Dohodek gospodinjstev v ZDA je običajno opredeljen kot skupni denarni dohodki pred obdavčitvijo, ki jih prejemajo vsi člani gospodinjstva, običajno upoštevani pri starosti nad 15 let. V ta seštevek so poleg plač (pred odtegljaji in davki) vključeni tudi drugi denarni prejemki, kot so nadomestila za primer brezposelnosti, invalidnina, otroški dodatki in podobno. Pri tej definiciji ni nujno, da so člani gospodinjstva v sorodu z lastnikom; pomembno je skupno gospodinjsko prebivališče. Uporaba dohodka gospodinjstev omogoča oceno skupne ekonomske situacije družine, vendar ima tudi omejitve — največja med njimi je, da ne upošteva velikosti gospodinjstva (števila članov), regionalnih razlik v stroških življenja in ne denarnih oblik pomoči.

Glavni statistični podatki (izbrane letnice)

Po podatkih ameriškega urada za popis prebivalstva je mediana letnega dohodka gospodinjstva v letu 2005 znašala 46.326 USD. Mediana dohodka na člana gospodinjstva (v some virih upoštevano za osebe, starejše od 14 let) je bila leta 2003 23.535 USD. Leta 2005 je bilo v ZDA približno 113.146.000 gospodinjstev.

Razporeditev dohodkov 2005 (izpostavljeno):

  • 17,23 % gospodinjstev je imelo letne dohodke, ki so presegali 100.000 USD.
  • 12,7 % gospodinjstev je bilo pod zveznim pragom revščine.
  • Spodnjih 20 % je zaslužilo manj kot 19.178 USD letno.
  • Podatki kažejo, da zgornjih 6,37 % gospodinjstev pridobi približno tretjino vseh dohodkov — to kaže na pomembno koncentracijo dohodka v vrhu porazdelitve.
  • Gospodinjstva v zgornjem kvintilu (vrstni red najvišjih 20 %) so imela dohodke nad 91.705 USD; 77 % teh gospodinjstev je imelo dva prejemnika dohodka.
  • Srednji kvintil je imel dohodke med približno 36.000 in 57.657 USD; v teh gospodinjstvih je bil povprečno en dohodkar na gospodinjstvo.

Število dohodkarjev in razredi prihodkov

Ekonomske raziskave iz leta 2005 so pokazale, da imajo gospodinjstva v zgornjih 40 % (torej tista z letnim dohodkom nad približno 55.331 USD) mediano dveh dohodkovnih upravičencev. V nižjih kvintilih (2. in srednji kvintil) je bila mediana en sam dohodkar. V najnižjem kvintilu je bila mediana števila prejemnikov dohodka določena kot nič, kar odraža visoko stopnjo brezposelnosti v tej skupini (glej brezposelnost). Takšna struktura razjasni, zakaj se lahko dohodek gospodinjstva poveča, tudi če se osebni dohodek posameznikov ne povečuje — rast je deloma posledica večjega deleža gospodinjstev z dvema ali več zaposlenima.

Trendi skozi čas in inflacija

Mediana dohodka gospodinjstev se je nominalno od leta 1990 do leta 2003 povečala za približno 44 % (iz 30.056 USD na 44.603 USD). Vendar pa ob upoštevanju inflacije to povečanje izgubi velik del realne vrednosti; to pomeni, da se je kupna moč mediane gospodinjstev v tem obdobju povečala zelo malo ali ostala skoraj nespremenjena. Osebni dohodek posameznikov je v zadnjih desetletjih pokazal relativno stagnacijo, medtem ko je dohodek gospodinjstev nekajkrat porasel zaradi večje razširjenosti večdohodkovnih gospodinjstev.

Po letu 1999 je dohodek gospodinjstev med letoma 1999 in 2004 na splošno stagniral, nato pa se je od leta 2004 začel rahlo povečevati (v nominalnem izrazu).

Omejitve podatkov in interpretacije

  • Merjenje na ravni gospodinjstva ne upošteva števila članov in njihove starosti — zato pri primerjavah med gospodinjstvi različnih velikosti raje uporabljamo dohodek na člana ali ekvivaliziran dohodek.
  • Podatki običajno zajemajo le denarne prihodke pred davki; ne vključujejo neposrednih vrednosti javnih dobrin, vladnih storitev ali nefinančne podpore (npr. subvencionirano stanovanje, javno zdravstvo), ki vplivajo na življenjski standard.
  • Pri neenakomerni porazdelitvi dohodka so povprečja pogosto zavajajoča — zato se pri analizi uporablja mediana in kvantili; vendar tudi ti ne pokažejo vseh podrobnosti (npr. ekstremne koncentracije pri najbogatejših, ki so včasih podcenjene v anketnih podatkih zaradi nezaznanih ali nepravilno prijavljenih dohodkov).
  • Regionalne razlike v stroških življenja (npr. med obalnimi mesti in notranjostjo) pomenijo, da enaka nominalna vrednost dohodka ne pomeni enake kupne moči povsod v državi.

Pomen za politiko in priporočila za analizo

Za natančno oceno gospodarskega položaja prebivalstva je priporočljivo upoštevati več meril hkrati: nominalni in realni (inflacijsko prilagojen) dohodek, dohodek na prebivalca ali ekvivaliziran dohodek, stopnje revščine in indekse neenakosti (npr. Gini). Pri oblikovanju politik, ki ciljajo na izboljšanje življenjskega standarda, je treba upoštevati tudi sestavo gospodinjstev, regionalne razlike v stroških življenja in vlogo transferjev ter davčnih sistemov pri prerazporejanju dohodkov.

Skupaj ti podatki kažejo, da so Združene države po strukturi dohodkov podobne drugim razvitim državam: prisotna je pomembna skupina relativno bogatih gospodinjstev, veliki delež srednje bogatih gospodinjstev ter precejšnje število gospodinjstev z nizkimi dohodki. Čeprav so nominalne številke odraščale, realna rast srednjih dohodkov ostaja omejena, kar je ključen argument pri razpravah o socialni politiki in gospodarski strategiji.