Indijska rupija (INR): uradna valuta Indije — kovanci, bankovci, simbol ₹

Beseda rupija izvira iz sanskrtske besede रौप्य(raupya), ki pomeni "srebro" ali "iz srebra". Mnogi indijski jeziki uporabljajo to korensko besedo, na primer రూపాయి (rūpāyi) v telugu, ரூபாய் (rūbāi) v tamilščini, रुपया (rupayā) v hindujščini, રૂપિયો (rupiyo) v gudžaratščini, ರೂಪಾಯಿ (rūpāyi) v kanadščini in tuluščini, രൂപ (rūpā) v malajalamu in रुपये (rupaye) v marathiju.

V Zahodni Bengaliji, Tripuri, Mizoramu, Odishi in Assamu pa je indijska rupija uradno znana po imenih, ki izhajajo iz sanskrtske besede टङ्क (Tanka), ki pomeni denar. V bengalščini se rupija imenuje টাকা (Taka), v asamščini টকা (tôka) in v odijščini ଟଙ୍କା (Tanka) ter je tako zapisana na indijskih bankovcih.

Polno ime v različnih jezikih

ভাৰতীয় টকা (asamščina) ভারতীয় টাকা (bengalščina) |ભારતીય રૂપિયો (gudžaratščina) |भारतीय रुपया (hindujščina) |ಭಾರತೀಯ ರೂಪಾಯಿ (kanadščina) |بآرتسے رۄپے (kašmirščina) |भारती रुपय (konkani) ഇന്ത്യൻ രൂപ (malajalamščina) |भारतीय रुपया (maratščina) |भारतीय रुपियाँ (nepalščina) |ଭାରତୀୟ ମୁଦ୍ରା (odija) |ਭਾਰਤੀ ਰੁਪਈਆ (pandžabščina) |भारतीय रूप्यकम् (sanskrt) |இந்திய ரூபாய் (tamilščina) |భారతీయ రూపాయి (telugu) |بھارتی روپیے (urdujščina)

Indijska vlada je 5. marca 2009 objavila natečaj za oblikovanje simbola za rupijo. Med proračunom Indije za leto 2010 je finančni minister Pranab Mukherjee omenil, da bo predlagani simbol odražal in odražal indijski etos in kulturo. V ožji izbor je bilo uvrščenih pet simbolov, kabinet pa je 15. julija 2010 izbral dokončni simbol, ki ga je ustvaril D. Udaya Kumar. Simbol izhaja iz kombinacije črke devanagari "र" in angleške črke "R". Vzporedne črte na vrhu (z belim prostorom med njimi) so aluzija na tribarvnico in prikazujejo tudi znak enakosti, ki simbolizira željo naroda po zmanjšanju gospodarskih razlik. Indijska vlada načrtuje, da bo simbol v šestih mesecih sprejela v državi, v 18 do 24 mesecih pa na svetovni ravni. Pred sprejetjem simbola so bili najpogosteje uporabljeni simboli za rupijo Rs, Re ali, če je bilo besedilo v indijskem jeziku, ustrezna okrajšava v tem jeziku.

V indijski angleščini se vrednosti v višini sto tisoč indijskih rupij ali več štejejo v lakah (one lakh = sto tisoč) in crores (one crore = deset milijonov). Na primer znesek 3,25,84,729,25 se bere kot tri krore, petindvajset lakov, štiriinosemdeset tisoč sedemsto devetindvajset rupij in petindvajset parov. Uporaba milijonov ali milijard, kot je to standard v ameriški ali britanski angleščini, ni zelo pogosta.

Uporaba v Indiji

Indija je bila med prvimi izdajatelji kovancev (okoli 6. stoletja pred našim štetjem). Prvo rupijo naj bi uvedel Šer Šah Suri (1486-1545), in sicer na podlagi razmerja 40 bakrenih kovancev (paisa) na rupijo. Med prvimi izdajami papirnatih rupij so bile med drugim izdaje Banke Hindustana (1770-1832), Splošne banke Bengalije in Biharja (1773-75, ustanovil jo je WarrenHastings) in Bengalske banke (1784-91). Do leta 1815 je tudi Madraško predsedstvo izdajalo valuto, ki je temeljila na fanamu, pri čemer je bilo 12 fanamov enakih rupiji.

