Angleška abeceda: 26 črk — pregleden vodnik o pisavah, digrafih in ligaturah

Stara angleščina

Angleški jezik je bil prvič zapisan v anglosaških runah futhorc, ki so se uporabljale od 5. stoletja. To abecedo so na območje današnje Anglije skupaj s staro angleščino, najzgodnejšo obliko jezika, prinesli anglosaški naseljenci. Ohranilo se je zelo malo primerov te oblike zapisa stare angleščine, večinoma gre za kratke spise ali sestavke.

Latinska pisava, ki so jo uvedli krščanski misijonarji, je začela nadomeščati anglosaksonsko pisavo približno od 7. stoletja dalje, čeprav sta se še nekaj časa uporabljali vzporedno. Futhorc je vplival na novo angleško abecedo, ki je temeljila na latinici, saj je dobila črki thorn (Þ þ) in wynn (Ƿ ƿ). Črko eth (Ð ð) so pozneje zasnovali kot prepis črke dee (D d), nazadnje pa so normanski pisarji iz otoškega g v stari angleščini in irščini ustvarili črko yogh (Ȝ ȝ) in jo uporabljali poleg svojega karolinškega g.

Ligatura a-e ash (Æ æ) je bila sprejeta kot samostojna črka, poimenovana po futurški runi æsc. V zelo zgodnji stari angleščini se je kot samostojna črka pojavila tudi ligatura o-e ethel (Œ œ), prav tako poimenovana po runi œðel ^[]. V uporabi je bila tudi ligatura v-v ali u-u z dvojnim u (W w).

Leta 1011 je menih Byrhtferð zapisal tradicionalni vrstni red staroangleške abecede. Najprej je navedel 24 črk latinske abecede (vključno z ampersandom), nato 5 dodatnih angleških črk, začenši s tironskim zapisom ond (⁊), otoškim simbolom za in:

A B C D E F G H I K L M N O P Q R S T V X Y Z & ⁊ Ƿ Þ Ð Æ

Sodobna angleščina

V abecedi sodobne angleščine ne obstajajo thorn (þ), eth (ð), wynn (ƿ), yogh (ȝ), ash (æ) in ethel (œ). Latinske izposojenke so v srednje- in zgodnjesodobno angleščino ponovno uvedle homografiji ash in ethel, čeprav naj ne bi šlo za isti črki^[], temveč za ligature, vsekakor pa sta nekoliko staromodni. Thorn in eth sta bila nadomeščena s th, čeprav je thorn še nekaj časa obstajal, njegovo malo črko pa je bilo v večini rokopisov vse težje ločiti od malega y. Y namesto th je še vedno mogoče videti v psevdoarhaizmih (sodobnih pisavah, ki se pišejo tako, da so videti kot starejše besede ali besedne zveze), kot je "Ye Olde Booke Shoppe". Črki þ in ð se še vedno uporabljata v današnji islandščini, medtem ko se ð še vedno uporablja v današnji farovščini. Wynn je izginil iz angleščine okoli 14. stoletja, ko ga je nadomestil uu, ki se je razvil v sodobni w. Yogh je izginil okoli 15. stoletja in ga je običajno nadomestil gh.

V 16. stoletju sta se črki u in j začeli pisati kot ločeni črki od črk v in i, medtem ko sta bili prej le različni obliki drugih dveh črk.Tudi črka w je postala samostojna črka, namesto da bi jo obravnavali kot dve različni črki. S temi spremembami ima angleška abeceda zdaj 26 črk:

A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Alternativna oblika z malo začetnico long s (ſ) se je ohranila do zgodnje moderne angleščine in se je uporabljala v nekončnem položaju vse do začetka 19. stoletja.

Za pisano angleščino so bile predlagane različne abecede, ki so večinoma razširile ali nadomestile osnovno angleško abecedo, kot so deseretska abeceda, šavska abeceda, grška kratka pisava itd.

Diakritična znamenja (dodatna znamenja za pomoč pri izgovarjavi za tuje govorce) se pojavljajo predvsem v izposojenkah, kot sta naïve in façade. Ko takšne besede postanejo običajen del angleškega besedišča, se diakritična znamenja odstranijo, kot se je to zgodilo pri starih izposojenkah iz francoščine, kot je hôtel. Pri neformalnem pisanju v angleščini se diakritičnih znakov običajno znebijo, ker jih ni na tipkovnici, medtem ko jih profesionalni pisci besedil in strojepisci običajno vključijo, na primer v programu Microsoft Word. Besede, ki še vedno veljajo za tujejezične, jih običajno ohranijo; na primer edini zapis besede soupçon v angleških slovarjih (OED in drugih) uporablja diakritiko. Diakritična znamenja se pogosteje ohranjajo tudi tam, kjer bi sicer prišlo do zamenjave z drugo besedo (na primer résumé (ali resumé) namesto resume), redkeje pa so celo dodana (kot v maté iz španskega yerba mate, vendar po vzoru café iz francoščine).

Včasih, zlasti v starejših pisavah, se diakritični znaki uporabljajo za označevanje zlogov v besedi: cursed (glagol) se izgovarja z enim zlogom, cursèd (pridevnik) pa z dvema. È se pogosto uporablja v poeziji, npr. v Shakespearovih sonetih. J. R. R. Tolkien uporablja ë, kot v O wingëd crown. Podobno, medtem ko v kurniku črki -oo- predstavljata en samoglasniški zvok (digraf), v zastarelih zapisih, kot sta zoölogist in coöperation, predstavljata dva. Takšna raba diaeresis je redko vidna, vendar se v letu 2000 še vedno uporablja v nekaterih publikacijah, kot sta MIT Technology Review in The New Yorker.

