AlegsaOnline.com

Litoria caerulea — avstralska zelena drevesna žaba: opis, habitat in nega

Litoria caerulea – popoln vodnik po avstralski zeleni drevesni žabi: opis, habitat, nega, življenjski slog in praktični nasveti za uspešno oskrbo.

Avtor: Leandro Alegsa

28-09-2025

Avstralska zelena drevesna žaba (zelena drevesna žaba v Avstraliji, Bela drevesna žaba ali drevesna žaba), Litoria caerulea, je vrsta drevesnih žab. Naravno območje razširjenosti zajema obsežnejša področja vzhodne in severne Avstralije ter Novi Gvineji.

Opis

Zelena drevesna žaba spada v rod Litoria. Pogosto jo primerjajo z sorodnima vrstama – veličastna drevesna žaba (Litoria splendida) in orjaška drevesna žaba (Litoria infrafrenata), saj si delijo zunanjo podobo in velikost. Zelena drevesna žaba je največja žaba v Avstraliji; odrasli osebki lahko v dolžino dosežejo do približno 10 centimetrov. Barva kože se giblje od svetlo zelene do olivno rjave, pogosto z različno intenzivnostjo zelenih odtenkov in svetlejšim trebuhom.

Življenjski prostor in vedenje

Vrsta je prilagodljiva in zaseda različna življenjska okolja – od vlažnih gozdov do obrobij urbanih naselij. Ni ji tuje življenje v bližini ljudi; pogosto jo najdemo na oknih, v garažah in v notranjosti hiš. V naravi naseljuje drevesa in grmičevje ob stoječih ali počasi tekočih vodah, kjer poteka razmnoževanje. Je pretežno nočna, aktivna ob mraku in ponoči, skriva pa se v skritih kotičkih ali pod listjem čez dan.

Prehrana in lov

Gre za vsestranskega plenilca: lovi žuželke (mravlje, klope, hrošče, metulje), pajke in občasno manjše vretenčarje. Hrano ujame z lepljivim jezikom ali z ugrizom. V ujetništvu je treba zagotavljati uravnoteženo prehrano — žuželke, ki so ustrezno predpražene (gut-loaded) in občasno obogatene s kalcijem ter vitamini.

Razmnoževanje

Sezona razmnoževanja je običajno povezana z deževnim obdobjem; samci vabijo samice z značilnim klicem. Samica izleže velike skupine jajčec v stoječo vodo ali ob rob vode, jajčeca se razvijejo v polže, ki se po nekaj tednih ali mesecih preobrazijo v odrasle žabe, odvisno od temperature in razpoložljivih virov.

Nega v ujetništvu

Povprečna življenjska doba je približno šestnajst let, če so v ujetništvu, včasih pa lahko pojedo tudi več let. Skrb za tovrstno žabo ni zelo zahtevna, vendar zahteva nekaj osnovnih pogojev:

Primerno veliko terarij — za odraslega osebka dovolj vertikalnega prostora z grmi in vejami za plezanje.
Temperatura: dnevna 22–28 °C, nočna 18–20 °C; pomembna je tudi stabilnost temperatur.
Vlažnost: zmerno do visoko — redno pršenje in plitev vodni krožnik za napajanje in namakanje.
Osvetlitev: UVB je priporočljiv za presnovo kalcija, čeprav vrste pogosto dobro prenašajo tudi neizpostavljene režime; vedno pa zagotovite obdobja temine in svetlobe.
Podpora prehrani: raznolika prehrana žuželk, obogatitev s kalcijem (z vitaminom D3 po potrebi) in multivitamini.
Higienska skrb: redno čiščenje in menjave vode, nadzor nad zajedavci in okužbami.

Zaradi njihovega blega, prijetnega značaja so eksotične hišne živali, vendar je treba spoštovati lokalne zakone o posedovanju in uvozu ter zagotavljati etično in odgovorno oskrbo.

Zdravje in zaščitne snovi

Koža teh žab vsebuje peptidne spojine s antibakterijskimi in protivirusnimi lastnostmi; zaradi tega so zanimive za zdravstvene raziskave in možne uporabe pri razvoju zdravil za ljudi. Kljub temu izločki niso nadomestilo za veterinarsko nego. Pri rokovanju se izogibajte prekomernemu stresu živali, saj občutljiva koža in stres lahko povečata dovzetnost za bolezni (npr. chytridomikotika), ki ogrožajo nekatere populacije žab.