V preteklosti je bila rupija, ki izhaja iz sanskrtske besede raupya, kar pomeni srebro, srebrni kovanec. To je imelo hude posledice v devetnajstem stoletju, ko so bila najmočnejša gospodarstva na svetu na zlatem standardu. Odkritje velikih količin srebra v ZDA in različnih evropskih kolonijah je povzročilo zmanjšanje relativne vrednosti srebra v primerjavi z zlatom. Nenadoma s standardno indijsko valuto ni bilo mogoče kupiti toliko denarja iz zunanjega sveta. Ta dogodek je bil znan kot "padec rupije".

Na Indijo ni vplival cesarski ukaz sveta iz leta 1825, ki je skušal v britanskih kolonijah uvesti kovance v britanskih funtih. Britansko Indijo je takrat nadzorovala britanska Vzhodnoindijska družba. Srebrna rupija je ostala indijska valuta v celotnem obdobju britanskega radža in tudi pozneje. Leta 1835 je Britanska Indija trdno vzpostavila monokovinski srebrni standard, ki je temeljil na rupiji. Na njegovo odločitev je vplivalo pismo, ki ga je leta 1805 napisal lord Liverpool in v katerem je hvalil prednosti monometalizma.

Po indijskem uporu leta 1857 je britanska vlada prevzela neposreden nadzor nad Britansko Indijo. Od leta 1851 so v podružnici Kraljeve kovnice v Sydneyju v Novem Južnem Walesu v velikem številu izdelovali zlate suverene. Leta 1864 so v želji, da bi britanski zlati suveren postal "imperialni kovanec", blagajnam v Bombaju in Kalkuti naročili, naj sprejemata zlate suverene. Vendar ti zlati suvereni niso nikoli zapustili trezorjev. Kot so v prejšnjem desetletju spoznali v Kanadi in naslednje leto v Hongkongu, obstoječih navad ni lahko nadomestiti. Tako kot je britanska vlada dokončno opustila vsako upanje, da bi rupijo v Indiji zamenjala z britanskim funtom, je hkrati iz istih razlogov spoznala, da srebrnega dolarja v Sotočju ne more zlahka nadomestiti z indijsko rupijo, kar je bila želja britanske Vzhodnoindijske družbe.

Po veliki srebrni krizi leta 1873 je vse več držav uvajalo zlati standard. Leta 1898 je Britanska Indija po priporočilih indijskega odbora za valuto uradno sprejela zlati menjalni standard, tako da je rupijo vezala na britanski funt sterling po fiksni vrednosti 1 šilinga in 4 penijev (tj. 15 rupij = 1 funt). Leta 1920 se je dejanska srebrna vrednost rupije povečala na 2 šilinga (10 rupij = 1 funt). V britanski Vzhodni Afriki je bila v tem času sprejeta odločitev, da se rupija nadomesti s florinom. V Britanski Indiji pa se za to niso odločili.

Leta 1927 je bil tečaj ponovno znižan, tokrat na 18 penijev (13⅓ rupij = 1 funt). Ta vezava se je ohranila do leta 1966, ko je bila rupija devalvirana in vezana na ameriški dolar po tečaju 7,5 rupije = 1 dolar (takrat je bila rupija enaka 11,4 britanskega penije). Ta vezava je trajala do devalvacije ameriškega dolarja leta 1971.

