Angleška abeceda: 26 črk — pregleden vodnik o pisavah, digrafih in ligaturah
Sodobna angleška abeceda je latinska abeceda s 26 črkami (vsaka ima veliko in malo začetnico) - to so popolnoma enake črke kot v osnovni latinski abecedi ISO:
Seznam črk
Angleška abeceda obsega naslednjih 26 črk:
- A a
- B b
- C c
- D d
- E e
- F f
- G g
- H h
- I i
- J j
- K k
- L l
- M m
- N n
- O o
- P p
- Q q
- R r
- S s
- T t
- U u
- V v
- W w
- X x
- Y y
- Z z
Oblika in pisave
Natančna oblika natisnjenih črk se spreminja glede na vrsto pisave (in pisavo). Oblika ročno napisanih črk se lahko zelo razlikuje od standardne tiskane oblike (in med posamezniki), zlasti če so napisane v kurzivnem slogu. Razlike so vidne med serifnimi in sans‑serif pisavami, med dekorativnimi in monospaced pisavami ter med tiskanimi in kazalkastimi oblikami.
Za podrobnejše informacije o posameznih oblikah, zgodovini in izvoru črk si oglejte članke o posameznih črkah (sledite povezavam na katero koli od velikih črk zgoraj).
Izgovorjava in fonetika
Črke same po sebi predstavljajo grafe (pisne simbole), ne pa vedno enega samega zvoka. V angleščini ista črka lahko predstavlja več različnih glasov (npr. c v cat vs. city, gh v enough), zato se za natančno izgovorjavo uporablja fonetični zapis (npr. IPA). Pri učenju angleščine je koristno spoznati najpogostejše izgovorne vzorce in izjeme.
Digrafi, ligature in ampersand
V pisani angleščini se uporablja 18 digrafov (nizov dveh črk, ki predstavljajo samo en zvok), kot so ch, sh, th, ph, wh, ng, ee, oo itd., ki pa ne veljajo za ločene črke abecede. Digrafi so v funkciji fonemskih enot — na primer th v think (/θ/) in that (/ð/).
V nekaterih tradicijah sta [which?]del abecede tudi dve ligaturi, æ in œ, ter ampersand (&). Ligature niso samostojne moderne angleške črke, ampak zgodovinske ali tipografske kombinacije, ki združujejo dve črki v en simbol; v angleščini se danes pojavljata predvsem v izposojenkah, starih besedilih ali v tipografiji.
Zgodovinski kontekst
Anglosaksonska (stara angleščina) abeceda je poleg latiničnih znakov vsebovala tudi dodatne simbole, kot so þ (thorn), ð (eth) za zvoke /θ/ in /ð/, ter ligature æ (ash). Sčasoma so bili ti znaki izrinjeni ali nadomeščeni z latinskimi dvomestnimi zapisi (th), kar je privedlo do današnje standardne 26‑črkovne abecede.
Vrstni red in uporaba
Vrstni red črk (A–Z) se uporablja pri urejanju gesel v slovarjih, abecednih registrih in indeksih. Pri obravnavi lastnih imen in gesel se navadno upošteva standardni abecedni red. Pri nekaterih računalniških urejevalnikih in programiranju je pomembno vedeti tudi razliko med velikimi in malimi črkami (case sensitivity) — v mnogih primerih so velike in male črke obravnavane enako, a v nekaterih sistemih niso.
Praktični nasveti za učenje
- Najprej se naučite imena črk in njihov osnovni izgovor.
- Spoznavanje najpogostejših digrafov (npr. sh, ch, th, ph, ng) znatno olajša branje in izgovorjavo.
- Prepoznajte najpogostejše tipografske razlike (npr. tiskana vs. ročno pisana oblika g ali q), ker lahko pomagajo pri razumevanju različnih virov besedila.
- Uporabljajte fonetične pripomočke (IPA) ali avdio posnetke za pravilno izgovorjavo, še posebej pri samoglasnikih in naglasih.
Če želite več podrobnosti o posameznih črkah, njihovi zgodovini, oblikah ali izgovorjavi, si oglejte ločene članke za posamezne črke (povezave so na začetku članka pri velikih črkah).