Grožnje in status

Čeprav je vrsta na obsežnem območju razširjena in na splošno dobro prilagojena, lokalne populacije lahko ogrožajo izguba habitata, onesnaževanje, bolezni in nepravilno ravnanje z ujetimi osebki. V preteklosti so jih tudi prenesli z ladij v druge države, na primer v Združene države Amerike in Novo Zelandijo, kar je vplivalo na lokalne ekosisteme. Kot vrsta je pogosto omenjena tudi v raziskavah obnašanja in ekologije zaradi svoje tihi in priljubljene narave.

Pomen za ljudi

Obnašanje v njihovem življenjskem okolju in videz sta prispevala k prepoznavnosti — zelena drevesna žaba velja za eno najbolj znanih avstralskih žab. Poleg vloge v naravnem ekosistemu so pomembne tudi za izobraževanje in varstvo narave, saj opozarjajo na pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti. Raziskave njihove kože lahko v prihodnosti prispevajo k razvoju zdravil za ljudi.

Taksonomija

Zelena drevesna žaba je ena od številnih vrst drevesnih žab iz rodu Litoria. Živijo v Avstraliji. Običajno ime te vrste je "Bela drevesna žaba". Vrsta je dobila ime po Johnu Whitu. Ta je vrsto prvič opisal leta 1790. Zelena drevesna žaba je bila prva žaba, ki so jo razvrstili v Avstraliji. Primerek zelene drevesne žabe je zbral sir Joseph Banks. Med drugo svetovno vojno je bil med nemškim bombardiranjem Hunterianskega muzeja uničen. Muzej se je nahajal na Kraljevem kolidžu kirurgov v Londonu.

Zelena drevesna žaba je bila najprej imenovana "modra žaba" (Rana caerulea). Prvotni primerki, ki jih je Bela poslala v Anglijo, so bili poškodovani zaradi konzervansa in so bili videti modri. Barvo žabe povzročajo modri in zeleni pigmenti, ki so prekriti z rumeno plastjo. Konzervans je rumeno plast uničil. Zaradi tega je bila žaba videti modra. Beseda caeruela, ki v latinščini pomeni modra, je del znanstvenega imena zelene drevesne žabe. Žaba je bolj znana tudi kot "zelena drevesna žaba". Vendar to ime pogosto nosi večja zelena drevesna žaba (Hyla cinerea) na njenem območju.

Originalni odtis zelene drevesne žabe, objavljen v Journal of a Voyage to New South Wales Johna Whita

Opis

Zelena drevesna žaba lahko doseže dolžino 10 centimetrov. Barva žabe je odvisna od temperature in barve okolja. Zelena drevesna žaba je lahko rjava ali zelena. Usta žabe so bela. Žaba ima lahko na hrbtu majhne, belo oblikovane lise. Na koncu prstov na nogah ima velike ploščice. To žabi omogoča plezanje. Oči so zlate barve. Prsti žabe imajo mrežaste noge za plavanje. Na žabi je vidna membrana bobniča.

Zelena drevesna žaba je podobna veličastni drevesni žabi (Litoria spendida). Ta žaba izvira iz severozahodne Avstralije. Veličastna drevesna žaba ima na glavi velike patrotoidne in rostralne žleze. Velikanska drevesna žaba (Litoria infrafrenata) se včasih zamenjuje tudi z zeleno drevesno žabo. Velikanska drevesna žaba ima bele črte. Te črte so na robu spodnje čeljusti žabe. Zelena drevesna žaba teh črt nima.

Videz paglavca zelene drevesne žabe se med razvojem spreminja. Tadol lahko doseže od 8,1 milimetra (ko se izvali) do 44 milimetrov. Tadpol je rjave barve, vendar se kasneje med razvojem spremeni v zeleno. Spodnja stran paglavca je temna. Ko se iz paglavca razvije odrasla žaba, postane bela. Jajčeca so rjava, v prozornem želeju. Premera so od 1,1 do 1,4 milimetra.

