Ustava Avstralije

Zgodovina

Zgodovina avstralske ustave se je začela s prizadevanji za federacijo v 19. stoletju. Avstralske kolonije so se leta 1901 združile v Avstralsko zvezo.

Federacija

Sredi 19. stoletja so morale avstralske kolonije sodelovati pri zadevah, ki so vplivale na vse, zlasti pri carinah med kolonijami. To sodelovanje je privedlo do načrtov za združitev kolonij v enotno federacijo. K temu je spodbujala predvsem Velika Britanija, lokalna podpora pa je bila majhna. Manjše kolonije so mislile, da jih bodo prevzele večje kolonije. Viktorija in Novi Južni Wales se nista strinjala, da je treba zaščititi lokalno industrijo in vsem omogočiti svobodno trgovanje. Takratna ameriška državljanska vojna je prav tako oslabila argumente za federalizem. Zaradi teh težav je v šestdesetih in petdesetih letih 19. stoletja propadlo več poskusov vzpostavitve federacije.

V 80. letih 19. stoletja so bili Avstralci zaskrbljeni zaradi vse večje prisotnosti Nemcev in Francozov na Pacifiku. Skupaj z naraščajočo avstralsko identiteto je to ustvarilo priložnost za ustanovitev prvega medkolonialnega organa, Zveznega sveta Avstralije, leta 1885. Ta zvezni svet je lahko sprejemal zakone o nekaterih zadevah, vendar ni imel stalnega urada, izvršnega organa ali lastnega vira dohodka. Novi Južni Wales, največja kolonija, v njem ni sodeloval.

Henry Parkes, premier Novega Južnega Walesa, je v devetdesetih letih 19. stoletja organiziral vrsto konferenc, na katerih so razpravljali o federalizmu. Prva je bila leta 1890 v Melbournu, druga, Nacionalna avstralska konvencija, pa leta 1891 v Sydneyju. Teh konferenc so se udeležili kolonialni voditelji. Na konferenci leta 1891 je veliko ljudi želelo federalni sistem. Večina razprav je potekala o tem, kako bi ta federalni sistem deloval. S pomočjo sira Samuela Griffitha je bil napisan osnutek ustave. Ti sestanki niso imeli podpore ljudstva. Osnutek ustave je izpustil tudi pomembna, vendar težavna vprašanja, kot je tarifna politika. Osnutek iz leta 1891 so prejeli kolonialni parlamenti, vendar ga Novi Južni Wales ni podprl. Brez novega zveznega Walesa druge kolonije niso bile pripravljene nadaljevati.

Leta 1895 se je šest premierjev avstralskih kolonij dogovorilo, da bodo z ljudskim glasovanjem ustanovili novo konvencijo. Konvencija se je sestala v enem letu, od leta 1897 do 1898. Na srečanjih je bila pripravljena nova ustava, ki je bila enaka osnutku iz leta 1891, vendar z dodanimi določbami o odgovorni vladi. Da bi osnutek dobil podporo ljudstva, so o njem glasovali volivci v posameznih kolonijah. Po enem neuspelem poskusu so spremenjen osnutek dobili volivci vseh kolonij, razen Zahodne Avstralije. Pet kolonij je sprejelo predlog zakona, ki je bil nato poslan westminstrskemu parlamentu s pismom, v katerem je kraljica zahtevala, naj ga uzakoni.

Britanska vlada je pred sprejetjem zakona uvedla eno spremembo. Vrhovni sodniki kolonij so želeli pravico do pritožbe na odločitve vrhovnega sodišča pri tajnem svetu v zvezi z ustavnimi zadevami. Skrbelo jih je, da bi lahko parlament spremenil meje pristojnosti Commonwealtha ali držav. Britanski parlament je leta 1900 sprejel Zakon o ustavi Avstralske zveze. Zahodna Avstralija je končno privolila, da se pridruži Commonwealthu, in sicer pravočasno, da se je lahko pridružila Avstralski zvezi, ki je uradno začela delovati 1. januarja 1901.

Leta 1990 je Urad za javne evidence v Londonu posodil Avstraliji originalni izvod 1900 Zakona o ustavi Avstralske zveze (Commonwealth of Australia Constitution Act). Avstralska vlada je želela kopijo obdržati. Britanski parlament se je s tem strinjal in sprejel Zakon o avstralski ustavi (kopija iz javnih evidenc) iz leta 1990.

