Pintupi Nine je

Ozadje

Večina družin Pintupi se je v podeželske skupnosti naselila že pred več kot 20 leti. Od tridesetih let 20. stoletja so bili Pintupi prisiljeni zapustiti svojo domovino zaradi poskusov z orožjem, ki so jih izvajali v Woomeri. Večino so odpeljali v Papunjo, zelo daleč na vzhodu, ki je zgodovinsko gledano dežela Luritja. Druge so preselili na severozahod v Balgo, v deželo Kukatja. Po tem času naj bi Pintupi prenehali iskati svoje sorodnike, ki so živeli v puščavi, saj so izgubili stike s splošno skupnostjo. Verjeli so, da so ti ljudje umrli.

V šestdesetih letih 20. stoletja je v puščavi kot nomadi živelo le še nekaj družin. Večina jih je slišala za belce in kraje, kot je Papunya. Vendar z njimi niso prišli v stik. Odločili so se, da bodo še naprej živeli tako, kot so živeli od nekdaj. To je bila težava, saj so bili vsi v tesnem sorodstvu. Pintupi se ravnajo po strogem sistemu sorodstva (imenovanem kožne skupine), ki določa, s kom se lahko poročijo. Tako se izogibajo sorodstvenemu križanju. Ker v veliki puščavi ni bilo več veliko družin, za mlajše moške in ženske skoraj ni bilo primernih partnerjev.

Veliko pozneje, leta 1976, je Severno ozemlje sprejelo zakon o pravicah domorodcev do zemlje (Aboriginal Land Rights Act). Številni Pintupi so se začeli vračati na svojo zemljo in ustanavljati stalne skupnosti. Leta 1981 so ustanovili mesto Kintore. Nadalje na zahodu je bilo leta 1983 v bližini jezera Mackay ustanovljeno mesto Kiwirrkurra. Ta solna ravnica je osrčje domovine Pintupi in tam je večinoma živela ta posebna družina.

Družinska zgodovina

Družino je sprva vodil Waku Tjungurrayi. Imel je štiri žene: Papalya, Nanu, Watjunka in še eno žensko (katere ime tujcem ni znano). Vse žene so bile sestre, ki so pripadale kožni skupini Nangala. Papalya je bila Wakujeva glavna žena. Imela sta tri otroke: Topsy, Warlimpirrnga in Takariya. Waku je imel s četrto (neimenovano) sestro še enega otroka, Piyiti. V zgodnjih letih je ta družina včasih potovala in lovila z drugo skupino. Vodil jo je moški po imenu Tjukurti Tjakamarra (pozneje znan kot Freddy West). Leta 1962 so se West in njegova družina odločili, da bodo odšli živeti v Papunjo. Waku ni želel oditi, zato so zapustili Wakovo družino in odšli na vzhod.

Približno leto pozneje je skupino zapustila najstarejša hči Topsy. Poročila se je z moškim po imenu Tommy Tjakamarra, ki je na družino naletel na poti proti severovzhodu v Mikantji. Topsy se v svoji skupini ni imela s kom poročiti, Tommy pa je imel pravo kožno ime. Zato sta se odselila in se naselila v Mikantji. Približno v tem času je umrla Pijitijeva mati.

Waku je umrl okoli leta 1964. Kmalu zatem se je skupini pridružil moški po imenu Lanti (ali "Joshua") in se poročil s tremi vdovami. Prej je živel v Balgu, vendar je od tam odšel, ko je imel težave s katoliškimi misijonarji. Na skupino je naletel med hojo proti jugu po puščavi. Prevzel je Wakujevo mesto vodje skupine. Nanu je bila njegova glavna žena. Imela sta tri otroke: Tamayinya, Yalti in Yukultji. Lanti je imel z Watjunko še enega otroka, Walala. Watjunka je umrl nekje v sedemdesetih letih 20. stoletja. Ko je Lanti okoli leta 1980 umrl, je v skupini ostalo devet članov.

Člani

Skupino sta sestavljali dve ženski in njunih sedem otrok. Vsi so se rodili v puščavi, zato njihova natančna starost ni znana.