Zgodovina
Stara angleščina
Angleški jezik je bil prvič zapisan v anglosaških runah futhorc, ki so se uporabljale od 5. stoletja. To abecedo so na območje današnje Anglije skupaj s staro angleščino, najzgodnejšo obliko jezika, prinesli anglosaški naseljenci. Ohranilo se je zelo malo primerov te oblike zapisa stare angleščine, večinoma gre za kratke spise ali sestavke.
Latinska pisava, ki so jo uvedli krščanski misijonarji, je začela nadomeščati anglosaksonsko pisavo približno od 7. stoletja dalje, čeprav sta se še nekaj časa uporabljali vzporedno. Futhorc je vplival na novo angleško abecedo, ki je temeljila na latinici, saj je dobila črki thorn (Þ þ) in wynn (Ƿ ƿ). Črko eth (Ð ð) so pozneje zasnovali kot prepis črke dee (D d), nazadnje pa so normanski pisarji iz otoškega g v stari angleščini in irščini ustvarili črko yogh (Ȝ ȝ) in jo uporabljali poleg svojega karolinškega g.
Ligatura a-e ash (Æ æ) je bila sprejeta kot samostojna črka, poimenovana po futurški runi æsc. V zelo zgodnji stari angleščini se je kot samostojna črka pojavila tudi ligatura o-e ethel (Œ œ), prav tako poimenovana po runi œðel []. V uporabi je bila tudi ligatura v-v ali u-u z dvojnim u (W w).
Leta 1011 je menih Byrhtferð zapisal tradicionalni vrstni red staroangleške abecede. Najprej je navedel 24 črk latinske abecede (vključno z ampersandom), nato 5 dodatnih angleških črk, začenši s tironskim zapisom ond (⁊), otoškim simbolom za in:
A B C D E F G H I K L M N O P Q R S T V X Y Z & ⁊ Ƿ Þ Ð Æ
Sodobna angleščina
V abecedi sodobne angleščine ne obstajajo thorn (þ), eth (ð), wynn (ƿ), yogh (ȝ), ash (æ) in ethel (œ). Latinske izposojenke so v srednje- in zgodnjesodobno angleščino ponovno uvedle homografiji ash in ethel, čeprav naj ne bi šlo za isti črki[], temveč za ligature, vsekakor pa sta nekoliko staromodni. Thorn in eth sta bila nadomeščena s th, čeprav je thorn še nekaj časa obstajal, njegovo malo črko pa je bilo v večini rokopisov vse težje ločiti od malega y. Y namesto th je še vedno mogoče videti v psevdoarhaizmih (sodobnih pisavah, ki se pišejo tako, da so videti kot starejše besede ali besedne zveze), kot je "Ye Olde Booke Shoppe". Črki þ in ð se še vedno uporabljata v današnji islandščini, medtem ko se ð še vedno uporablja v današnji farovščini. Wynn je izginil iz angleščine okoli 14. stoletja, ko ga je nadomestil uu, ki se je razvil v sodobni w. Yogh je izginil okoli 15. stoletja in ga je običajno nadomestil gh.
V 16. stoletju sta se črki u in j začeli pisati kot ločeni črki od črk v in i, medtem ko sta bili prej le različni obliki drugih dveh črk.Tudi črka w je postala samostojna črka, namesto da bi jo obravnavali kot dve različni črki. S temi spremembami ima angleška abeceda zdaj 26 črk:
A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z
Alternativna oblika z malo začetnico long s (ſ) se je ohranila do zgodnje moderne angleščine in se je uporabljala v nekončnem položaju vse do začetka 19. stoletja.
Predlagane reforme
Za pisano angleščino so bile predlagane različne abecede, ki so večinoma razširile ali nadomestile osnovno angleško abecedo, kot so deseretska abeceda, šavska abeceda, grška kratka pisava itd.