Zelena drevesna žaba ima pljuča. Kisik absorbirajo skozi kožo. Da bi se to zgodilo, mora biti njihova koža vlažna. Vendar se lahko njihova koža okuži s patogenimi organizmi. Patogeni živijo na žabji koži. Zaradi tega zbolijo. V žabi se nato razvijejo peptidi. Ti uničijo patogene. Koža zelene drevesne žabe vsebuje kaerine. Caerini so skupina peptidov s protibakterijsko in protivirusno zaščito. Ima tudi kaeruline. Kaerulini imajo fiziološke učinke. CCK-8 je prebavni hormon in zaviralec lakote. Ugotovljeno je bilo, da več peptidov iz kože zelene drevesne žabe uničuje virus HIV, ne da bi škodovali zdravim celicam T.

Drevesna žaba z belimi ustnicami (levo) ima bele črte vzdolž čeljusti. Zelena drevesna žaba (v sredini). Veličastna drevesna žaba (desno) ima velike parotoidne žleze, ki so nad bobničem.

Distribucija

Zelena drevesna žaba izvira iz severnega in vzhodnega dela Avstralije. Domuje tudi na jugu Nove Gvineje. Na Novi Gvineji zelena drevesna žaba živi na bolj sušnem območju države. Najdemo jo od Irian Jaya do Port Moresbyja. Najdemo jo tudi na otoku Daru. Po nekaterih podatkih so žabo našli tudi na severu Nove Gvineje. Vendar se domneva, da so jih tja prinesli ljudje. Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN) meni, da je žaba na "razpršenih lokacijah" v Novi Gvineji in Indoneziji.

Vrsta je bila vnesena v Združene države Amerike in Novo Zelandijo. Žabo je mogoče najti v ameriški zvezni državi Florida. Domnevajo, da je bila vnesena s trgovino s hišnimi ljubljenčki. Na Floridi so le majhne populacije. Ni znano, ali so povzročile kakšno ekološko škodo. Na Novi Zelandiji so bile velike populacije zelene drevesne žabe. Vendar od petdesetih let prejšnjega stoletja niso bile opažene.

Ekologija, vedenje in življenjska zgodovina

Za zelene drevesne žabe je enostavno skrbeti. Aktivne so ponoči. Čez dan počivajo v bližini hladnega, temnega in vlažnega prostora. Pozimi zelene drevesne žabe ne kličejo. Prav tako jih ne vidimo veliko.

Zelene drevesne žabe živijo v več življenjskih okoljih, odvisno od lokacije. Najdemo jih v krošnjah dreves. Najdemo jih tudi v bližini počasi tekočih voda. Živijo lahko tudi v močvirjih ali na travnikih v hladnejšem podnebju. za zelene drevesne žabe je znano, da živijo v notranjosti hiš. Najdemo jih v umivalnikih in straniščih. Najdemo jih lahko tudi na oknih. Živijo tudi v rezervoarjih, odtočnih ceveh in žlebovih. Na teh mestih rade živijo, ker zagotavljajo visoko vlažnost. Življenjski prostori so lahko tudi hladnejši od njihovega okolja. V času parjenja se žabe zadržujejo v bližini odtočnih cevi in rezervoarjev. To počnejo zato, ker je zaradi orodij njihov klic glasnejši.

Klic te vrste je nizek, počasen Brawk-Brawk-Brawk. Velikokrat ga ponovijo. Večino leta kličejo, ko so na vrhu nečesa, kar je zelo visoko. Mednje spadajo drevesa in žlebovi. V času parjenja bodo žabe klicale v bližini kraja, kjer je voda. Tam bodo ostale nekaj časa ali za vedno. Tako kot mnoge druge žabe tudi zelene drevesne žabe kličejo, da bi privabile partnerja. S svojim klicem tudi opozarjajo druge žabe, da so v bližini. Zelene drevesne žabe se bodo oglasile s stresnim klicem, kadar bodo v nevarnosti.

Zelene drevesne žabe se prehranjujejo z žuželkami in pajki. Lahko pa jedo tudi manjše žabe in celo majhne sesalce. Žabji zobje niso narejeni za rezanje plena. To pomeni, da se mora plen prilegati njihovim ustom, da ga lahko pojedo. Mnoge žabe iztegnejo jezik proti plenu. Jeziki zelene drevesne žabe so tako kot pri mnogih drugih žabah zelo lepljivi. Žrelo se prilepi in ga poje. Zelena drevesna žaba bo svoje jezike uporabila na majhnem plenu. Za večji plen bodo skočile nanj in ga z rokami potisnile v usta.

