Država članica Evropske unije je vsaka od sedemindvajsetih držav, ki so se Evropski uniji (EU) pridružile od njene ustanovitve leta 1958 kot Evropska gospodarska skupnost (EGS). EU ima danes 27 držav članic. Začetno skupino je sestavljalo šest držav — Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska — nato pa je sledilo več valov širitev. Največja po številu novih članic se je zgodila 1. maja 2004, ko se je EU razširila za deset držav.
Zgodovina širitve
Evropska integracija se je začela s Pogodbo iz Rima (1957), ki je ustanovila EGS in stopila v veljavo 1. januarja 1958. Pomembne faze širitve so bile:
- 1973: Danska, Irska, Združeno kraljestvo;
- 1981: Grčija;
- 1986: Portugalska, Španija;
- 1995: Avstrija, Finska, Švedska;
- 2004: Cipar, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija (največje širitve po številu novih članic);
- 2007: Bolgarija in Romunija;
- 2013: Hrvaška.
Po pristopu Hrvaške je EU štela 28 držav, vendar je Združeno kraljestvo izstopilo iz Unije z učinkom 31. januarja 2020 (postopek znan kot Brexit), zato ima EU trenutno 27 članic.
Pogoji za članstvo
Preden se država lahko pridruži Evropski uniji, mora izpolnjevati niz političnih, gospodarskih in pravnih zahtev, znanih kot köbenhavnska merila. Glavne zahteve so:
- stabilne institucije, ki zagotavljajo demokracijo, vladavino prava, človekove pravice in spoštovanje ter zaščito manjšin;
- fukcionalno delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost spopadanja z močnim konkurenčnim pritiskom na notranjem trgu EU;
- sprejetje in zavezanost vsem pravnim normam EU (t. i. acquis communautaire), vključno s prilagoditvami zakonodaje in administrativnih zmogljivosti za izvajanje teh pravil.
V skladu s Pogodbo o Evropski uniji je širitev Unije pogojena s soglasjem vseh obstoječih držav članic in z odobritvijo Evropskega parlamenta. Postopek vključuje tudi podpis in ratifikacijo pristopne pogodbe s strani vseh članic ter države kandidatke.
Postopek pristopa
Običajen postopek širitve vključuje več ključnih faz:
- uradna prošnja države kandidatke in mnenje Evropske komisije;
- pridobitev statusa kandidata in začetni screenings (pregledi skladnosti zakonodaje s pravnim redom EU);
- odpiranje pogajanj, ki so strukturirana v poglavja (tematske sklope) – vsako poglavje zahteva izpolnitev kriterijev in reform;
- zapiranje pogajalskih poglavij po izpolnitvi meril in izvedbi potrebnih reform;
- podpis pristopne pogodbe in njena ratifikacija pri vseh državah članicah ter v državi kandidatki (vključno z ratifikacijo Evropskega parlamenta);
- končen vstop na dogovorjeni datum.
V praksi pogajanja pogosto zahtevajo prehodne uredbe in mehanizme nadzora zaradi posebnosti posameznih sektorjev (npr. pravosodje, boj proti korupciji, upravljanje javnih financ).
Primeri in sodobna vprašanja
Bolgarija in Romunija predstavljata drugi del pete širitve EU in sta se EU pridružili 1. januarja 2007. Ta datum je bil dogovorjen na vrhu v Solunu leta 2003 in potrjen v nadaljnjih poročilih in sklepih institucij. Bolgarija in Romunija sta podpisali pristopno pogodbo 25. aprila 2005 na slovesnosti v opatiji Neumünster v Luksemburgu.
Načeloma potekajo pogajanja ali so v različnih fazah procesa tudi z drugimi državami (npr. Albanija, Severna Makedonija, Črne gora, Srbija), medtem ko država z dolgo zgodovino kandidature ostaja Turčija. Poleg tega so nekatere države označene kot potencialne kandidate (npr. Bosna in Hercegovina, Kosovo).
Dodatno
Izraz "evropsko povezovanje" ali "evropska integracija" se včasih uporablja za širitev, vendar se uporablja tudi v širšem pomenu — kot opis postopnega prehajanja pristojnosti s nacionalne ravni na raven EU ali kot okrepljeno sodelovanje med nekaterimi državami članicami znotraj pravnega okvira EU. Prav tako obstaja institucionalna možnost odstopa od članstva (člen 50 Pogodbe o Evropski uniji), kar je bil mehanizem, uporabljen pri izstopu Združenega kraljestva.


_023.jpg)