Powderfinger — avstralska rock skupina: zgodovina, člani, albumi

Podjetje Powderfinger je začelo delovati leta 1989 v Brisbanu v Avstraliji. Ian Haug, John Collins in Steven Bishop (bobni) so igrali glasbo v drugih skupinah, ko so se odločili ustanoviti Powderfinger. Ime skupine izhaja iz pesmi "Powderfinger" Neila Younga. Haug je na univerzi spoznal Bernarda Fanninga in ta se je odločil, da se pridruži skupini. Kasneje se je pridružil še Jon Coghill, ko je odšel Bishop. Kot zadnji se je skupini pridružil Darren Middleton, ko je Powderfinger videl igrati eno od svojih drugih skupin in ga povabil k sodelovanju.

Zgodnje delo

Skupina Powderfinger je leta 1992 izdala svoj prvi razširjeni EP z naslovom Powderfinger. Leta 1993 je sledila plošča Transfusion. Transfusion je bil priljubljen v Avstraliji in je zasedel prvo mesto na lestvici ARIA Alternative Chart, ki je namenjena alternativni rock glasbi. Po izdaji albuma Transfusion so Powderfinger podpisali pogodbo z založbo Polydor.

Njihovi prvi EP-ji se niso prodajali slabo, zato so leta 1994 izdali album Parables for Wooden Ears. Album se ni dobro prodajal, Fanning pa je leta 2004 v intervjuju dejal, da "glasba ni bila zelo dobra". Skupina je nato leta 1996 izdala album Double Allergic. Ta album je v Avstraliji postal zelo priljubljen; prodali so ga v več kot 200.000 izvodih. Jonathan Lewis iz Allmusic je dejal: "Double Allergic je Powderfinger uveljavil kot eno najbolj vznemirljivih avstralskih rock skupin poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja". Middleton je ob nastajanju albuma Double Allergic dejal, da je to najboljša glasba, ki jo je skupina ustvarila do zdaj. Po izdaji albuma so se Powderfinger odpravili na turnejo s skupino You Am I in nastopili na koncertih Livid.

Uspešne izdaje

Po albumu Double Allergic so Powderfinger začeli pripravljati tretji album. Skupina je v Melbournu sodelovala z novim producentom Nickom DiDijem. Leta 1998 so izdali album Internationalist. Album se je uvrstil na prvo mesto lestvice ARIA Albums Chart in se 101 teden obdržal na prvem mestu lestvice 50 najboljših albumov. Prodali so ga v več kot 350.000 izvodih. Internationalist je bil prvi album skupine Powderfinger, ki je prejel nagrado ARIA; na podelitvi nagrad ARIA leta 1999 je prejel nagrade "album leta", "najboljši rock album" in "najboljša naslovnica". "Prvi singel "The Day You Come" je leta 1999 prejel nagrado za singel leta.

Na albumu Internationalist so Powderfinger vključili pesmi o svojih političnih stališčih in družbenih idejah, vendar so dejali, da to ni bilo namenoma. Internationalist je zvenel drugače kot prva dva albuma skupine. To je bilo zato, ker je skupina eksperimentirala z novimi načini igranja glasbe in pisanja pesmi.

Naslednji album skupine Powderfinger, Odyssey Number Five (izdan leta 2000), je njihov najslavnejši album. Zanj so prejeli številne nagrade, med drugim nagrado za album leta revije Rolling Stone in nagrado ARIA za album leta 2001. Prav tako je zasedel prvo mesto na lestvici albumov ARIA. Z albuma Odyssey Number Five so Powderfinger izdali svoj najbolj priljubljen singel "My Happiness". Pesem je prejela nagrado ARIA za singel leta 2001 in se uvrstila na četrto mesto lestvice singlov ARIA. Dve pesmi z albuma Odyssey Number Five sta se pojavili v filmih: "These Days" je bila iz filma Two Hands, "My Kind of Scene" pa je bila del filma Mission: Impossible II.

Odyssey Number Five je bil doslej najkrajši album skupine Powderfinger. Podobno kot Internationalist je govoril o političnih in družbenih vprašanjih. Na njem so bile tudi številne pesmi o ljubezni. Fanning je rad poslušal gospel glasbo in soul, ki pogosto govori o ljubezni, in po poslušanju tega je pisal svoje pesmi. Recenzenti se glede albuma niso strinjali; Entertainment Weekly mu je bil všeč in mu je dal oceno B+, češ da je album dobro eksperimentiral, Allmusic pa mu je dal eno zvezdico in pol od petih, češ da so bili Powderfinger preveč previdni in ne dovolj agresivni. Skupina Powderfinger je skupaj s skupino Coldplay nastopila na turneji po Severni Ameriki, da bi pomagala promovirati album Odyssey Number Five.

