Serengeti – savana vzhodne Afrike, selitev živali in narodni parki

Geografija

Park obsega 14.763 km² travnatih ravnic in savan ter obrečnih gozdov in gozdičkov. Park je na severu države, na severu meji na državno mejo med Tanzanijo in Kenijo, kjer se navezuje na nacionalni rezervat Masai Mara. Na jugovzhodu parka je ohranitveno območje Ngorongoro, na jugozahodu je rezervat Maswa, na zahodni meji sta rezervata Ikorongo in Grumeti, na severovzhodu pa območje nadzora nad divjadjo Loliondo.

V narodnem parku lahko živi le malo ljudi. Izjema so osebje parka, raziskovalci in osebje frankfurtskega zoološkega društva ter osebje različnih koč in hotelov. Glavno naselje je v Seroneri.

Park ima tri regije:

• Planina Serengeti: neskončno travnato območje na jugu, skoraj brez dreves. Tu se gnuje gnuje, ki se na planinah zadržuje od decembra do maja. Tudi druge kopitarice -zebra, gazela, impala, hartebeest, topi, bivol, vodomec - se v mokri sezoni pojavljajo v velikem številu. Kopje so granitne gomile, ki so v regiji zelo pogoste in so odlična opazovalnica za plenilce ter zatočišče za hiruse in pitone.
• Zahodni koridor: močvirnata savana na tem območju je prekrita s "črnim bombažem" (pravzaprav črno glino). Reka Grumeti je dom ogromnih nilskih krokodilov, opic colobus in orlov bojnih. Migracija poteka od maja do julija.
• Severni Serengeti: v pokrajini prevladujejo odprti gozdovi in hribi, od Seronere na jugu do reke Mara v Keniji. Poleg selitvenih gnujev in zeber (ki se pojavljajo od julija do avgusta in novembra) je grmičasta savana najboljši kraj za iskanje slonov, žiraf in dik dikov.

Divje živali

Poleg selitve kopitarjev je v parku tudi veliko drugih prostoživečih živali, zlasti "velikih pet":

• Lev: v Serengetiju živi največja populacija levov v Afriki, deloma zaradi obilja plena. Trenutno v tem ekosistemu živi več kot 3000 levov.
• Afriški leopard: te samotarske plenilce pogosto opazimo v regiji Seronera, vendar so prisotni po celotnem narodnem parku, kjer jih je trenutno približno 1000.
• afriški slon: črede si opomorejo od upadanja populacije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki ga je povzročilo divjačenje, in so večinoma v severnih predelih parka.
• Črni nosorog: večinoma okoli kopijev v središču parka, zaradi divjega lovljenja pa je ostalo zelo malo osebkov. Posamezniki iz rezervata Masai Mara občasno prečkajo mejo parka in vstopajo v Serengeti iz severnega dela.
• Afriški bivoli: še vedno so številni in zdravi, vendar se je njihovo število zaradi bolezni nekoliko zmanjšalo.

V parku živijo tudi številne druge vrste, med drugim gepardi, Thomsonove in Grantove gazele, topi, elandi, vodni kozli, hijene, pavijani, impale, afriški divji psi in žirafe. Park se ponaša tudi s približno 500 vrstami ptic, med katerimi so strunar, ptica tajnica, dropar Kori, kronani žerjav, štorklja marabou, orel bojni, golobice in številne vrste supov.

Ngorongoro je kaldera velikega ugaslega vulkana, ki je del območja Serengeti.

Območje ohranjanja Ngorongoro (NCA) je Unescovo območje svetovne dediščine 180 km zahodno od Arushe na območju Krater Highlands v Tanzaniji.

Krater Ngorongoro

Glavna značilnost NCA je krater Ngorongoro, velika vulkanska kaldera. Krater, ki je nastal, ko je pred približno dvema do tremi milijoni let eksplodiral in se zrušil velikanski vulkan, je globok 610 m, njegovo dno pa obsega 260 km²².

Višino prvotnega vulkana ocenjujejo na 15 do 19 tisoč čevljev (4500 do 5800 metrov).