Indijska rupija je leta 1845 nadomestila dansko indijsko rupijo, leta 1954 francosko indijsko rupijo in leta 1961 portugalski indijski escudo. Po osamosvojitvi leta 1947 je indijska rupija nadomestila vse valute prej avtonomnih držav. Nekatere od teh držav so izdajale rupije, enake tistim, ki so jih izdajali Britanci (na primer travankorska rupija). Med drugimi valutami sta bili tudi hajderabadska rupija in kori iz Kutcha. Nominalne vrednosti v času britanske vladavine (in v prvem desetletju neodvisnosti) so bile naslednje:

• 1 damidi (pita) = 0,520833 paisa
• 1 kani (pice) = 1,5625 paise
• 1 paraka = 3,125 paise
• 1 anna = 6,25 paise (1 Anna)
• 1 beda = 12,5 paise (2 Anna)
• 1 pavala = 25 paise (4 Anna)
• 1 artharupee = 50 paise (8 Anna)
• 1 rupija = 100 paisov (16 Anna)

Leta 1957 je prišlo do decimalizacije in rupija je bila razdeljena na 100 naye paise (v hindujščini "novi paise"). Leta 1964 je bil začetni "naye" opuščen. Mnogi še vedno označujejo 25, 50 in 75 paisov kot 4, 8 in 12 ann, kar ni podobno uporabi "bit" v ameriški angleščini za ⅛ dolar.

Rupija na vzhodnoafriški obali in v Južni Arabiji

V Vzhodni Afriki, Arabiji in Mezopotamiji so bili rupija in z njo povezani kovanci aktualni v različnih obdobjih. Rupija se je v vzhodni Afriki uporabljala od Somalije na severu do Natala na jugu. V Mozambiku so britanske indijske rupije pretirano žigosali. V Keniji je britanska vzhodnoafriška družba kovala rupijo in njene dele ter pice. Zaradi dviga cene srebra takoj po prvi svetovni vojni se je vrednost rupije povečala na dva šilinga šterlingov. Leta 1920 so v Britanski vzhodni Afriki nato izkoristili priložnost in uvedli nov kovanec florin, s čimer so valuto uskladili s funtom šterlingov. Kmalu zatem je bil florin razdeljen na dva vzhodnoafriška šilinga. Vendar se ta asimilacija s funtom sterling ni zgodila v sami Britanski Indiji. V Somaliji je italijanska kolonialna oblast kovala "rupije" po popolnoma enakem standardu in imenovala pice "besa".

Rupija v naselbinah v ožini

Naselbine v ožini so bile prvotno del britanske Vzhodnoindijske družbe. Ko so v devetnajstem stoletju prišli Britanci, se je v naselbinah v ožini že uveljavil španski dolar, vendar je Vzhodnoindijska družba namesto njega poskušala uvesti rupijo. Domačini so se tem poskusom uprli in leta 1867, ko je britanska vlada od Vzhodnoindijske družbe prevzela neposredni nadzor nad naselji v ožini, so bili poskusi uvedbe rupije dokončno opuščeni.

Mednarodna uporaba

Oglejte si tudi: Pakistanska rupija

Z delitvijo je nastala pakistanska rupija, ki je sprva uporabljala indijske kovance in indijske bankovce, na katerih je bilo preprosto pretisnjeno "Pakistan". V prejšnjih časih je bila indijska rupija uradna valuta drugih držav, med drugim Adna, Omana, Kuvajta, Bahrajna, Katarja, Trucialnih držav, Kenije, Tanganjike, Ugande, Sejšelov in Mauritiusa.

Indijska vlada je 1. maja 1959 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o Indijski centralni banki (Reserve Bank of India [Amendment] Act) uvedla zalivsko rupijo, znano tudi kot rupijo Perzijskega zaliva (XPGR), kot nadomestilo za indijsko rupijo, ki je bila v obtoku izključno zunaj države. S to uvedbo ločene valute so poskušali zmanjšati obremenitev indijskih deviznih rezerv zaradi tihotapljenja zlata. Ko je Indija 6. junija 1966 devalvirala rupijo, so države, ki so jo še vedno uporabljale - Oman, Katar in Trucialne države (ki so leta 1971 postale Združeni arabski emirati) - nadomestile zalivsko rupijo z lastnimi valutami. Kuvajt in Bahrajn sta to storila že leta 1961 oziroma 1965.