• Papalya (Nangala) - Prvotna mati skupine. Verjetno se je rodila sredi tridesetih let 20. stoletja, v času stika je bila stara okoli 50 let.
• Nanu (Nangala) - Papalijina sestra in druga mati v skupini. Prav tako je stara okoli 50 let. Rojena v Marapinti, severozahodno od današnjega kraja Kiwirrkurra.
• Piyiti (Tjapaltjarri) - najstarejši sin Wakuja, takrat star približno 26 let. Njegova mati je umrla nekaj let pred Wakujevo smrtjo.
• Warlimpirrnga (Tjapaltjarri) - Starejši sin Papalya. Rojen okoli leta 1959, takrat je imel okoli 25 let. Po Lantijevi smrti je postal vodja skupine.
• Takariya (Napaltjarri) - mlajša hči Papalya. Rojena okoli leta 1960, takrat je bila stara okoli 24 let.
• Tamayinya (Tjapangati) - znan tudi kot Tamlik. Sin Lantija in Nanuja. Takrat mu je bilo približno 15 let.
• Yalti (Napangati) - Najstarejša hči Lantija in Nanuja, takrat je imela približno 14 let. Poročena z Warlimpirrngo od začetka osemdesetih let 20. stoletja, kmalu po očetovi smrti.
• Yukultji (Napangati) - mlajša hči Lantija in Nanuja, takrat stara približno 12 ali 13 let.
• Walala (Tjapangati) - najmlajši izmed otrok, star približno 12 let. Sin Lantija in Watjunke.

Zemljevid območja zahodno od Alice Springsa sredi osemdesetih let 20. stoletja. Domovina Pintupi je v središču jezera Mackay (Wilkinkarra).

Zgodba

Življenje v puščavi

Družina je živela na potovanjih med začasnimi vodnjaki okoli jezera Mackay. Sledili so oblakom, saj je prisotnost vode določala, kam bodo šli. Nosili so le majhne pasove iz las. Za lov so nosili dva metra dolga lesena kopja, metala kopja in bumerange. Imeli so tudi glavo sekire, ki jo je Lanti prinesel iz Balga. Skupina se je večinoma prehranjevala s kuščarji, čarovniškimi ličinkami in rastlinami iz grmovja. Lovili so tudi zajca, kenguruja, emuja, kozoroga in kačo.

Družina je poznala kraje, kot so Papunya, Balgo in Mikantji. Vedeli so, da tam živijo njihovi sorodniki. Toda Lanti je skupino vedno držal stran od teh krajev. Slišali so tudi zgodbe o kartiji (belcih), vendar niso vedeli, kdo so. Redka srečanja s sodobnimi predmeti (avtomobili, letala) so bila povezana z nadnaravnim. Warlimpirrnga se je v intervjuju spominjal: "Joshua nam je pripovedoval o belcih in avtomobilih. Vedeli smo, da se okoli nas približujejo ljudje, ki niso aborigini. Nismo vedeli, kaj se dogaja."

Poleg tega so ljudje vedeli, da ta družina še vedno živi v puščavi. Med njimi sta bila tudi Topsy in Freddy West. Leta 1983 so se vsi skupaj z družinami preselili v Kiwirrkurro. Drugi domačini so včasih ponoči v daljavi videli taborne ognje in sledi v pesku ter vedeli, da pripadajo skupini, ki se potika po puščavi. Za to posebno skupino naj bi že leta 1962 vedel tudi teritorialni oddelek za socialno skrbstvo, antropologi, ki so v tem času delali s Pintupi, pa naj bi pogosto slišali o teh ljudeh.

Oče Lanti (ali "Joshua") je umrl okoli leta 1980. Umrl je v kraju Kuwarla na severnem koncu jezera Mackay. Kot je v navadi, se je družina v žalovanju odselila z območja. Potovali so proti jugu v upanju, da bodo našli sorodnike.

Vzpostavitev stika

Srečanje, zaradi katerega je skupina zapustila puščavo, se je zgodilo 13. oktobra 1984. Warlimpirrnga in Piyiti sta bila na lovu. Bila sta pri jezeru Mackay, približno dva dni hoje od kraja, kjer je taborila njuna družina. Opazila sta dim, ki je prihajal iz tabornega ognja na jugu. To je bilo pri Winparku, vodnjaku med krajema Kiwirrkurra in Kintore. Moški po imenu PintaPinta in njegova dva sinova so tam postavljali postojanko. Po mraku se je Warlimpirrnga približal skupini. Bila sta oblečena in sedela ob štirikolesnem pogonu. Iz črpalke sta črpala vodo za Warlimpirrngo.

Warlimpirrnga je bilo strah. Bil je tudi jezen, ker so ti tujci sedeli na zemlji njegovih prednikov. V resnici so bili v sorodu, vendar se med seboj niso poznali. Warlimpirrnga je o svojih sorodnikih vedel le to, kar so mu o njih povedale matere. Prepirala sta se in Pinta Pinta se je prestrašila. Vsak od njiju je mislil, da je drugi perjanec (čarovnik). Ko je njegov sin ustrelil iz puške, je Warlimpirrnga pobegnil. Svojo družino je odpeljal na sever, globoko v puščavo, kjer je bil na varnem. To je bilo njihovo prvo srečanje z drugimi ljudmi po 20 letih.