Nad črko "e" na koncu besede se lahko postavi tudi akutna, groba ali diaereza, ki označuje, da ni nema, kot je to v saké. Na splošno se te oznake pogosto ne uporabljajo, čeprav bi lahko olajšale zmedo.

Znak & se je včasih pojavil na koncu angleške abecede, kot na primer v Byrhtferðjevem seznamu črk iz leta 1011. Zgodovinsko gledano je figura ligatura za črke Et. V angleščini in številnih drugih jezikih se uporablja za predstavitev besede in in občasno latinske besede et, kot v okrajšavi &c (et cetera).

Apostrof sicer ni del angleške abecede, vendar se uporablja za krajšanje angleških besednih zvez. Nekaj parov besed, kot so its (pripadajoče) in it's (je ali ima), were (množina besede was) in we're (smo) ter shed (znebiti se) in she'd (bi ali imela), se v pisni obliki razlikujejo le po tem, ali imajo apostrof ali ne. Z apostrofom ločimo tudi posestni končnici -'s in -s' od običajne množinske končnice -s, kar se je začelo uporabljati v 18. stoletju; prej so se vse tri končnice pisale na -s, kar je lahko povzročilo zmedo (kot v besedah apostolov).

Imena črk se redko pišejo, razen v sestavljenih besedah (na primer tee-shirt, deejay, emcee, okay, aitchless itd.), izpeljankah (na primer exed out, effing, to eff in blind itd.) in v imenih predmetov, poimenovanih po črkah (na primer em (space) v tiskarstvu in wye (junction) v železniškem prometu). Spodaj navedene oblike so povzete po Oxfordskem slovarju angleškega jezika. Samoglasniki stojijo sami zase, soglasniki pa imajo običajno obliko soglasnik + ee ali e + soglasnik (npr. bee in ef). Izjeme so črke aitch, jay, kay, cue, ar, ess (v zvezah pa es- ), wye in zed. Množine soglasnikov se končajo na -s (bees, efs, ems) ali, v primerih aitch, ess in ex, na -es (aitches, esses, exes). Množina samoglasnikov se konča na -es (aes, ees, ies, oes, ues); ti so redki. Seveda lahko vse črke stojijo same zase, navadno z veliko začetnico (okay ali OK, emcee ali MC), množine pa lahko temeljijo na njih (aes ali As, cees ali Cs itd.).

Nekatere skupine črk, na primer pee in bee ali em in en, se v govoru zlahka zamenjajo, zlasti če jih slišimo po telefonu ali radijski komunikacijski povezavi. Črkovne abecede, kot je črkovna abeceda ICAO, ki jo uporabljajo piloti letal, policija in drugi, so narejene tako, da vsako črko poimenujejo z imenom, ki zveni povsem drugače od drugih.

Etimologija

Imena črk so večinoma neposredni potomci latinskih (in etruščanskih) imen prek francoščine.

Redni fonološki razvoj (v grobem kronološkem zaporedju) je naslednji:

• palatalizacija pred sprednjimi samoglasniki latinskega /k/ postopoma v /tʃ/, /ts/ in nazadnje v srednjefrancoski /s/. Vpliva na C.
• palatalizacija pred sprednjimi samoglasniki latinskega /ɡ/ do protoromanščine in srednje francoščine /dʒ/. Vpliva na g.
• iz latinskega /uː/ v srednjefrancoski /yː/, ki je postal srednjeangleški /iw/ in nato sodobni angleški /juː/. Vpliva na Q, U.
• nedosledno zniževanje srednje angleškega /ɛr/ v /ar/. Vpliva na R.
• veliki samoglasniški premik, ki je premaknil vse srednjeangleške dolge samoglasnike. Prizadene A, B, C, D, E, G, H, I, K, O, P, T in verjetno tudi Y.

Nove oblike so aitch, ki je redni razvoj srednjeveške latinske acca; jay, nova črka, ki se domnevno vokalizira kot sosednja kay, da bi se izognili zamenjavi z uveljavljenim gee (drugo ime, jy, je prevzeto iz francoščine); vee, nova črka, poimenovana po analogiji z večino; double-u, nova črka, ki je samoumevna (ime latinskega V je bilo ū); wye, nejasnega izvora, vendar s predpono v stari francoščini wi; zee, ameriška izenačitev zed po analogiji z večino; in izzard, iz romanskega izraza i zed ali i zeto "in Z", ki se uporablja pri recitiranju abecede.

Črke A, E, I, O in U veljajo za samoglasnike, saj (razen kadar so neme) predstavljajo samoglasnike; preostale črke veljajo za soglasnike, saj kadar niso neme, običajno predstavljajo soglasnike. Vendar pa črka Y pogosto predstavlja samoglasnik in tudi soglasnik (npr. "myth"), zelo redko pa tudi črka W (npr. "cwm"). Nasprotno pa U in I včasih predstavljata soglasnik (npr. "quiz" oziroma "onion").

W in Y jezikoslovci včasih imenujejo polglasnika.

Najpogosteje uporabljena črka v angleščini je E. Najmanjkrat uporabljena črka je Z.

Spodnja tabela prikazuje pogostost uporabe črk v pisani angleščini,^[d]čeprav se pogostost nekoliko spreminja glede na vrsto besedila.

• Abecedna pesem
• Natova fonetična abeceda
• Angleški pravopis
• Reforma angleškega pravopisa
• Ameriška ročna abeceda
• Dvoročne ročne abecede
• Angleška brajeva pisava
• Ameriška brajeva pisava
• New York Point