Hanibalov oče Hamilkar je bil ob koncu prve punske vojne (264-241 pr. n. št.) poveljnik kartaginskih sil. Ko je Kartagina izgubila vojno, je Hamilkar odšel v Hispanijo, da bi osvojil plemena v današnji Španiji. Kartagina je bila takrat v slabem stanju. Njena mornarica ni mogla prepeljati vojske do Iberije (Hispanije). Hamilkar je moral kreniti proti Herkulovim stebrom in prečkati Gibraltarsko ožino. Po zgodbi iz Livija je Hamilkar Hanibalu obljubil, da ne bo nikoli prijateljeval z Rimom. Hanibal je očetu povedal
Prisegam, da bom z ognjem in jeklom zaustavil usodo Rima, kakor hitro mi bo dopuščala starost.
V zameno je Hamilkar privolil, da bo Hanibala vzel s seboj v Hispanijo. Dve leti je preživel pri osvajanju Iberije južno od reke Ebro. Umrl je leta 229/228 v bitki, najverjetneje se je utopil v reki Jucar. Njegov zet Hasdrubal je prevzel poveljstvo, vendar je bil leta 221 pr. n. št. umorjen.
Tako je Hanibal leta 221 pred našim štetjem postal vodja vojske. Rim se je bal Hanibalove naraščajoče moči. Z mestom Saguntum so sklenili zavezništvo in trdili, da ga ščitijo. Saguntum je bil južno od reke Ebro. Hanibal je zato mesto napadel. Po osmih mesecih ga je zavzel. Rim je od Kartagine zahteval pravico. Kartaginska vlada v Hanibalovem dejanju ni videla nič napačnega. Vojna, ki jo je želel Hanibal, je bila razglašena konec leta.
Potovanje po kopnem v Italijo
Hanibalovo vojsko je sestavljalo kar 75.000 pešcev in 9000 konjenikov. Hanibal je Novo Kartagino zapustil pozno spomladi leta 218 pred našim štetjem. Prebil se je na sever do Pirenejev. Plemena je premagal s spretno gorsko taktiko in trdovratnim bojem. Ko je prehodil 290 milj in dosegel reko Ebro, je Hanibal izbral najbolj zaupanja vredne in zveste dele svoje vojske iz libijskih in iberskih plačancev, da so nadaljevali pot z njim. Na novo osvojenem območju je pustil 11.000 vojakov, ki so bdeli nad njim. Pri Pirenejih je izpustil še 11.000 iberskih vojakov. Hanibal je v Galijo vstopil s 50.000 pešci in 9.000 konjeniki.
Hanibal je moral prečkati Pireneje, Alpe in številne pomembne reke. spomladi leta 218 pred našim štetjem se je prebil do Pirenejev. Z galskimi voditelji je sklenil mirovne dogovore in dosegel reko Rono. Hanibalova vojska je septembra prispela k Roni in štela 38.000 pešcev, 8.000 konjenikov in sedemintrideset bojnih slonov.
Hanibal je pobegnil pred rimsko vojsko, ki se je z njim borila v Galiji. Nato je odšel v dolino enega od potokov reke Rone. Do jeseni je dosegel vznožje Alp. Njegovo potovanje čez gore je eden najslavnejših dosežkov katere koli vojaške sile. Po tem potovanju se je Hanibal s pogorja spustil v severno Italijo. Prišel je le s polovico sil, s katerimi je začel, in le z nekaj sloni. Hanibal je pri prečkanju gora izgubil kar 20.000 mož.
Bitka pri Trebbiji
Publij Kornelij Scipion je poveljeval rimskim silam, poslanim, da bi ustavile Hanibala. Ni pričakoval, da bo Hanibal prečkal Alpe. Pričakoval je, da se bo s Hanibalom spopadel v Španiji. Z majhno vojsko, ki je bila še vedno v Galiji, je Scipio poskušal ustaviti Hanibala. Svojo vojsko je po morju pravočasno premaknil v Italijo, da bi se srečal s Hanibalom. Hanibal je z zmago nad plemenom Taurini (današnji Torino) poskrbel, da je bilo območje za njim varnejše. Nasprotne sile so se spopadle v Kartagini. Tu je Hanibal prisilil Rimljane, da so se umaknili z Lombardske nižine. Ta zmaga je močno oslabila rimski nadzor nad Galci. Galci so se odločili, da se pridružijo Kartažanom. Kmalu je bila vsa severna Italija neuradno zaveznica. Galske in ligurske enote so kmalu povečale njegovo vojsko na 40.000 mož. Hanibalova vojska je bila pripravljena na vdor v Italijo. Scipio se je umaknil čez reko Trebije. Utaboril se je v mestu Placentia in čakal na več vojakov.
Senat je ukazal Semproniju Longu, naj pripelje svojo vojsko s Sicilije, da bi se srečala s Scipijem in Hanibalom. Hanibal je bil v položaju, da bi mu lahko stal nasproti. Sempronij se je Hanibalu izognil in se pridružil Scipionu pri reki Trebbiji blizu Placentie. Pri Trebiji je Hanibal s presenetljivim napadom iz zasede na boku premagal rimsko pehoto.