Westminstrski statut in avstralski zakoni

Čeprav je s federacijo Avstralija postala neodvisna od Velike Britanije, je bila Commonwealth pravno gledano stvaritev britanskega imperialnega parlamenta, in sicer z ustavnim zakonom Commonwealth of Australia Constitution Act 1900 (Imp), ki je veljal za Avstralijo. Zato je še naprej obstajala negotovost glede tega, ali britanski imperialni zakoni še vedno veljajo za Commonwealth. To je bilo odpravljeno z Westminstrskim statutom iz leta 1931, ki ga je Commonwealth sprejel z Zakonom o sprejetju Westminstrskega statuta iz leta 1942. Westminstrski statut je dominione, vključno s Commonwealthom, osvobodil imperialnih zakonov in nadzora. S pravnega vidika je to trenutek avstralske državne neodvisnosti.

Vendar so bili britanski zakoni v avstralskih državah še vedno pomembnejši. To je bilo določeno z zakonom Australia Act 1986, ki so ga sprejeli parlamenti Avstralije, Združenega kraljestva in vseh zveznih držav. S tem zakonom je britanski parlament prenehal sprejemati zakone nad avstralskimi zveznimi državami. Prav tako je ustavil pritožbe avstralskih sodišč pri sodnem odboru tajnega sveta. Ker je šlo za zelo pomemben dokument, je kraljica Elizabeta II. odpotovala v Avstralijo, da bi podpisala razglasitev zakona.

Posledica teh dveh zakonov je, da je Avstralija zdaj popolnoma neodvisna država. Ustava je zdaj drugačna od prvotnega zakona, saj lahko avstralski državljani z referendumom ^[] spremenijo ustavo. Vendar prvotni zakon ostaja v pravni knjigi Združenega kraljestva z opombo: "Ustava ni nujno v obliki, v kakršni velja v Avstraliji". Tudi če bi parlament Združenega kraljestva odpravil Zakon o ustavi Avstralske zveze iz leta 1900, to ne bi imelo nobenega učinka na Avstralijo^[].

Članki

Zakon o ustavi Avstralske zveze iz leta 1900 (Imp) vsebuje preambulo in devet razdelkov. Oddelki 1 do 8 pojasnjujejo zakone za ustanovitev Commonwealtha. Oddelek 9, ki se začne z besedami "The Constitution of the Commonwealth shall be as follows ...", vsebuje ustavo Avstralske zveze. Sama ustava je sestavljena iz osmih poglavij s 128 razdelki.

Parlament

V poglavju I je ustanovljen avstralski parlament. Ima tri dele:

• avstralski suveren (kralj ali kraljica), ki ga zastopa generalni guverner Avstralije.
• predstavniški dom
• Senat.

V oddelku 1 je navedeno, da je zakonodajna oblast v rokah parlamenta. To je najmočnejši del vlade.

Drugi del 1. poglavja govori o Senatu. Senatorje "neposredno izvoli ljudstvo države", ki glasuje kot enotno volilno telo. Vsaka država mora imeti enako število senatorjev. Trenutno je v vsaki zvezni državi 12 senatorjev, po dva pa imajo celinska ozemlja, Severno ozemlje in avstralsko glavno ozemlje.

Tretji del 1. poglavja govori o predstavniškem domu. Člen 24 določa, da mora imeti predstavniški dom dvakrat toliko članov kot senat, vsakega od njih pa izvoli en sam volivec. To se imenuje "Nexus". Namenjen je preprečevanju zmanjšanja moči senata v primeru skupne seje (glej 57. člen spodaj). Število elektorjev v državi naj bi temeljilo na njenem deležu nacionalnega prebivalstva.

Del IV poglavja 1 določa, kdo lahko voli, kdo je lahko izvoljen v parlament, koliko so lahko poslanci plačani, parlamentarna pravila in s tem povezane zadeve.