Čeprav velja za "naravno ogrado" za najrazličnejše divje živali, v deževnem obdobju krater zapusti do 20 % ali več gnujev (Connochaetes taurinus) in polovica populacije zeber (Equus burchelli). Levi iz Ngorongoroja so zelo inbridni, s številnimi genetskimi težavami, ki se prenašajo iz roda v rod. Vzrok za to je zelo malo novih krvnih linij, ki vstopajo v lokalni genski sklad, saj v krater od zunaj vstopa le malo selivskih samcev. Tisti, ki pridejo v krater, pogosto ne morejo prispevati h genskemu skladu. Levji samci v kraterju zaradi svoje velikosti (ki je posledica obilnega vira hrane) zlahka izrinejo zunanje konkurente.

Med živalskimi populacijami v kraterju je večina vzhodnoafriških vrst, vendar ni impal (Aepyceros melampus), žiraf (Giraffa camelopardalis) in krokodilov (Crocodylus niloticus).

Na vzpetini kraterja na strani, obrnjeni proti vzhodnim pasatom, pade 800-1200 mm dežja na leto in je večinoma porasla z gorskim gozdom, medtem ko na manj strmi zahodni steni pade le 400-600 mm; na tej strani so travniki in grmičevje, posejani z drevesi Euphorbia bussei. Dno kraterja je večinoma odprto travišče z dvema majhnima gozdnima območjema, na katerih prevladujeta akacije (Acacia xanthophloea).

Potok Munge odvaja vodo iz kraterja Olmoti na severu in je glavni vir vode, ki se steka v sezonsko slano jezero v središču kraterja. To jezero je znano pod dvema imenoma: Makat, kot mu pravijo Masaji, kar pomeni sol, in Magadi. Potok Lerai odvaja vodo iz vlažnih gozdov južno od kraterja in napaja gozd Lerai na dnu kraterja - ko je dovolj dežja, se Lerai izliva tudi v jezero Magadi. Odvzem vode v kočah in na sedežu NCA zmanjša količino vode, ki priteče v Lerai, za približno 25 %.

Drugi večji vodni vir v kraterju je izvir Ngoitokitok v bližini vzhodne stene kraterja. Tu je za turiste odprto mesto za piknike in ogromno močvirje, ki ga napaja izvir, na tem območju pa živijo hrošči, sloni, levi in številni drugi. Na dnu kraterja je še veliko drugih manjših izvirov, ki so pomembna zaloga vode za živali in lokalne Masaje, zlasti v času suše.

Poleg črede zeber, gazel in gnujev v kraterju živijo tudi "velikih pet": nosorogi, levi, leopardi, sloni in bivoli. V kraterju živijo skoraj vse vrste prostoživečih živali v Vzhodni Afriki, saj je v kraterju po ocenah 25 000 živali.

Po priporočilih odbora znanstvenikov po suši leta 2000 je bil v kraterju uveden program ekološkega požiganja, ki vključuje letno ali polletno nadzorovano požiganje do 20 % travnikov. Masaji lahko zdaj pasejo živino v kraterju, vendar morajo vanj vstopati in izstopati vsak dan.

Soteska Olduvai

Varstveno območje varuje tudi sotesko Olduvai na ravninskem območju. Po odkritju prvih znanih primerkov človeškega rodu Homo habilis in zgodnjih hominidov, kot je Paranthropus boisei, velja za sedež človeštva.

Soteska Olduvai ali Oldupai je strma soteska v dolini Great Rift Valley, ki se razteza vzdolž vzhodne Afrike. Soteska Olduvai je na vzhodnem delu planine Serengeti v severni Tanzaniji in je dolga približno trideset kilometrov. Je v deževni senci višavja Ngorongoro in je najbolj suh del regije.

Je eno najpomembnejših prazgodovinskih najdišč na svetu. Tamkajšnje raziskave so pomembno prispevale k našemu razumevanju zgodnjega razvoja človeka. Izkopavanja sta v petdesetih letih 20. stoletja začela Mary in Louis Leakey. Njuna družina ga nadaljuje še danes. V pleistocenu je bilo na tem območju veliko jezero, katerega obale so bile prekrite z zaporednimi nanosi vulkanskega pepela. Pred približno 500.000 leti je seizmična dejavnost preusmerila bližnji potok, ki se je začel zarezovati v sedimente in razkril sedem glavnih plasti v stenah soteske.