Kratkokljuni ehidna (Tachyglossus aculeatus) — biološki opis in razširjenost

Žival je bila prvič opisana leta 1792. Tachyglossus pomeni "hiter jezik". Gre za hitrost, s katero ehidna z jezikom lovi mravlje in termite. Beseda aculeatus pomeni "bodičast" ali "z bodicami".

Dolgokljuni ehidni so vsi večji od T. aculeatus. Prehranjujejo se predvsem s črvi in ličinkami, ne pa z mravljami in termiti.

Poznamo pet podvrst kratkodlake ehidne. Vsaka od njih živi na drugem območju kot druge. Podvrste se med seboj razlikujejo tudi po poraščenosti, dolžini in širini hrbtenice ter velikosti krempljev na zadnjih nogah.

• T. a. multiaculeatus na otoku Kangaroo Island;
• T. a. setosus na Tasmaniji in nekaterih otokih v Bassovi ožini;
• T. a. acanthion v Severnem teritoriju in Zahodni Avstraliji;
• T. a. aculeatus v Queenslandu, Novem Južnem Walesu, Južni Avstraliji in Viktoriji;
• T. a. lawesii v obalnih regijah in višavju Nove Gvineje ter morda v deževnih gozdovih severovzhodnega Queenslanda.

Kratkodlake ehidne so običajno dolge od 30 do 45 centimetrov. Imajo 75-milimetrski kljun in tehtajo od dva do pet kilogramov. Tasmanska podvrsta, T. a. setosus, je večja od avstralske celinske vrste.

Ker vratu ni videti, se zdi, da sta glava in telo združena. Ušesni odprtini sta na obeh straneh glave, brez zunanjih ščipalk. Oči so majhne in so na dnu klinastega kljunčka. Nosnice in usta so na skrajnem koncu kljunčka.

Noge tega ježevca so prilagojene za hitro kopanje. Noge so kratke in imajo močne kremplje. Na zadnjih nogah so kremplji daljši in ukrivljeni nazaj, da olajšajo čiščenje in čiščenje med bodicami. Podobno kot platipus ima nizko telesno temperaturo - med 30 in 32 °C. Za razliko od platypusa, ki ne kaže znakov torpora ali hibernacije, lahko telesna temperatura ehidne pade do 5 °C. Echidna ne diha in se ne znoji ter v vročih razmerah običajno išče zavetje. Jeseni in pozimi se pri ehidni pojavljajo obdobja torpora ali globoke hibernacije. Zaradi nizke telesne temperature postane žival v zelo vročem in zelo mrzlem vremenu počasna.

Mišice te ehidne imajo številne nenavadne značilnosti. Tik pod kožo je ogromna mišica, ki pokriva celotno telo. S krčenjem različnih delov te mišice lahko kratkokljuni ehidna spreminja obliko. Najpogostejša sprememba oblike se doseže tako, da se ob nevarnosti zvije v kroglo, si zaščiti trebuh in se brani z vrsto ostrih bodic. Ima eno najkrajših hrbtenic med vsemi sesalci, saj sega le do prsnega koša.

Jezik

Jezik kratkodlake ehidne je edini način, s katerim žival ujame plen. Izstopa lahko do 180 mm zunaj gobca. Jezik je lepljiv zaradi prisotnosti sluzi, bogate z glikoproteini. Ta sluz maže gibanje v gobcu in iz njega ter pomaga pri lovljenju mravelj in termitov, ki se prilepijo nanj. Izbočeni jezik je zaradi hitrega pretoka krvi tog, kar mu omogoča prodiranje skozi les in zemljo. Za umik jezika je potrebno krčenje dveh notranjih mišic. Ko se jezik umakne, se plen ujame na nazaj obrnjene keratinske "zobe" vzdolž strehe bukalne votline. To živali omogoča, da hrano ujame in zmelje. Jezik se giblje zelo hitro, izmerjeno je bilo, da se v gobcu in iz njega premakne 100-krat na minuto.

Splošna fiziologija

Številne fiziološke prilagoditve živali ustrezajo njenemu načinu življenja. Živali se zakopljejo in prenašajo visoke ravni ogljikovega dioksida. Njegovo uho je občutljivo za nizkofrekvenčne zvoke, kar je lahko idealno za zaznavanje zvokov, ki jih oddajajo termiti in mravlje pod zemljo. Usnjati smrček je prekrit z mehano- in termoreceptorji. Ti receptorji zagotavljajo informacije o okolici. Echidna ima dobro razvit vohalni sistem, ki ga lahko uporablja za odkrivanje partnerjev in plena, dobro pa delujejo tudi njena druga čutila. Njeni možgani in osrednji živčni sistem so bili temeljito raziskani za primerjavo s placentarnimi sesalci.