Diakritična znamenja
Diakritična znamenja (dodatna znamenja za pomoč pri izgovarjavi za tuje govorce) se pojavljajo predvsem v izposojenkah, kot sta naïve in façade. Ko takšne besede postanejo običajen del angleškega besedišča, se diakritična znamenja odstranijo, kot se je to zgodilo pri starih izposojenkah iz francoščine, kot je hôtel. Pri neformalnem pisanju v angleščini se diakritičnih znakov običajno znebijo, ker jih ni na tipkovnici, medtem ko jih profesionalni pisci besedil in strojepisci običajno vključijo, na primer v programu Microsoft Word. Besede, ki še vedno veljajo za tujejezične, jih običajno ohranijo; na primer edini zapis besede soupçon v angleških slovarjih (OED in drugih) uporablja diakritiko. Diakritična znamenja se pogosteje ohranjajo tudi tam, kjer bi sicer prišlo do zamenjave z drugo besedo (na primer résumé (ali resumé) namesto resume), redkeje pa so celo dodana (kot v maté iz španskega yerba mate, vendar po vzoru café iz francoščine).
Včasih, zlasti v starejših pisavah, se diakritični znaki uporabljajo za označevanje zlogov v besedi: cursed (glagol) se izgovarja z enim zlogom, cursèd (pridevnik) pa z dvema. È se pogosto uporablja v poeziji, npr. v Shakespearovih sonetih. J. R. R. Tolkien uporablja ë, kot v O wingëd crown. Podobno, medtem ko v kurniku črki -oo- predstavljata en samoglasniški zvok (digraf), v zastarelih zapisih, kot sta zoölogist in coöperation, predstavljata dva. Takšna raba diaeresis je redko vidna, vendar se v letu 2000 še vedno uporablja v nekaterih publikacijah, kot sta MIT Technology Review in The New Yorker.
Nad črko "e" na koncu besede se lahko postavi tudi akutna, groba ali diaereza, ki označuje, da ni nema, kot je to v saké. Na splošno se te oznake pogosto ne uporabljajo, čeprav bi lahko olajšale zmedo.
Ampersand
Znak & se je včasih pojavil na koncu angleške abecede, kot na primer v Byrhtferðjevem seznamu črk iz leta 1011. Zgodovinsko gledano je figura ligatura za črke Et. V angleščini in številnih drugih jezikih se uporablja za predstavitev besede in in občasno latinske besede et, kot v okrajšavi &c (et cetera).
Apostrof
Apostrof sicer ni del angleške abecede, vendar se uporablja za krajšanje angleških besednih zvez. Nekaj parov besed, kot so its (pripadajoče) in it's (je ali ima), were (množina besede was) in we're (smo) ter shed (znebiti se) in she'd (bi ali imela), se v pisni obliki razlikujejo le po tem, ali imajo apostrof ali ne. Z apostrofom ločimo tudi posestni končnici -'s in -s' od običajne množinske končnice -s, kar se je začelo uporabljati v 18. stoletju; prej so se vse tri končnice pisale na -s, kar je lahko povzročilo zmedo (kot v besedah apostolov).
Imena črk
Imena črk se redko pišejo, razen v sestavljenih besedah (na primer tee-shirt, deejay, emcee, okay, aitchless itd.), izpeljankah (na primer exed out, effing, to eff in blind itd.) in v imenih predmetov, poimenovanih po črkah (na primer em (space) v tiskarstvu in wye (junction) v železniškem prometu). Spodaj navedene oblike so povzete po Oxfordskem slovarju angleškega jezika. Samoglasniki stojijo sami zase, soglasniki pa imajo običajno obliko soglasnik + ee ali e + soglasnik (npr. bee in ef). Izjeme so črke aitch, jay, kay, cue, ar, ess (v zvezah pa es- ), wye in zed. Množine soglasnikov se končajo na -s (bees, efs, ems) ali, v primerih aitch, ess in ex, na -es (aitches, esses, exes). Množina samoglasnikov se konča na -es (aes, ees, ies, oes, ues); ti so redki. Seveda lahko vse črke stojijo same zase, navadno z veliko začetnico (okay ali OK, emcee ali MC), množine pa lahko temeljijo na njih (aes ali As, cees ali Cs itd.).
