je bilo ukinjenih. Veliko število delovnih mest so izgubili tovornjakarji, natakarji, izdelovalci sodov in številni drugi sorodni delavci. Morda je bila največja nenamerna posledica izguba davčnih prihodkov za državo. Zvezna država New York je izgubila skoraj 75 odstotkov svojih prihodkov. Zvezna vlada je izgubila več kot 11 milijonov dolarjev davčnih prihodkov, medtem ko so stroški za uveljavljanje tega zakona znašali več kot 300 milijonov dolarjev.

Vrzeli

Zakoni o prepovedi so imeli veliko vrzeli (načinov, kako zaobiti zakon), ki so jih hitro izkoristili. Največja vrzel je bila, da niti osemnajsti amandma niti Volsteadov zakon nista prepovedovala pitja ali opijanja v javnosti. Kmetje, ki so gojili sadje, so se hitro naučili prodajati svoj pridelek v dehidriranih opekah. Na opozorilni nalepki so bila navodila, kako opeko preprosto spremeniti v alkoholno pijačo. Farmacevti so lahko predpisovali viski za različne bolezni, od tesnobe do gripe. Ko so to izvedeli tihotapci, se je število lekarn v krajih, kot je zvezna država New York, potrojilo. Orodje in sestavine za domačo proizvodnjo alkohola so prodajali v trgovinah s strojno opremo in živili. Knjige o tem, kako izdelati alkohol, so bile prav tako zakonite.

Kriminal

Pitje v času prohibicije se ni ustavilo, ampak je preprosto prešlo v podzemlje. Samo v New Yorku je bilo na tisoče speakeasy klubov. Mafija je z nezakonito prodajo alkohola na črnem trgu zaslužila milijone. Večina Američanov je zakon preprosto ignorirala. Agenti, ki so izvajali prohibicijske zakone, so bili slabo plačani in jih je bilo mogoče zlahka podkupiti. Gangsterji so v času prohibicije zaslužili denar in postali vplivni. Med seboj so celo sodelovali pri določanju cen. Organizirani kriminal se je zaradi prohibicije uveljavil na nacionalni ravni. Eden bolj znanih gangsterjev je bil Al Capone. Ko je Capone leta 1920 prišel v Chicago, je takoj opazil priložnosti, ki jih je ponujala prohibicija. Organiziral je nezakonito tihotapljenje na mednarodni ravni. Nadzoroval je celo distribucijo svojega alkohola. Za zaščito svojih naložb je najel lastne dostavne tovornjake, prodajalce in močno oborožene stražarje. Capone je zaslužil več kot 100 milijonov dolarjev na leto. Brez težav je podkupoval vse politike in pripadnike organov pregona v svojem okrožju.