V. del 1. poglavja govori o pristojnostih parlamenta. Oddelek 51 obravnava pristojnosti parlamenta Commonwealtha, ki se imenujejo "posebne pristojnosti". Obstajajo tudi "sočasne pristojnosti", saj lahko tako Commonwealth kot države sprejemajo zakone o teh zadevah. Zvezni zakon je pomembnejši, če so zakoni različni (109. člen). Od devetintridesetih delov 51. člena jih je nekaj postalo zelo pomembnih pri odločanju o tem, koliko pristojnosti ima vlada Commonwealtha na področju zakonodaje. Med njimi so pooblastilo za trgovino in trgovanje, pooblastilo za korporacije in pooblastilo za zunanje zadeve. Oddelek 52 obravnava pristojnosti, ki pripadajo samo parlamentu Commonwealtha. Države ne morejo sprejemati zakonov o teh zadevah.

Izvršna vlada

Poglavje II določa izvršilno vejo oblasti. Izvršno oblast izvaja generalni guverner, ki mu svetuje zvezni izvršni svet. Generalni guverner je vrhovni poveljnik. Imenuje in razrešuje člane izvršnega sveta, državne ministre in vse uradnike izvršilne oblasti. Ta pooblastila se skupaj s pooblastili za razpustitev (ali zavrnitev razpustitve) parlamenta (5. člen, 57. člen) imenujejo "rezervna pooblastila". Ta pooblastila se uporabljajo na podlagi dogovora. Na splošno generalni guverner deluje le po nasvetu predsednika vlade. Samo v enem primeru se je zgodilo, da generalni guverner ni upošteval nasveta predsednika vlade. Generalni guverner sir John Kerr je v avstralski ustavni krizi leta 1975 sam odstavil predsednika vlade Gougha Whitlama.

Rezervna pooblastila se v vseh državah Westminstra le izjemno redko izvajajo zunaj razumljenih konvencij. Vendar so v nasprotju z ustavami drugih kraljestev Commonwealtha, kot je Kanada, ki monarhu formalno podeljujejo obsežna rezervna pooblastila, celo formalna pooblastila avstralske kraljice izjemno omejena, večino pooblastil pa lahko uporabi le generalni guverner.

Oddelek 68 določa, da je vrhovni poveljnik avstralskih pomorskih in vojaških sil: "Vrhovno poveljstvo pomorskih in vojaških sil Commonwealtha ima generalni guverner kot kraljičin predstavnik". Vrhovni poveljnik avstralskih obrambnih sil je zdaj njena ekscelenca Quentin Bryce kot generalni guverner Avstralije. Avstralska kraljica ne poveljuje vojski.

Sodna praksa

V tretjem poglavju je predstavljena sodna veja oblasti. Člen 71 daje sodno oblast "zveznemu vrhovnemu sodišču", ki se bo imenovalo Višje sodišče Avstralije (High Court of Australia). Parlament lahko ustanovi tudi nova zvezna sodišča ali drugim sodiščem podeli zvezna pooblastila. Takšna sodišča se imenujejo "sodišča iz poglavja III" in so edina sodišča, ki lahko uporabljajo zvezno sodno oblast. V členih 73 in 75-78 sta opisani izvirna in pritožbena pristojnost vrhovnega sodišča. V oddelku 74 je pojasnjeno, kako je mogoče vložiti pritožbo pri kraljici v Svetu. Oddelek 79 omogoča parlamentu, da omeji število sodnikov, ki lahko izvajajo zvezno pristojnost, oddelek 80 pa zagotavlja sojenje pred poroto za kazniva dejanja proti Commonwealthu, ki se lahko obtožijo.

Finance in trgovina

Poglavje IV obravnava finance in trgovino v zveznem sistemu. Člen 81 določa, da vsi prihodki Commonwealtha tvorijo konsolidirani prihodkovni sklad. Parlament lahko sprejema zakone o porabi sredstev iz tega sklada (člen 53). Za razliko od večine drugih pristojnosti parlamenta zakonov, sprejetih na podlagi te pristojnosti, običajno ni mogoče izpodbijati. Oddelek 90 daje Commonwealthu izključno pristojnost za carine in trošarine.

Člen 92 določa, da so "trgovina, trgovanje in medsebojni odnosi med državami popolnoma svobodni". Natančen pomen te besedne zveze je predmet obsežnega pravnega mnenja.

Člen 96 daje Commonwealthu pooblastilo, da državam daje denar "pod pogoji, ki se Parlamentu zdijo primerni". To pooblastilo ni omejeno z nobenim drugim delom ustave, kot je oddelek 99, ki prepoveduje dajanje prednosti eni državi ali drugi državi. Zanjo velja le oddelek 116, svoboda veroizpovedi, in morda druge tovrstne svoboščine. To pooblastilo, ki naj bi se uporabljalo le ("v obdobju desetih let ... in nato, dokler parlament ne določi drugače"), je Commonwealth v preteklih letih v različnih obsegih uporabljal za spodbujanje sodelovanja držav.