Pismo | Sodobno angleško ime | Sodobna angleška izgovorjava | Latinsko ime | Latinska izgovorjava | Stara francoščina | Srednja angleščina |
a | /ˈeɪ/, /æ/ | ā | /aː/ | /aː/ | /aː/ | |
B | čebela | /ˈbiː/ | bē | /beː/ | /beː/ | /beː/ |
C | cee | /ˈsiː/ | cē | /keː/ | /tʃeː/ > /tseː/ > /seː/ | /seː/ |
D | dee | /ˈdiː/ | dē | /deː/ | /deː/ | /deː/ |
E | e | /ˈiː/ | ē | /eː/ | /eː/ | /eː/ |
F | ef (eff kot glagol) | /ˈɛf/ | ef | /ɛf/ | /ɛf/ | /ɛf/ |
G | gee | /ˈdʒiː/ | gē | /ɡeː/ | /dʒeː/ | /dʒeː/ |
jee | ||||||
H | aitch | /ˈeɪtʃ/ | hā | /haː/ > /ˈaha/ > /ˈakːa/ | /ˈaːtʃə/ | /aːtʃ/ |
haitch | /ˈheɪtʃ/ | |||||
I | i | /ˈaɪ/ | ī | /iː/ | /iː/ | /iː/ |
J | jay | /ˈdʒeɪ/ | - | - | - | /ja:/ |
jy | /ˈdʒaɪ/ | |||||
K | kay | /ˈkeɪ/ | kot | /kaː/ | /kaː/ | /kaː/ |
L | el ali ell | /ˈɛl/ | el | /ɛl/ | /ɛl/ | /ɛl/ |
M | em | /ˈɛm/ | em | /ɛm/ | /ɛm/ | /ɛm/ |
N | sl | /ˈɛn/ | sl | /ɛn/ | /ɛn/ | /ɛn/ |
O | o | /ˈoʊ/ | ō | /oː/ | /oː/ | /oː/ |
P | pisanje | /ˈpiː/ | na naslovu | /peː/ | /peː/ | /peː/ |
Q | cue | /ˈkjuː/ | qū | /kuː/ | /kyː/ | /kiw/ |
R | ar | /ˈɑːr/ | er | /ɛr/ | /ɛr/ | /ɛr/ > /ar/ |
ali | /ˈɔːr/ | |||||
S | ess (es-) | /ˈɛs/ | es | /ɛs/ | /ɛs/ | /ɛs/ |
T | tee | /ˈtiː/ | tē | /teː/ | /teː/ | /teː/ |
U | u | /ˈjuː/ | ū | /uː/ | /yː/ | /iw/ |
V | vee | /ˈviː/ | - | - | - | - |
W | double-u | /ˈdʌbəl. juː/ | - | - | - | - |
X | ex | /ˈɛks/ | ex | /ɛks/ | /iks/ | /ɛks/ |
ix | /ɪks/ | |||||
Y | Wy | /ˈwaɪ/ | hȳ | /hyː/ | ui, gui ? | /wiː/ ? |
/iː/ | ||||||
ī graeca | /iː ˈɡraɪka/ | /iː ɡrɛːk/ | ||||
Z | zed | /ˈzɛd/ | zēta | /ˈzeːta/ | /ˈzɛːdə/ | /zɛd/ |
zee | /ˈziː/ | |||||
izzard | /ˈɪzərd/ | /e(t) ˈzɛːdə/ | /ˈɛzɛd/ |
Nekatere skupine črk, na primer pee in bee ali em in en, se v govoru zlahka zamenjajo, zlasti če jih slišimo po telefonu ali radijski komunikacijski povezavi. Črkovne abecede, kot je črkovna abeceda ICAO, ki jo uporabljajo piloti letal, policija in drugi, so narejene tako, da vsako črko poimenujejo z imenom, ki zveni povsem drugače od drugih.
Etimologija
Imena črk so večinoma neposredni potomci latinskih (in etruščanskih) imen prek francoščine.
Redni fonološki razvoj (v grobem kronološkem zaporedju) je naslednji:
- palatalizacija pred sprednjimi samoglasniki latinskega /k/ postopoma v /tʃ/, /ts/ in nazadnje v srednjefrancoski /s/. Vpliva na C.
- palatalizacija pred sprednjimi samoglasniki latinskega /ɡ/ do protoromanščine in srednje francoščine /dʒ/. Vpliva na g.
- iz latinskega /uː/ v srednjefrancoski /yː/, ki je postal srednjeangleški /iw/ in nato sodobni angleški /juː/. Vpliva na Q, U.