Kratkodlaki ehidna ima med vsemi sesalci največjo prefrontalno skorjo glede na velikost telesa. Zavzema 50 % prostornine možganske skorje, medtem ko pri človeku zavzema 29 %. To kaže na dobro odločanje pri nenehnem iskanju gnezd žuželk in partnerja pri razmnoževanju.

Osnovne lastnosti

Tako kot vsi enoprstunci ima tudi ehidna le eno odprtino za odvajanje blata, urina in razmnoževalnih produktov, ki se imenuje kloaka. Samec ima notranja semenčeca, nima zunanjega mešička in ima zelo nenavaden penis s štirimi brki na konici. Gestacijska samica ima na spodnji strani vrečo, v kateri vzgaja mladiče.

Odlaganje jajc in kloaka sta osnovni lastnosti, ki sta prisotni pri vseh zgodnjih amniotih, vključno s plazilci, pticami in zgodnjimi sesalci.

Samska kratkodlaka ehidna si partnerja išče med majem in septembrom, natančen čas parjenja pa se razlikuje glede na geografsko lego. Tako samci kot samice v času parjenja oddajajo močan vonj. Med dvorjenjem, ki je bilo prvič opazovano leta 1989, samci najdejo samice in jih zasledujejo. Za eno samico se lahko podi do deset samcev, pri čemer lahko dvorjenje traja do štiri tedne; trajanje obdobja dvorjenja se razlikuje glede na lokacijo. V hladnejših delih njihovega območja, kot je Tasmanija, se lahko samice parijo v nekaj urah po prebuditvi iz hibernacije.

Pred parjenjem samec samico otipava, pri čemer je še posebej pozoren na kloako. Samec samico pogosto prevrne na bok in nato zavzame podoben položaj, tako da sta živali trebuh ob trebuhu. Pri vsakem parjenju se izleže eno jajce in znano je, da se samice parijo samo enkrat v razmnoževalni sezoni; vsako parjenje je uspešno.

Do oploditve pride v jajcevodu. Gestacija traja od 21 do 28 dni, v tem času samica zgradi gnezditveno jamo. Po končani gestaciji samica odloži eno jajčece z gumijasto kožo premera od 13 do 17 milimetrov neposredno v majhno, nazaj obrnjeno vrečko, ki se je razvila na trebuhu. Deset dni po odlaganju se jajce izleže v vrečici. Zarodek med inkubacijo razvije "jajčni zob", s katerim raztrga jajce; zob kmalu po izvalitvi izgine.

Izvaljeni mladiči so dolgi približno 1,5 cm in tehtajo od 0,3 do 0,4 grama. Po izvalitvi se mladi ehidni imenujejo pugglji. Izvaljeni mladiči se pritrdijo na materine mlečne areole, posebne lise na koži, ki izločajo mleko (enoprsti živali nimajo bradavic). Način pitja mleka še ni znan, vendar so opazili, da ga pegice med vsakim hranjenjem spijejo velike količine, saj jih matere lahko pustijo brez nadzora v brlogu od pet do deset dni. Glavne sestavine mleka so vrste laktoze. Mleko vsebuje veliko železa, ki mu daje rožnato barvo.

Mladiči se zaradi nenehne rasti dolžine hrbtenic iz vreče izločijo pri približno dveh do treh mesecih starosti. Sesanje se postopoma zmanjšuje, dokler se mladiči pri približno šestih mesecih ne odstavijo. Dojenje traja približno 200 dni, mladiči pa zapustijo brlog med 180 in 240 dnevi.

Starost spolne zrelosti je negotova, vendar je lahko od štiri do pet let. Dvanajstletna terenska študija, objavljena leta 2003, je pokazala, da kratkokljuni ehidna doseže spolno zrelost med petim in dvanajstim letom starosti in da se pogostost razmnoževanja spreminja od enkrat na dve leti do enkrat na šest let. Kratkodlaka ehidna lahko v naravi živi do 45 let.