Člen 101 ustanavlja meddržavno komisijo, organ, ki ne obstaja več, vendar naj bi imel pomembno vlogo v zvezni strukturi.

Države

V poglavju V je opisano, kaj lahko države storijo v zveznem sistemu. Členi 106-108 ohranjajo ustavo, pristojnosti parlamenta in veljavne zakone posameznih zveznih držav.

Člen 109 določa, da je v primeru, ko se državni zakon razlikuje od zveznega zakona, zvezni zakon pravni zakon.

Člen 111 določa, da se lahko država odpove kateremu koli delu svojih zemljišč v korist Commonwealtha. To se je že večkrat zgodilo. Južna Avstralija je Severno ozemlje predala Commonwealthu.

Člen 114 preprečuje, da bi katera koli država imela lastne vojaške sile. Prav tako preprečuje, da bi država ali Commonwealth medsebojno obdavčila svoje premoženje.

Člen 116 določa "svobodo veroizpovedi", saj Commonwealthu prepoveduje sprejemanje zakonov za začetek veroizpovedi, nalaganje verskih obredov ali prenehanje veroizpovedi ali versko diskriminacijo za opravljanje javnih funkcij.

Nove države

Poglavje VI omogoča ustanovitev novih držav ali priključitev k Commonwealthu. Člen 122 parlamentu omogoča, da določi zastopanost vsakega novega ozemlja v parlamentu. Oddelek 123 določa, da je za spremembo meja države potrebna podpora parlamenta te države in da mora biti sprejeta na referendumu v tej državi.

Od začetka federacije se Commonwealthu ni pridružila nobena nova država.

Različni

Poglavje VII določa, da je sedež vlade Commonwealtha (zdaj Canberra) v Novem Južnem Walesu, vendar ne manj kot sto milj od Sydneyja, in da lahko generalni guverner imenuje namestnike. V 127. členu je najprej navedeno, da aboriginov ni mogoče upoštevati pri nobenem popisu prebivalstva Commonwealtha ali zvezne države. Ta oddelek je bil spremenjen leta 1967.

Sprememba ustave

Poglavje VIII določa, kako se lahko ustava spremeni. Člen 128 določa, da morajo biti spremembe potrjene na referendumu. Za uspešno spremembo je treba:

• večino v obeh domovih zveznega parlamenta in
• z večino glasov na referendumu na nacionalni ravni.
• večina v večini držav.

Generalni guverner mora predlog zakona o referendumu predložiti ljudstvu v dveh do šestih mesecih po sprejetju v parlamentu. Ko je predlog zakona o spremembi ustave sprejet v parlamentu in na referendumu, ga generalni guverner potrdi s kraljevo privolitvijo. S tem postane nov zakon, besedilo ustave pa se spremeni.

Izjema od tega postopka je, če predlog zakona o spremembi zavrne en dom zveznega parlamenta. Če predlog zakona sprejme prvi dom, drugi pa ga zavrne, ga lahko po treh mesecih ponovno sprejme prvi dom. Če drugi dom predlog zakona še vedno zavrne, se lahko generalni guverner odloči, da bo o predlogu zakona še vedno glasovalo ljudstvo.

Spremembe

Kot smo že omenili, je za spremembo ustave potreben referendum, na katerem "da" doseže večino na nacionalni ravni in večino v večini zveznih držav.

Na referendumih se je glasovalo o štiriinštiridesetih predlogih za spremembo ustave. Osem jih je bilo sprejetih. V nadaljevanju je seznam odobrenih sprememb.

