Jezikovna reforma

Poenostavitev

Najpogostejša oblika jezikovne reforme je spreminjanje pravopisa besed. To se imenuje pravopisna reforma. Spremeni se lahko tudi slovnica jezika, da se poenostavi pregibanje, skladnja, besedišče in besedotvorje. Angleščina na primer uporablja veliko različnih predpon, ki pomenijo nasprotje, kot so un-, in-/im-, a(n)-, de-. Jezikovna reforma bi lahko predlagala uporabo le ene predpone, ki bi pomenila nasprotje, na primer un-. Poleg tega obstajajo besede, kot sta "dober" in "slab", ki v grobem pomenijo nasprotje druga drugi, vendar bi jih bilo bolje (v smislu preprostosti) predstaviti kot "dober" in "nedober", zato beseda "slab" ni več del jezika.

Še en dober primer poenostavitve jezika je beseda vnetljiva. Vnetljiva pomeni, da se nekaj zlahka vname. Prvotno je bila beseda vnetljiva, iz latinske besede inflammare - vžgati. In- je tudi predpona, ki lahko pomeni nasprotje, tako kot pri besedah transparenten, intransparenten. Danes se v večini navodil namesto vnetljivo uporablja vnetljivo, da ne bi ljudi zmotili, da in- v tem primeru ne pomeni nasprotja.

V več glavnih svetovnih jezikih so bile izvedene velike pravopisne reforme: V 16., 18., 19., 20. in 21. stoletju je bila prenovljena francoščina, v 18. stoletju španščina, leta 1910 na Portugalskem, leta 1946 in 1972 v Braziliji portugalščina, leta 1901/02 in 1996/98 nemščina in leta 1728 in 1919 ruščina.

Čiščenje

Nekateri menijo, da je spreminjanje jezika slabo. Želijo ohraniti jezik takšen, kot je zdaj, ali pa želijo razveljaviti spremembe jezika, ki so bile narejene že prej. Včasih lahko purizem jezik naredi bolj zapleten, ker ljudje dodajajo napačne etimologije:

• iland je postal otok (iz latinskega insula. Otok je pravzaprav germanska beseda, primerjaj nemško Eiland)
• ile je postal otok (tudi iz insula)

Primeri

Primeri jezikovnih reform so:

• Kitajski
• (20. leta 20. stoletja) - klasično kitajščino je kot standardni pisni jezik zamenjala ljudska kitajščina.
• Mandarinščino je izbral odbor izmed več kitajskih narečij.
• (50. leta 20. stoletja v LRK) - reformiral pisavo, ki se je uporabljala za pisanje standardnega jezika, z uvedbo poenostavljenih kitajskih znakov (pozneje sta jih prevzela Singapur in Malezija, tradicionalni kitajski znaki pa se še vedno uporabljajo na Tajvanu, v Hongkongu, Macau in različnih čezmorskih kitajskih skupnostih). Poenostavljenih je bilo približno 2.000 kitajskih znakov, od katerih je večina običajnih znakov v vsakdanjem življenju.
• Češčina (19. stoletje) - Slovar Josefa Jungmanna je prispeval k prenovi besedišča. V štiridesetih letih 19. stoletja je črko w zamenjala črka v.
• Estonščina (1910/1920) - reformno gibanje pod vodstvom Johannesa Aavika in Johannesa V. Veskija je prenovilo besedišče in si izposodilo veliko korenov iz finščine in drugih uralskih jezikov ter celo izumilo nekaj korenov, ki ne obstajajo nikjer.
• francoščina (zadnja leta 1990): pretekli deležnik prehodnih glagolov v kombinaciji z laisser (pustiti) je zdaj nespremenljiv, pred tem je bil spremenjen zaradi ženskih in množinskih oblik.
• Nemščina (1901/02) - poenotenje pravopisnega sistema na nacionalni ravni (najprej v Nemčiji, pozneje so ga sprejele tudi druge germanofonske države). Nadaljnje reforme so bile sprejete pred kratkim, z nemško pravopisno reformo iz leta 1996.
• Grščina (70./80. leta 20. stoletja) - medtem ko je bil pisni "čisti" jezik katharevusa poln starogrških besed, govorjeni "ljudski" jezik dhimotiki ni bil. Po padcu vojaške oblasti je bil objavljen zakon, s katerim je slednji postal tudi pisni jezik. Na primer, na grških kovancih je bila prej množina valute drachmai (oblika katharevusa), po letu 1982 pa je postala drahme (oblika dhimotiki).
• Hebrejščina (20. leta 20. stoletja) - Moderna hebrejščina je nastala iz stare hebrejščine s poenostavitvijo slovnice (zlasti skladnje) po indoevropskih vzorcih, kovanjem novih besed iz hebrejskih korenin po evropskih vzorcih in poenostavitvijo pravil izgovarjave.
• Madžarščina (konec 18. in začetek 19. stoletja) - nastalo je več kot deset tisoč besed, od katerih se jih nekaj tisoč še danes aktivno uporablja.
• Irščina (40. leta 20. stoletja) - močno poenostavljen sistem črkovanja, npr. Gaedheal je postal Gael, Ó Séigheadh je postal Ó Sé.
• Korejščina (1446, po razdelitvi Koreje leta 1945) - leta 1446 je kralj Sejong najel učenjake, da bi ustvarili pisalni sistem, ki bi se ga bilo enostavno naučiti in bi natančno izražal zvoke korejskega jezika. Abeceda, ki jo je ustvaril, je hangul. Do leta 1945 so ga uporabljali le navadni ljudje. V Severni Koreji je Kim Il-sungova vlada popolnoma ukinila hanja (kitajske znake za korejski jezik) in hangul spremenila v edini pisni sistem v Severni Koreji. Prav tako so bile odstranjene številne kitajske izposojenke (ki so prej predstavljale 60-70 % korejskega besedišča) in nadomeščene z domačimi korejskimi besedami, da bi očistili korejski jezik, čeprav je Severna Koreja zaradi trgovinskih odnosov s Sovjetsko zvezo prevzela tudi nekaj ruskih izposojenk. V Južni Koreji je hangul v veliki meri nadomestil hanja in postal glavni pisni sistem v Južni Koreji, čeprav veliko Južnokorejcev še vedno pozna nekaj hanja in jih piše na uradnih dokumentih, kot so pogodbe in prošnje za zaposlitev. Hanja se običajno uporablja le za kitajske izposojenke in homofone, pri katerih pomen besede ni jasen iz konteksta. Korejci naj bi danes poznali približno 1 900 hanj.
• Norveščina (20. stoletje) - ko je Norveška postala neodvisna od Danske (1814), se je norveščina začela oddaljevati od danščine. Z reformami leta 1907 in 1917 je Riksmaal postal pisna standardna norveščina, ki se je leta 1929 preimenovala v Bokmaal. Z reformo leta 1938 sta se zbližala bokmaal in bolj ljudski nynorsk. Danes se govorita obe jezikovni obliki: na norveških kovancih je ime države izmenično Norge (Bokmaal) in Noreg (Nynorsk).
• Portugalščina (20. stoletje) - zamenjala je okoren tradicionalni sistem črkovanja s poenostavljenim (astma je na primer postala asma, phthysica pa tísica).
• Romunščina (19. stoletje) - cirilico je zamenjala z latinico, na stotine slovanskih besed je zamenjala z romanskimi.
• Somalščina (70. leta 20. stoletja) - s pomočjo Bogumila W. Andrzejevskega, ki je leta 1949 začel jezikoslovno delo v Somaliji, je bila izdelana latinska abeceda, ki jo je leta 1972 razglasil za obvezno. Prenovljeno je bilo tudi besedišče; iz obstoječih somalijskih korenin je nastalo veliko novih besed.
• Turščina (30. leta 20. stoletja) - jezik in pisava sta bila reformirana v 20. letih 20. stoletja, tako da se starejši jezik imenuje z drugim imenom, otomanska turščina. Osmanska abeceda je temeljila na arabski abecedi, ki jo je leta 1928 nadomestila nova, na latinici temelječa turška abeceda. Izposojene besede perzijskega in arabskega izvora so bile opuščene v korist domačih turških besed ali novih tvorjenk, ki so temeljile na turških koreninah.
• Vietnamščina (20. stoletje) - v času francoske kolonialne vladavine so klasično ljudsko pisavo, ki je temeljila na kitajskih znakih, zamenjali z novo latinico.

Primeri v popularni kulturi

• (izmišljeno): V romanu Georgea Orwella Devetnajst osemdeset štiri je angleščina postala Newspeak, jezik, ki je bil zasnovan tako, da je uradna propaganda lažje razumljiva, politično nezaželene misli pa je nemogoče izraziti.

Sorodne strani

• Oživitev jezika
• Konstruirani jezik