- nedosledno zniževanje srednje angleškega /ɛr/ v /ar/. Vpliva na R.
- veliki samoglasniški premik, ki je premaknil vse srednjeangleške dolge samoglasnike. Prizadene A, B, C, D, E, G, H, I, K, O, P, T in verjetno tudi Y.
Nove oblike so aitch, ki je redni razvoj srednjeveške latinske acca; jay, nova črka, ki se domnevno vokalizira kot sosednja kay, da bi se izognili zamenjavi z uveljavljenim gee (drugo ime, jy, je prevzeto iz francoščine); vee, nova črka, poimenovana po analogiji z večino; double-u, nova črka, ki je samoumevna (ime latinskega V je bilo ū); wye, nejasnega izvora, vendar s predpono v stari francoščini wi; zee, ameriška izenačitev zed po analogiji z večino; in izzard, iz romanskega izraza i zed ali i zeto "in Z", ki se uporablja pri recitiranju abecede.
Fonologija
Črke A, E, I, O in U veljajo za samoglasnike, saj (razen kadar so neme) predstavljajo samoglasnike; preostale črke veljajo za soglasnike, saj kadar niso neme, običajno predstavljajo soglasnike. Vendar pa črka Y pogosto predstavlja samoglasnik in tudi soglasnik (npr. "myth"), zelo redko pa tudi črka W (npr. "cwm"). Nasprotno pa U in I včasih predstavljata soglasnik (npr. "quiz" oziroma "onion").
W in Y jezikoslovci včasih imenujejo polglasnika.
Številke in frekvence črk
Najpogosteje uporabljena črka v angleščini je E. Najmanjkrat uporabljena črka je Z.
Spodnja tabela prikazuje pogostost uporabe črk v pisani angleščini,[d]čeprav se pogostost nekoliko spreminja glede na vrsto besedila.
N | Pismo | Frekvenca |
1 | A | 8.17% |
2 | B | 1.49% |
3 | C | 2.78% |
4 | D | 4.25% |
5 | E | 12.70% |
6 | F | 2.23% |
7 | G | 2.02% |
8 | H | 6.09% |
9 | I | 6.97% |
10 | J | 0.15% |
11 | K | 0.77% |
12 | L | 4.03% |
13 | M | 2.41% |
14 | N | 6.75% |
15 | O | 7.51% |
16 | P | 1.93% |
17 | Q | 0.10% |
18 | R | 5.99% |
19 | S | 6.33% |
20 | T | 9.06% |
21 | U | 2.76% |
22 | V | 0.98% |
23 | W | 2.36% |
24 | X | 0.15% |
25 | Y | 1.97% |
26 | Z | 0.07% |
Sorodne strani
- Abecedna pesem
- Natova fonetična abeceda
- Angleški pravopis
- Reforma angleškega pravopisa
- Ameriška ročna abeceda
- Dvoročne ročne abecede
- Angleška brajeva pisava
- Ameriška brajeva pisava
- New York Point
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je sodobna angleška abeceda?
O: Sodobna angleška abeceda je latinska abeceda s 26 črkami.
V: Koliko črk ima sodobna angleška abeceda?
O: Sodobna angleška abeceda ima 26 črk.
V: Ali so v sodobni angleški abecedi velike in male črke?
O: Da, vsaka črka v sodobni angleški abecedi ima tako veliko kot malo obliko.
V: Ali so črke osnovne latinske abecede ISO enake črkam sodobne angleške abecede?
O: Da, popolnoma enake črke, kot so v osnovni latinici ISO, so tudi v sodobni angleški abecedi.
V: Ali so oblike natisnjenih črk vedno enake?
O: Ne, oblika natisnjenih črk se spreminja glede na vrsto in pisavo.
V: Ali so rokopisne črke vedno videti enako kot tiskane?
O: Ne, oblika rokopisnih črk se lahko zelo razlikuje od standardne tiskane oblike, zlasti če so napisane v kurzivnem slogu.
V: Ali v angleškem jeziku obstajajo digrafi?
O: Da, angleščina uporablja 18 digrafov, ki so nizi dveh črk, ki predstavljajo samo en zvok (kot so ch, sh, th, ph, wh itd.).