• 1906 - volitve v senat - sprememba 13. člena, ki spreminja dolžino in datume mandatov senatorjev.
• 1910 - Državni dolgovi - sprememba člena 105, ki daje Commonwealthu pooblastilo za prevzem državnih dolgov.
• 1928 - državni dolgovi - dodan je bil oddelek 105A, da bi zagotovili zakonitost finančnega sporazuma, sklenjenega med Commonwealthom in državnimi vladami leta 1927.
• 1946 - socialne storitve - dodan je bil člen 51 (xxiiiA), ki je vladi Commonwealtha podelil večja pooblastila za vrsto socialnih storitev.
• 1967 - Aboridžini - spremenjen člen 51(xxvi), ki daje vladi Commonwealtha pristojnost, da sprejme zakonodajo za ljudi katere koli rase, da bi se lahko pridružili Aboridžinom; razveljavljen člen 127, ki je določal: "Pri štetju števila prebivalcev Commonwealtha ali države ali drugega dela Commonwealtha se domorodni aboridžini ne štejejo."
• 1977
• Priložnostna prosta mesta v senatu - del političnih posledic ustavne krize iz leta 1975; formaliziral je konvencijo, ki je bila prekinjena leta 1975, po kateri mora ob sprostitvi mesta v senatu parlament zadevne zvezne države izbrati novega senatorja iz iste politične stranke kot senator, ki je odšel (če ta stranka še obstaja).
• Referendumi - sprememba člena 128, ki prebivalcem ozemelj omogoča, da glasujejo na referendumih in se upoštevajo pri nacionalnem številu glasov.
• Upokojitev sodnikov - sprememba člena 72, da bi se sodniki upokojili pri starosti 70 let na zveznih sodiščih.

Vloga konvencij

Pomemben del ustave so poleg pisne ustave in patentnih pisem, ki jih izda krona, tudi konvencije. Te so se razvile skozi leta in določajo, kako različni ustavni mehanizmi delujejo v praksi.

Konvencije imajo pomembno vlogo pri delovanju avstralske ustave, saj je bila ustanovljena in deluje kot westminstrski sistem odgovorne vlade. Nekatere pomembne konvencije vključujejo:

• Ustava vključuje predsednika avstralske vlade. Ta položaj se je začel kot vodja kabineta. Predsednik vlade velja za vodjo vlade.
• Čeprav je ustavnih omejitev pristojnosti generalnega guvernerja malo, po konvenciji generalni guverner deluje po nasvetu predsednika vlade.

Ker pa konvencije niso zapisane, je o njihovem obstoju in izvajanju mogoče razpravljati. Resnične ali domnevne kršitve konvencij so pogosto povzročile politično polemiko. Skrajni primer je bila avstralska ustavna kriza leta 1975, v kateri je bilo delovanje konvencij na resni preizkušnji. Ustavna kriza, ki je sledila, se je dramatično razrešila, ko je generalni guverner sir John Kerr odstavil laburističnega predsednika vlade Gougha Whitlama in za začasnega predsednika vlade do splošnih volitev leta 1975 imenoval Malcolma Fraserja. V tej epizodi naj bi bile kršene številne konvencije. Te vključujejo:

• Konvencija, da v primeru, ko senator iz določene zvezne države med mandatom izprazni svoj položaj, vlada zadevne zvezne države imenuje nadomestnega člana iz iste politične stranke kot senator, ki se poslavlja. To konvencijo naj bi kršila najprej Lewisova vlada v Novem Južnem Walesu in nato Bjelke-Petersenova vlada v Queenslandu, ki sta na izpraznjeno delovno mesto imenovali neodvisnega člana in člana laburistov, ki sta nasprotovala Whitlamovi vladi.

Opomba: Konvencija je bila v ustavo zapisana po nacionalnem referendumu leta 1977. Sprememba pomeni, da mora biti novi senator iz iste stranke kot stari senator. To bi preprečilo imenovanje Lewisa, ne pa tudi Bjelke-Petersena. Vendar pa sprememba tudi pravi, da če novi senator "pred nastopom mandata preneha biti član te stranke ... se šteje, da ni bil tako izvoljen ali imenovan". Albert Patrick Field, ki ga je imenoval Bjelke-Petersen, je bil pred nastopom mandata izključen iz laburistične stranke in v skladu z novo ustavno spremembo ne bi bil imenovan.