Žaba ima nekaj plenilcev. Med njimi so kače, nekaj vrst kuščarjev in ptice. Znano je tudi, da so psi in mačke ujeli in pojedli zelene drevesne žabe. Zelena drevesna žaba lahko živi do šestnajst let, če jo gojijo v ujetništvu. Nekatere pa živijo tudi več kot dvajset let. Povprečna pričakovana življenjska doba v naravi je krajša kot v ujetništvu. Razlog za to je plenilstvo.

Zelena drevesna žaba, ujeta v pajkovo mrežo, potem ko je pajka pojedla. Žaba je živela

Kot hišni ljubljenček

Zelena drevesna žaba je ena najbolj priljubljenih hišnih žab na svetu. To je posledica njenega ubogljivega vedenja in dolge življenjske dobe. Priljubljena je tudi zato, ker je videti kot žaba iz risanke. Je tudi ena izmed žab, za katere je najlažje skrbeti. Njihova prehrana ni draga. Imajo tudi močno odpornost proti boleznim. Prekomerno hranjenje žab je pogosta težava lastnikov hišnih živali. Zelena drevesna žaba je nagnjena k debelosti, če je prekomerno hranjena. V naravi je energija, ki jo žaba potrebuje za lovljenje svojega plena, potrebna za to, da lahko žaba ulovi svoj plen. V ujetništvu pa dobijo živo hrano. Poleg tega so nastanjene v udobnih bivalnih prostorih. Zaradi tega so žabe lene, saj jim ni treba opravljati nobenih dejavnosti. Ko je žaba neaktivna, pridobiva na teži. Zelena drevesna žaba s prekomerno telesno težo ima na vrhu glave in telesa maščobne plasti. Zaradi tega je videti "debelušna". Zato nekateri lastniki hišnih ljubljenčkov zeleno drevesno žabo imenujejo "debelušna drevesna žaba".

Ohranjanje

V skladu z Zakonom o varstvu okolja in ohranjanju biotske raznovrstnosti iz leta 1999 je zelena drevesna žaba v Avstraliji zaščitena. Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN) žabo uvršča na seznam "najmanj zaskrbljujočih". Na seznam "najmanj zaskrbljujočih" je uvrščena zato, ker je zeleno drevesno žabo mogoče najti na številnih mestih. Populacija zelene drevesne žabe ne upada.

Nekateri naravni habitati zelene drevesne žabe so bili uničeni. Pri nekaterih zelenih drevesnih žabah je bila ugotovljena okužba z glivo chytrid. Ta povzroča hitridiomikozo. Populacija zelene drevesne žabe v Avstraliji upada. Vendar bo zaradi dolge življenjske dobe te vrste trajalo dlje časa, da bo žaba postala ogrožena vrsta.

Litoria caerulea v Darwinu, Severno ozemlje.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime avstralske zelene drevesne žabe?

O: Znanstveno ime avstralske zelene drevesne žabe je Litoria caerulea.

V: Kje živi zelena drevesna žaba?

O: Zelena drevesna žaba živi v Avstraliji in Novi Gvineji.

V: Kako velika je lahko zelena drevesna žaba?

O: Zelene drevesne žabe lahko dosežejo dolžino do 10 centimetrov.

V: Kolikšna je povprečna življenjska doba zelene drevesne žabe v ujetništvu?

O: Povprečna življenjska doba zelene drevesne žabe v ujetništvu je približno šestnajst let.

V: Kako se zelena drevesna žaba brani pred plenilci?

O: Ko je ogrožena, zelena drevesna žaba kriči, da bi prestrašila živali, ki so jo ogrozile.

V: Kakšen zvok izda zelena drevesna žaba, ko se je dotaknemo?

O: Ko se je dotakne, zelena drevesna žaba piska.

V: Zakaj je avstralska zelena drevesna žaba v Avstraliji tako prepoznavna? O: Avstralska zelena drevesna žaba je v Avstraliji tako prepoznavna zaradi svojega posebnega videza in obnašanja v svojem življenjskem okolju, poleg tega pa je po vsem svetu priljubljena eksotična domača žival.