Medtem se je Pinta Pinta z družino ponoči odpeljala proti zahodu v Kiwirrkurro. Vsem je povedal, da so videli moža s perjanico. Toda ko jim je opisal človeka, je Freddy West dejal, da misli, da je to Warlimpirrnga. Naslednji dan so se sestali starešine in se odločili, da bodo skupino poiskali in jih pripeljali. Petnajstega oktobra se je skupina sedmih Pintupijev in Charlieja McMahona, koordinatorja skupnosti, odpravila v Winparku. Skupaj so z dvema štirikolesnima pogonoma sledili sledovom skupine čez puščavo. Drugo noč so v daljavi videli družinsko ognjišče. Naslednji dan se je moral McMahon vrniti. Njegov prijatelj Geoff Toll se je odpeljal, da bi z drugimi nadaljeval iskanje. Družino so našli naslednje jutro, 18. oktobra. Sledili so jim 250 km proti severu do Maruwa, vodnjaka v bližini jezera Mackay.

Warlimpirrnga se spominja, da ob prvem srečanju s Tollom, belcem, ni mogel verjeti: "Nisem mogel verjeti. Mislil sem, da je hudič, slab duh. Bil je barve oblakov ob sončnem vzhodu." Yalti je mislila, da je beli mož duh, poslan, da jo kaznuje za nekaj, kar je storila narobe. Družina je bila zelo prestrašena. Poskušali so bežati in se skriti pred sledilci. Warlimpirrnga jih je poskušal napasti, vendar ga je Freddy West pomiril, ko mu je pokazal, kako so povezani. Zasledovalci so družini dali za malico marmelado iz pločevinke in koščke čokolade. Družino so prepričali, da je šla z njimi v Kiwirrkurro. Povedala sta jim, da je tam veliko hrane in da voda prihaja iz cevi. Yalti je dejal, da je bil ta koncept za njih neverjeten.

Po stiku

Ko so prišli v Kiwirrkurro, je družina prvič po več kot 20 letih spet videla svoje sorodnike. Bili so jezni nanje, ker so jih zapustili in jih niso prišli iskat. Ko so videli Topsy, sta bila njen brat in sestra tako jezna, da sta jo udarila. Čez nekaj dni so Takarijo poročili s Freddyjem Westom. To je bila gesta med obema skupinama.

Učinek

Pomen dogodka je bil razumljen na različne načine. Agencije, ki služijo domorodcem, so menile, da jim bo odkritje skupine pomagalo v razpravi o pravicah domorodcev do zemlje. Fred Myers, antropolog, ki je bil povabljen v Kiwirrkurro, da preuči novo skupino, trdi, da je dogodek postal del boja Pintupov za vrnitev avtonomije, ki so jo izgubili, ko so prvič prišli iz puščave in se naselili v Papunji. Trdi, da je bil njihov glavni cilj ohraniti sposobnost novih ljudi, da sami upravljajo svoja življenja.

Novice

Preden se je novica o odkritju skupine razširila, so si voditelji skupine Kiwirrkurra prizadevali zaščititi zasebnost družinskih članov. Prav tako so jih želeli obvarovati pred enako sramoto ali norčevanjem, kot so ga pred mnogimi leti ob prihodu iz puščave doživeli sami.

Eden prvih, ki je bil obveščen o dogodku, je bil minister za domorodne zadeve Clyde Holding. Njegovo ministrstvo je želelo zgodbo skupine uporabiti v kampanji za pravice domorodcev do zemlje. Holding je zgodbo posredoval časopisu The Herald iz Melbourna. V zameno se je časopis strinjal, da ne bo nikomur povedal, kje je bila skupina. Zgodba je bila prvič objavljena na prvi strani časopisa 24. oktobra z naslovom, da je "našel izgubljeno pleme". Novica je povzročila senzacijo in se takoj znašla na naslovnicah po vsej državi. Postali so splošno znani kot "devet Pintupijev" ali "zadnji nomadi". Družina sama pa je svojo zgodbo povedala šele veliko pozneje.