Butanski ngultrum je izenačen z indijsko rupijo in obe valuti sta v Butanu sprejeti. Indijsko rupijo sprejemajo tudi v mestih v Nepalu, ki ležijo blizu meje z Indijo. Vendar so indijske rupije apoenov 500 in 1000 v Nepalu prepovedane.

Uradno ima indijska rupija tržno določen menjalni tečaj. Vendar pa RBI aktivno trguje na valutnem trgu USD/INR in tako vpliva na efektivne menjalne tečaje. Tako je valutni režim, ki velja za indijsko rupijo v razmerju do ameriškega dolarja, de facto nadzorovan devizni tečaj. Včasih se to imenuje nadzorovano plavajoče valutno razmerje (managed float). Drugi tečaji, kot sta EUR/INR in INR/JPY, imajo volatilnost, ki je značilna za plavajoče devizne tečaje. Vendar je treba opozoriti, da v nasprotju s Kitajsko zaporedne uprave (prek centralne banke RBI) niso vodile politike vezave INR na določeno tujo valuto po določenem menjalnem tečaju. Posredovanje RBI na valutnih trgih je namenjeno izključno zagotavljanju nizke volatilnosti deviznih tečajev in ne zavzemanju stališč glede tečaja ali smeri indijske rupije v razmerju do drugih valut.

Na konvertibilnost vpliva tudi vrsta carinskih predpisov, ki omejujejo uvoz in izvoz rupij. Pravno je tujim državljanom prepovedano uvažati ali izvažati rupije, indijski državljani lahko hkrati uvozijo in izvozijo le do 5000 rupij, posedovanje bankovcev za 500 in 1000 rupij pa je v Nepalu prepovedano.

Poleg posredovanja (z aktivnim trgovanjem) na valutnih trgih RBI izvaja tudi sistem nadzora nad kapitalom. Na tekočem računu ni omejitev pri pretvorbi valut, ki bi ovirale nakup ali prodajo tujih valut (čeprav obstajajo trgovinske ovire). Na kapitalskem računu imajo tuji institucionalni vlagatelji možnost konverzije, da prinašajo denar v državo in iz nje ter kupujejo vrednostne papirje (ob upoštevanju določenih količinskih omejitev). Lokalna podjetja lahko odnesejo kapital iz države, da bi se razširila na svetovni trg. Vendar so lokalna gospodinjstva omejena pri možnostih globalne diverzifikacije. Vendar se Indija zaradi velikega povečanja tekočega in kapitalskega računa vse bolj približuje dejanski popolni konvertibilnosti.

Obstaja nekaj nejasnosti glede zamenjave valute z zlatom, vendar je v Indiji uveljavljen sistem, po katerem denarja ni mogoče zamenjati za zlato v nobenih okoliščinah in v nobeni situaciji. RBI ne more zamenjati denarja v zlato. To pa zato, ker bi bilo z njim težko ravnati. Indija se ravna po enakem načelu menjave zlata kot Velika Britanija in Amerika.

Kronologija

• 1991 - Indija je začela odpravljati omejitve za svojo valuto. Z vrsto reform so bile odpravljene omejitve pri transakcijah na tekočem računu, vključno s trgovino, plačili obresti in nakazili, ter pri nekaterih transakcijah, ki temeljijo na kapitalskih sredstvih. Liberalizirani sistem upravljanja deviznih tečajev (Liberalized Exchange Rate Management System - LERMS), sistem dveh deviznih tečajev, je marca 1992 uvedel delno konvertibilnost rupije.
• 1997 - skupina, ustanovljena za preučitev konvertibilnosti kapitalskega računa, je Indiji priporočila, naj do leta 2000 doseže popolno konvertibilnost, vendar je bil časovni načrt opuščen zaradi vzhodnoazijske finančne krize v letih 1997-1998.
• 2006 - predsednik vlade Dr. Manmohan Singh zaprosi ministra za finance in Indijsko centralno banko, naj pripravita načrt za prehod na konvertibilnost kapitalskega računa.