ATS (Automobili Turismo e Sport, kar v grobem pomeni "Turizem in športni avtomobili") je bil italijanski proizvajalec avtomobilov in kratek čas tudi konstruktor v formuli 1. Podjetje sta ustanovila Carlo Chiti in Giotto Bizzarrini, nekdanja inženirja pri Ferrariju, po notranjih sporih in odhodih kadrov iz tega proizvajalca — cilj nove znamke pa je bil neposredno tekmovanje s Ferrarijem. Ekipa je v F1 nastopila leta 1963, avtomobile pa je podjetje izdelovalo med letoma 1963 in 1965.

Zgodovina in ozadje

Ideja za ATS se je pojavila kot ambiciozen projekt manjšega kroga nekdanjih ferrarijevskih inženirjev, ki so želeli pokazati, da lahko z nezavisno ekipo ustvarijo konkurenčen dirkalnik in športni cestni avtomobil. Zaradi omejenih sredstev, kratkega časa za razvoj in notranjih organizacijskih težav pa se projekt hitro soočil z zapleti. Financiranje je bilo omejeno, razvoj pa zahteven, kar se je pozneje odrazi v zanesljivosti in rezultatih.

Modeli

Najbolj znana avtomobila sta bila športni avtomobil ATS 2500 GT in Tipo 100, avtomobil formule 1. ATS 2500 GT je bil zasnovan kot eleganten športni cestni model v majhni seriji; danes velja za redek zbirateljski predmet. Tipo 100 je bil dirkalnik formule 1, ki je bil po zunanjem videzu in osnovni zasnovi primerljiv s takratnim Ferrarijevim modelom 156 (znanim po vzdevku "Sharknose"), saj sta imela sorodne aerodinamične poteze in kompaktno postavitev motorja in kabine.

Udeležba v formuli 1 (1963)

ATS se je leta 1963 pojavil na dirkah F1 z dvema dirkalnikoma in bolidoma, za volanom pa sta bila med drugim Giancarlo Baghetti in Phil Hill (ameriški dirkač, svetovni prvak iz leta 1961). Ekipa se je hitro srečevala s tehničnimi težavami in pogostimi umiki avtomobilov. Dejansko sta bila od desetih prijavljenih dirkalnikov ATS (pet dirk, po dva avtomobila na dirko) na koncu dirke uvrščena le dva avtomobila, čeprav zelo počasi: Giancarlo Baghetti je bil uvrščen s 23 krogi zaostanka (23 krogov za poznejšim zmagovalcem dirke Jimom Clarkom), po pogodbi pa je Phil Hill končal sedem krogov za njim.

Vzroki za neuspeh in zapuščina

Glavni razlogi za propad ATS v F1 so bili pomanjkanje časa in denarja za razvoj, organizacijske težave ter tehnična nezanesljivost bolidov. Poleg tega je bila konkurenca v tem obdobju izjemno močna, saj so bile ekipe z večjimi viri sposobne hitreje razvijati in izboljševati svoje avtomobile. Zaradi vsega tega je F1-projekt po sezoni 1963 praktično propadel, podjetje pa je nato v omejenem obsegu poskušalo nadaljevati izdelavo cestnih avtomobilov do sredine šestdesetih let.

Čeprav je bil obstoj ATS kratek in rezultati skromni, ostaja znamka zanimiv primer ambicioznega poskusa nekdanjih ferrarijevskih inženirjev, da bi z majhnim, neodvisnim podjetjem izzvali etablirane tovarne. Danes so primerki ATS 2500 GT in preostali dirkalniki za zbiratelje in muzeje redkost in dragocen dokument obdobja, ko so osebne in strokovne razprtije v velikih tovarnah vodile do rojstva manjših, a ustvarjalnih tekmecev.