Ta publiciteta je postala težava za Holding. Voditelji v Kiwirrkurri so bili nanj jezni, ker je zgodbo posredoval medijem. Časopis je objavil fotografije družinskih članov brez njihovega dovoljenja. Zaradi tega so drugi novinarji poskušali vstopiti v njihovo skupnost, da bi pridobili informacije. Prav tako se niso strinjali s tem, kako so mediji opredelili dogodek. Majhna količina informacij, ki jih je dobil tisk, je privedla do romantiziranih poročil o "prvem stiku" ali "odkritju". Z vidika Pintupijev pa je bila družina sorodnik, ki so ga poznali in s katerim so imeli zgodovino. Po njihovem mnenju skupina ni bila "odkrita", ampak se je po ločitvi le zbližala.

Zdravje

Ob prvem prihodu je družino pregledal zdravnik iz Kintoreja in ugotovil, da so močni, fit in zelo zdravi. Toda čez nekaj dni so vsi zboleli. Niso imeli naravne odpornosti proti boleznim. Holding je želel, da jih zdravi vladna ekipa zdravstvenih strokovnjakov. Toda voditelji Kiwirrkurra niso dovolili, da bi družino pregledali drugi zdravniki. Zdraviti sta jih smela le lokalni ngangkari (zdravnik) in zdravnik v Kintoreju.

V tem času so Pintupi še vedno krivili vladne zdravnike za smrt številnih svojih ljudi, ki so v 60. letih prejšnjega stoletja prišli iz puščave. Ti ljudje so umrli zaradi okužb in bolezni, Holding pa je poskušal preprečiti, da bi se to ponovilo. V začetku novembra so se pojavili resni pomisleki glede preživetja družine. Sekretar oddelka za domorodne zadeve Charles Perkins je ostro kritiziral voditelje Kiwirrkurra zaradi kršenja državljanskih pravic družine. Dejal je, da bo vseh devet otrok umrlo v dveh mesecih, če ne bodo dobili ustrezne zdravstvene oskrbe.

Zdravnik v Kintoreju je menil, da so Pintupi odgovorni za odločitev, kaj je najboljše za njih. Zaupali so mu in mu dovolili, da je zdravil družino. Vseh devet članov družine je prebolelo kašelj in bakterijsko okužbo, imenovano treponema. Zdravnik jih je zdravil in jim dal več cepljenj. Sčasoma so spet postali zdravi.

Danes

Najstarejši brat Piyiti se je leta 1986 vrnil v puščavo. Odšel je na skrivaj in zakril sledi, da mu nihče ne bi mogel slediti. Ni jasno, zakaj je odšel in ali sploh kdo ve, zakaj je odšel. Eden od domačinov je trdil, da zato, ker je slišal zgodbe o Pintupijcih, ki so umirali zaradi bolezni, in se je bal, da se bo to zgodilo tudi njemu. McMahon meni, da zato, ker se je težko prilagajal (adaptiral) na stvari - zlasti na konflikte, saj je vse življenje živel s svojo družino. Obstajajo različne teorije o tem, kaj se je zgodilo Pijitiju. Nekateri menijo, da še vedno živi v puščavi. Warlimpirrnga je v intervjuju leta 2004 trdil, da je videl Piyitija v Alice Springsu, in dejal, da se zdaj imenuje "Yari Yari".

Ostali so v Kiwirrkuri ostali več let. Leta 1998 je Papalya umrla zaradi odpovedi ledvic. Ko je umrla, je bila verjetno stara skoraj 70 let, pokopali pa so jo v Kiwirrkuri. Nanu je umrl marca 2001, prav tako star skoraj 70 let. Zaradi velike poplave v Kiwirrkuri so jo takrat pokopali v Kintoru.

Preostalih šest članov je postalo slikarji šole Papunya Tula. Trije bratje - Warlimpirrnga, Tamayinya (zdaj znan kot Thomas) in Walala - zdaj večinoma živijo v Alice Springsu. Njihove slike so bile pogosto prodane za več tisoč dolarjev. Predvsem Warlimpirrnga je eden najbolj znanih umetnikov sloga zahodne puščave. Njegove slike so razstavljene v več nacionalnih galerijah po vsej državi. Z Yalti imata tri otroke. Razen Thomasa so vsi poročeni in imajo otroke. Takariya se je ločila od Freddyja Westa in se ponovno poročila. Yalti, Yukultji in Takariya še vedno živijo v Kiwirrkurri. Vseh šest še vedno govori samo pintupi.

Družina je postala zadnja skupina ljudi, ki je v Avstraliji živela tradicionalni lovsko-nabiralniški način življenja. Bili so zadnji aborigini, ki so prišli v stik s sodobno civilizacijo.