Sistematična študija o ekologiji kratkodlake ehidne še ni bila objavljena. Opravljene so bile študije več vidikov njihovega ekološkega vedenja. Kratkodlake ehidne živijo same in razen nore, ki si jo ustvarijo za vzrejo mladičev, nimajo stalnega zatočišča ali gnezdišča. Nimajo domačega ozemlja, ampak se gibljejo na širokem območju. Kratkodlake ehidne so običajno aktivne podnevi, vendar imajo težave v vročem vremenu, saj nimajo znojnic in ne dihajo. Zato v toplem vremenu spremenijo vzorec aktivnosti in postanejo krepuskularne (aktivne ob zori ali mraku) ali nočne (aktivne ponoči). Prenašajo nizke temperature in pozimi v zelo mrzlih regijah hibernirajo.

Kratkodlake ehidne lahko živijo povsod, kjer je dovolj hrane. Kratkodlake ehidne hrano iščejo po vonju s pomočjo senzorjev v konici kljunov in se redno prehranjujejo z mravljami in termiti. So močni kopači, saj s prednjimi kremplji izkopavajo plen in kopljejo brloge za zatočišče. Če v nevarnosti ne najdejo kritja, se lahko hitro zakopljejo v zemljo.

V Avstraliji so najpogostejši na gozdnatih območjih, kjer je veliko padlih debel, polnih termitov. Na kmetijskih območjih so najverjetneje v neočiščenem grmičevju, lahko pa tudi na travnikih, sušnih območjih in v zunanjih predmestjih glavnih mest. O njihovi razširjenosti na Novi Gvineji je malo znanega. Našli so jih na jugu Nove Gvineje med Meraukejem na zahodu in reko Kelp Welsh vzhodno od Port Moresbyja, kjer so lahko v odprtem gozdu.

Kratkodlakasta ehidna je razširjena v večjem delu zmernega pasu Avstralije in nižinske Nove Gvineje ter ni uvrščena na seznam ogroženih vrst. V Avstraliji je izsekavanje zemljišč manj vplivalo na število kratkokljunih ehidn kot na nekatere druge vrste, saj kratkokljune ehidne ne potrebujejo posebnega habitata, razen dobre zaloge mravelj in termitov. Kljub njihovim bodicam jih jedo ptice, tasmanski hudič, mačke, lisice in psi. Jedli so jih tudi avstralski staroselci in prvi evropski naseljenci Avstralije. V Avstraliji žival najpogosteje ogrožajo avtomobili in uničevanje habitatov. To je povzročilo lokalno izumrtje. Okužba z vnesenim parazitom Spirometra erinaceieuropaei je za ehidno smrtna. Društvo za varstvo divjih živali iz Queenslanda izvaja raziskavo po vsej Avstraliji, imenovano Echidna Watch, s katero spremlja to vrsto v Avstraliji.

Razmnoževanje v ujetništvu je težavno, deloma zaradi razmeroma redkega razmnoževalnega cikla. Le petim živalskim vrtovom je uspelo v ujetništvu vzrediti kratkokljuno ehidno, vendar noben v ujetništvu vzrejen mladič ni preživel do odraslosti. To ima posledice za ohranjanje ogroženih vrst ehidn iz rodu Zaglossus in v manjši meri za kratkodlako ehidno.

Kratkodlake ehidne so značilne za animistično kulturo avstralskih staroselcev, vključno z njihovo likovno umetnostjo in zgodbami. Ta vrsta je bila totem za nekatere skupine, med drugim za ljudstvo Noongar iz Zahodne Avstralije, ki je žival imenovalo Nyingarn. Številne skupine imajo mite o tej živali; eden od mitov razlaga, da je nastala, ko se je skupina lačnih mladih moških ponoči odpravila na lov in naletela na vombata. V vombata so metali kopja, vendar so ga v temi izgubili izpred oči. Vombat je kopja prilagodil svoji obrambi in se spremenil v echidno. Druga zgodba pripoveduje o pohlepnežu, ki je svojemu plemenu zadrževal hrano; bojevniki so ga prebodli s kopji, on pa se je odplazil v grmovje, kjer se je spremenil v echidno, kopja pa so postala njegove hrbtenice.

Kratkodlaki ehidna je ikonična žival sodobne Avstralije. Pojavlja se na avstralskem kovancu za pet centov (najmanjši apoen) in na spominskem kovancu za 200 dolarjev, ki je bil izdan leta 1992. Kratkodlakava ehidna je bila vključena v več poštnih izdaj: bila je ena od štirih avtohtonih vrst, ki so se pojavile na avstralskih poštnih znamkah leta 1974, kjer je bila na znamki za 25 centov; leta 1987 se je pojavila na znamki za 37 centov in ponovno leta 1992, ko je bila na znamki za 35 centov. Antropomorfna ehidna Millie je bila maskota poletnih olimpijskih iger leta 2000.