Bitka pri Tržaškem jezeru
Hanibal je spomladi leta 217 pr. n. št. prispel v Etrurijo in se odločil, da bo glavno rimsko vojsko pod vodstvom Flaminija zvabil v boj. Hanibal je Flaminija našel v taboru v Arretiumu. Pohodil je okoli nasprotnikove leve strani in Flaminija odrezal od Rima. Hanibal je Flaminija prisilil, da ga je zasledoval. Na obali jezera Trasimenus je Hanibal uničil Flaminijevo vojsko v vodi ali na bližnjih pobočjih. Ubil je tudi Flaminija. Znebil se je edine sile, ki mu je lahko preprečila prihod v Rim. Zavedal se je, da brez oblegalnih strojev ne more upati na zavzetje prestolnice, zato se je odločil nadaljevati pot v osrednjo in južno Italijo. Upal je, da bo ta demonstracija moči sprožila upor proti rimski vladi. Po Trasimenskem jezeru je Hanibal dejal: "Nisem se prišel borit proti Italikom, ampak v imenu Italikov proti Rimu."
Fabius
Rim je zajela velika panika. Imenovali so diktatorja Kvintusa Fabija Maksima. Bil je pameten in previden general.
Fabius je sprejel "Fabijevo strategijo". Odklonil je odprto bitko s sovražnikom in v bližino Hanibala postavil več rimskih vojsk, da bi omejil njegovo gibanje. Fabij je proti Hanibalovim potujočim skupinam poslal majhne sile. Prebivalcem majhnih severnih vasi je naročil, naj postavijo opazovalnice. Lahko so zbrali živino in premoženje ter odšli v utrjena mesta. To bi zmanjšalo vzdržljivost napadalcev.
Hanibal se je odločil, da bo prek Samnija krenil v Kampanijo. Upal je, da bo uničenje Fabija pritegnilo v boj, vendar se Fabij ni dal pritegniti v bitko. Njegovi vojaki so bili zaradi njegovega "strahopetnega duha" razdraženi. Njegova politika ni bila všeč. Rimljani so bili navajeni, da se s sovražniki spopadajo na bojišču, ljudje pa so si želeli hiter konec vojne.
Preostanek jeseni se je nadaljeval s pogostimi spopadi. Po šestih mesecih je bil Fabij v skladu z rimsko zakonodajo odstavljen s položaja.
Bitka pri Cannah
Spomladi leta 216 pr. n. št. je Hanibal zavzel veliko oskrbovalno skladišče v Kannah na Apulijski ravnini in se tako dejansko postavil med Rimljane in njihov vir oskrbe. Rimski senat je leta 216 nadaljeval konzularne volitve. Za konzula sta bila izvoljena Caius Terentius Varro in Lucius Aemilius Paullus. Rimljani so zbrali največjo vojsko do takrat, da bi premagali Hanibala. Ocenjuje se, da je bila skupna moč vojske približno 80.000 mož.
Rimska vojska je krenila proti jugu v Apulijo. Po dveh dneh pohoda so Hanibala našli pri reki Audifus. Konzul Varro je bil brezobziren človek, poln ponosa, in je bil odločen, da bo Hanibala premagal. Varro je zaradi svoje arogance postal boljši in Hanibalu dovolil, da ga je zvlekel v past. Hanibal je s sijajno taktiko obkolil in uničil večino teh sil.
Ocenjuje se, da je bilo v Cannah ubitih ali ujetih od 50.000 do 70.000 Rimljanov. Med mrtvimi je bilo osemdeset senatorjev. Rimski senat je štel največ 300 mož - to je bilo 25-30 % vladajočega telesa. Bitka pri Kannah je bila eden najhujših porazov v zgodovini starega Rima. Je tudi ena najbolj krvavih bitk v vsej človeški zgodovini glede na število izgubljenih življenj v enem samem dnevu. Po Canni se Rimljani niso hoteli boriti s Hanibalom v bitkah. Namesto tega so ga skušali premagati tako, da so ga izčrpali. Zanašali so se na svoje prednosti v oskrbi in delovni sili.
Zaradi te zmage se je Hanibalu pridružila večina južne Italije. Istega leta so se grška mesta na Siciliji uprla rimskemu nadzoru. Makedonski kralj Filip V. je podprl Hanibala. S tem se je začela prva makedonska vojna proti Rimu. Hanibal je svoje novo oporišče našel v Kapui, drugem največjem mestu v Italiji.
Zastoj
Hanibal brez sredstev svojih zaveznikov ali okrepitev iz Kartagine ni mogel storiti več in je začel izgubljati tla pod nogami. Še naprej je premagoval Rimljane, kadar koli jih je lahko spravil v boj, vendar mu ni uspelo doseči nove odločilne zmage.
Konec vojne v Italiji
Leta 212 pred našim štetjem so zarotniki v Tarentumu Hanibalu dovolili vstop v mesto. Nato so z rimskimi trobentami sprožili alarm. To je Hanibalovi vojski omogočilo, da je pobirala Rimljane, ki so se spotikali na ulicah. Hanibal je Tarentinčanom naročil, naj označijo vsako hišo, v kateri živijo Tarentinci, da jih ne bi izropali. Citadela je kljub plenjenju vzdržala. To je Hanibalu preprečilo uporabo pristanišča in Rim je počasi pridobival prednost pred Hanibalom. Istega leta je izgubil Kampanijo.
Leta 211 pred našim štetjem je padlo mesto Capua. Poleti istega leta so Rimljani uničili kartaginsko vojsko na Siciliji. Medtem je Hanibal premagal Fulvija pri Herdoneju v Apuliji, vendar je izgubil Tarentum. Z izgubo Tarentuma leta 209 pr. n. št. in Rimljani, ki so zavzeli Samnij in Lukanijo, je bil njegov položaj v južni Italiji skoraj izgubljen.
Leta 207 pr. n. št. se je umaknil v Bruttium. Ti dogodki so pomenili konec Hanibalovega uspeha v Italiji. Leta 203 pr. n. št. je bil Hanibal odpoklican v Kartagino, da bi vodil obrambo svoje domovine pred rimsko invazijo.