• Konvencija, po kateri senat, ki ga obvladuje stranka, ki ne obvladuje predstavniškega doma, ne bo glasoval proti dajanju denarja vladi. To konvencijo naj bi kršil senat, ki ga je leta 1975 nadzorovala koalicijaliberalno-krajinskih

Razlaga

V skladu s tradicijo običajnega prava v Avstraliji se je pravo o razlagi in uporabi ustave razvilo predvsem na podlagi sodb Višjega sodišča Avstralije v različnih zadevah. Višje sodišče je v številnih pomembnih zadevah razvilo več doktrin, ki so podlaga za razlago avstralske ustave. Nekateri primeri vključujejo:

• Ločitev oblasti - tri ločena poglavja, ki obravnavajo tri veje oblasti, pomenijo ločitev oblasti, podobno kot v Združenih državah Amerike, vendar nenavadno za vlado v westminstrskem sistemu. Tako na primer zakonodajalec ne more vnaprej določiti pravnega izida ali spremeniti smeri ali izida sodne zadeve.
• Delitev pristojnosti - pristojnosti vlade so razdeljene med Commonwealth in vlade zveznih držav, pri čemer so nekatere pristojnosti izključno v pristojnosti Commonwealtha, druge se izvajajo sočasno, preostale pa so v izključni pristojnosti zveznih držav.
• Medvladne imunitete - čeprav je bilo v zadevi Engineers' Case ugotovljeno, da ni splošne imunitete med vladami držav in Commonwealtha pred zakoni drugih držav, Commonwealth ne more sprejeti davčnih zakonov, ki bi diskriminirali države ali dele držav (oddelek 51(ii)), niti zakonov, ki bi diskriminirali države ali ki bi državi preprečevali nadaljnji obstoj in delovanje kot država (Melbourne Corporation proti Commonwealthu).

Velika večina ustavnih zadev, ki jih obravnava Višje sodišče, se nanaša na opredelitev: ali so novi zakoni del pristojnosti, ki jih ustava podeljuje vladi Commonwealtha.

Kritika

Varstvo pravic

Avstralska ustava ne vsebuje listine o pravicah. Nekateri ljudje na ustavni konvenciji leta 1898 so želeli listino o pravicah, kot jo vsebuje ustava Združenih držav Amerike, vendar je večina menila, da so tradicionalne pravice in svoboščine britanskih podanikov dovolj. Te bi varovala parlamentarni sistem in neodvisno sodstvo, ki bi ju vzpostavila ustava. Zaradi tega je bila avstralska ustava pogosto kritizirana, ker ne varuje pravic in svoboščin.

Nekatere pravice so bile vključene:

• Pravica do sojenja pred poroto - člen 80 določa pravico do sojenja pred poroto za kazniva dejanja zoper zakonodajo Commonwealtha, ki se lahko obtožijo. Vendar pa je ta pravica resno omejena, saj lahko Commonwealth vsako kaznivo dejanje, ne glede na težo kazni, obravnava drugače kot na podlagi obtožnice. Kot je dejal sodnik Higgins v zadevi R. v. Archdall & Roskruge; Ex parte Carrigan and Brown (1928) 41 CLR 128: "če obstaja obtožnica, mora obstajati porota, vendar nič ne nalaga postopka z obtožnico". Vendar v praksi ni bilo izpostavljeno nobeno večje vprašanje zlorabe te vrzeli.
• Pravica do pravične odškodnine - odstavek 51(xxxi) določa pravico do pravične odškodnine za premoženje, ki ga odvzame Commonwealth.
• Pravica do svobode veroizpovedi - člen 116 ustvarja omejeno pravico do svobode veroizpovedi. Commonwealthu (ne pa tudi zveznim državam) preprečuje, da bi "sprejemal zakone za vzpostavitev katere koli religije ali za predpisovanje verskih obredov ali za prepoved svobodnega izpovedovanja katere koli religije". Ta oddelek temelji na prvem amandmaju ameriške ustave, vendar je njegov učinek šibkejši. Ker države ohranijo vse pristojnosti, ki so jih imele kot kolonije pred federacijo, razen tistih, ki so izrecno dodeljene Commonwealthu, ta oddelek ne vpliva na pristojnosti držav pri sprejemanju zakonov o veri, v skladu z razlagami Višjega sodišča pa tudi ne omejuje zvezne zakonodaje o veri, razen uvedbe uradne avstralske vere.
• Pravica do nediskriminacije prebivalcev zunaj države - člen 117 preprečuje invalidnost ali diskriminacijo v eni državi proti prebivalcu druge države. To se razlaga široko (Street proti Queensland Bar Association), vendar državam ne prepoveduje, da bi uvedle zahteve glede prebivališča, kadar jih zahtevata avtonomija države in njena odgovornost do njenih prebivalcev.