Leta 2003 je skupina Powderfinger izdala peti album Vulture Street. Ime je dobil po ulici v Brisbanu, kjer je skupina imela vaje. Album Vulture Street se je uvrstil na prvo mesto lestvice ARIA Albums Chart, vendar se na njej ni obdržal tako dolgo kot prejšnja dva albuma. Vulture Street je prejel štiri nagrade ARIA, vključno z nagrado za album leta 2003.

Vulture Street je imel glasnejše kitare in bobne kot albumi pred njim, zlasti Odyssey Number Five. Bernard Zuel iz časopisa The Sydney Morning Herald je dejal, da je to "bolj surov, glasen, a nikakor ne nerazčiščen album". Del albuma je bil posnet med jam sessioni in je bil podoben temu, kako so Powderfinger zveneli, ko so igrali v živo. Kenneth Nguyen iz časopisa The Age je dejal, da je skupina "odigrala množico navdušujočih nastopov".

Prekinitev snemanja

Leta 2004 so Powderfinger izdali CD/DVD s koncertom v Sydneyju. Izdaja se je imenovala These Days: Teodernistični dnevi: Live in Concert (v živo na koncertu). Nato so izdali album "best of" z naslovom Fingerprints: The Best of Powderfinger, 1994-2000. Ta je vključeval single z njihovih dosedanjih albumov, nekaj pesmi, ki niso izšle kot singli, a so se pojavile na albumih, in dve novi pesmi. Obe kompilaciji sta se dobro odrezali na lestvici ARIA Albums Chart in dosegli drugo mesto.

Po izdaji prstnih odtisov: Powderfinger, 1994-2000, so Powderfinger rekli, da si bodo odpočili od skupnega dela. Med tem premorom je Bernard Fanning ustvarjal svojo glasbo in izdal album Tea & Sympathy. Darren Middleton je izdal album z naslovom The Way Out s skupino Drag, v kateri igra. Ian Haug in John Collins sta v tem času ustanovila skupino The Predators s Stevenom Bishopom, ki je okrog leta 1992 zapustil skupino Powderfinger. The Predators so izdali EP z naslovom Pick Up the Pace.

Med prekinitvijo se je Fanning poročil s svojim dekletom Andreo. Middletonova in Haugova sta v času premora rodili otroke.

Vrnitev z odmora

Powderfinger so se po premoru vrnili in leta 2006 začeli pripravljati šesti album. Skupina je snemala v Los Angelesu z Robom Schnapfom in leta 2007 izdala album Dream Days at the Hotel Existence. Ime albuma izhaja iz knjige The Brooklyn Follies, ki jo je Fanning bral, ko je skupina snemala. Dream Days at the Hotel Existence je vseboval pesmi o politiki in življenju avstralskih domorodcev, pa tudi o ljubezni. Zaradi političnih besedil v eni od pesmi, "Black Tears", je bil album skoraj prepovedan.

Album se je dobro prodajal in je v Avstraliji zasedel prvo mesto, tako kot številni prejšnji albumi skupine Powderfinger. Vendar kritikom ni bil tako všeč kot starejša dela skupine; Barnaby Smith iz musicOMH je dejal, da je "glasnost zmanjšana", vendar je dejal, da to "ni vedno dobro".

Po izidu albuma so se Powderfinger odpravili na koncertno turnejo s skupino Silverchair, še eno avstralsko skupino. Na turneji, imenovani Across the Great Divide tour, je skupina nastopila v številnih avstralskih in novozelandskih mestih. S turnejo so pomagali avstralski dobrodelni organizaciji Reconciliation Australia, ki si prizadeva izboljšati življenje avstralskih domorodcev.

Skupina Powderfinger je veliko delala za dobrodelne in filantropske namene. Leta 2004 je skupina igrala na koncertu WaveAid, ki je bil odziv na potres v Indijskem oceanu leta 2004. Koncert je prinesel več kot 2 milijona dolarjev dobička, ki je bil namenjen pomoči preživelim v potresu.

Na turneji Across the Great Divide leta 2007 sta Powderfinger in Silverchair koncertirala po vsej Avstraliji, da bi pomagala promovirati dobrodelno organizacijo Reconciliation Australia, ki si prizadeva izboljšati življenje avstralskih staroselcev. Skupini si je ogledalo več kot 200.000 obiskovalcev. Po turneji sta skupini izdali DVD, na katerem so bili njuni nastopi in intervjuji z njunimi člani.

Oktobra 2007 so Powderfinger v okviru meseca ozaveščanja o raku dojk odigrali koncert v sydneyski operni hiši. Na koncert so bile povabljene le osebe, ki so zbolele za rakom dojk, in njihove družine. Nastopili sta tudi skupini Silverchair in Missy Higgins. Po koncertu je Fanning dejal, da imajo "glasbeniki na splošno slabo vest, da je njihovo življenje precej dobro, in se običajno zavedajo družbenih vprašanj".

Pomišljaj (-) pomeni, da ni bil prikazan na grafu.

Albumi

Druge izdaje