V letih 1992 in 1994 je Višje sodišče Avstralije v več primerih, med drugim v primeru Australian Capital Television in Theophanous, ugotovilo, da ustava daje "implicitno" pravico do svobode političnega komuniciranja. To je bilo razumljeno kot nujen del demokratičnega sistema, vzpostavljenega z ustavo. Vendar je bila uporaba te "implicitne pravice" omejena v poznejših zadevah, kot je Lange proti ABC. Nikakor ni enakovredna svobodi govora in posameznike ščiti le pred vlado, ki poskuša omejiti njihovo politično komunikacijo: ne zagotavlja nobene zaščite pred drugimi posamezniki.

Leta 2007 je avstralsko vrhovno sodišče v zadevi Roach proti volilnemu komisarju izjavilo, da člena 7 in 24 ustave, ki določata, da člane predstavniškega doma in senata "neposredno voli ljudstvo", ustvarjata omejeno volilno pravico. To pomeni, da načeloma obstaja splošna volilna pravica, in omejila zakonodajno pristojnost zveznega parlamenta, da jo spremeni. V tem primeru je bila zavrnjena zakonodajna sprememba, s katero bi vsem zapornikom preprečili glasovanje (v nasprotju s tistimi, ki prestajajo kazen treh let ali več, kot je veljalo pred spremembo), saj naj bi kršila to pravico.

Drugi poskusi iskanja drugih "implicitnih pravic" v zadevah na vrhovnem sodišču niso bili uspešni.

Preambula

Medtem ko je preambula pro forma uvodna beseda k ustavnemu zakonu Imperial Commonwealth of Australia iz leta 1900, avstralska ustava sama nima preambule. Nekateri so pozivali, naj se doda preambula, ki bi izražala duh in težnje, ki jih vsebuje ustava. Vendar je prišlo do ostrega nasprotovanja, običajno na podlagi vsebine preambule, pa tudi morebitnih pravnih posledic tega besedila. Leta 1999 je bila predlagana preambula, ki jo je napisal John Howard, takratni predsednik vlade, zavrnjena na referendumu, ki je potekal hkrati z referendumom o republiki. Glas "za" (za vključitev preambule) ni dosegel večine v nobeni od šestih držav.

Predlogi Republike

Veliko ljudi si je želelo, da bi Avstralija postala republika. Avstralci 6. novembra 1999 niso podprli zakona o odstavitvi kraljice in nadomestitvi generalnega guvernerja s predsednikom. Predsednika naj bi imenovala dvotretjinska večina članov parlamenta Commonwealtha. Rezultati javnomnenjskih raziskav so pokazali, da se večina Avstralcev zavzema za neko obliko republike. Številni volivci, ki so glasovali proti referendumu leta 1999, so želeli imeti možnost voliti predsednika. V raziskavah in anketah, ki so sledile referendumu leta 1999, so ljudje dejali, da imenovani predsednik ne bi mogel delovati neodvisno od parlamenta. Mnogi so menili, da bi lahko imenovali predsednika, namesto da bi ga izvolili ljudje, in da bi se s tem parlamentu podelilo preveč pristojnosti, ki jih ne bi bilo mogoče preveriti ali uravnovesiti. Zdi se, da se podpora izvedbi novega referenduma v bližnji prihodnosti povečuje, zato bo morda izveden še en referendum. Nekdanji predsednik vlade Kevin Rudd je dejal, da sedanje razmere "ne odražajo več niti temeljnih demokratičnih načel, na katerih temelji avstralski narod, niti njegove raznolikosti". Razmišljal je o referendumu za neodvisnega, izvoljenega predsednika. Dejal je še, da bo "v naslednjem letu potekala "pospešena javna razprava" o vprašanju monarhije".

Spominska obeležja

Dan ustave se praznuje 9. julija, na dan, ko je leta 1900 začela veljati ustava. Ta dan ni državni praznik. Dan ustave je bil prvič organiziran 9. julija 2000 ob stoletnici ustave v okviru praznovanja stoletnice federacije. Praznovanje ni bilo veliko in se po letu 2001 ni več množično prirejalo. Dan ustave so ponovno obudili leta 2007, skupaj pa ga organizirata Avstralski nacionalni arhiv, ki hrani izvirne dokumente ustave, in Ministrstvo za priseljevanje in državljanstvo.

Sorodne strani

• Konstitucionalizem