John McDouall Stuart: avstralski raziskovalec, ki prvi prečkal Avstralijo

Stuart se je rodil 7. septembra 1815 v Dysartu, Fife, Škotska. Njegov oče William Stuart je bil kapetan v britanski vojski. Njegova mati je bila Mary McDouall. Imela sta devet otrok, John McDouall je bil šesti otrok. Starši so umrli, ko je bil star deset let. Otroci so bili ločeni in poslani k različnim sorodnikom. Stuart se je šolal na Škotski pomorski in vojaški akademiji v Edinburgu. Študiral je za inženirja in geodeta.

Leta 1839 se je Stuart preselil v Adelaido v Južni Avstraliji in začel delati kot geodet. Adelaida je bila naseljena šele dve leti in je bila večinoma še vedno šotorsko mesto. Vlada je potrebovala zemljevide, da je lahko prodajala ali dajala v zakup zemljišča. Stuart je tri leta delal na obrobju naseljenih območij, kjer je meril zemljo in jo delil na kmetijske bloke. Naučil se je spretnosti za življenje in potovanje v avstralskem grmovju. Znan je bil kot hud pivec, pogosto je več dni preživel pijan. Ko je južnoavstralsko gospodarstvo prizadela recesija, je Stuart ostal brez službe.

Stuart se je avgusta 1844 pridružil osrednji avstralski odpravi Charlesa Sturta, ki je iskala notranje morje. Sturt je bil tako prepričan, da je v središču Avstralije celinsko morje, da je v svojo opremo vzel velik čoln. Stuart se je skupini pridružil kot risar, ki je pripravljal zemljevide. Prejemal je en funt na teden in hrano. Stuarta in Jamesa Poola, drugega poveljnika, so poslali pred glavno skupino, da bi poiskala vodo. Glavna skupina je lahko potovala le tako hitro, kot je lahko hodila njuna čreda ovac. Stuart in Poole sta našla vodo v Depot Glenu, blizu sedanjega kraja Milparinka.

V vročem in suhem poletnem podnebju je skupina ostala ujeta na vodnjaku sedem mesecev. Stuart je z manjšo skupino iskal vodo na severu, zahodu in vzhodu, vendar je ni našel. Stuart je ostal zadolžen za glavno skupino v Depot Glenu. Bilo je zelo vroče, zato so izkopali podzemno sobo, da bi se ohladili. Zaradi pomanjkanja svežega sadja in zelenjave so vsi moški zboleli za skorbutom. Zaradi tega so se jim zmehčale dlesni in izpadli so jim zobje. Imeli so glavobole, iz nosu jim je tekla kri, koža pa je postala črna. Ko je Poole umrl, je Stuart postal drugi poveljnik. Postal je tudi geodet in opravljal vse kartiranje, saj Sturt ni dobro videl. Ko je končno začelo deževati, je skupina poskušala nadaljevati pot proti severu, vendar so jo ovirale peščene sipine puščave Simpson. Obrnili so se proti jugu in se vrnili do reke Darling. Stuart je prevzel vodenje skupine, ko je Sturt oslepel in postal preveč bolan, da bi jo lahko vodil. Po šestih tednih napornega potovanja so se vrnili v Adelaido. Sturta so morali nositi na vozičku, Stuart, ki je bil pohabljen zaradi skorbuta in beriberija, pa je bil videti kot okostnjak.

Stuart je potreboval skoraj eno leto, da si je opomogel od odprave. V pismu je zapisal: "šest mesecev sem izgubil moč v svojih okončinah in dvanajst mesecev nisem mogel storiti ničesar zase." Naslednjih nekaj let ni mogel delati. Denar, ki ga je zaslužil, je porabil za zdravnike in življenjske stroške. Leta 1849 se je preselil v bližino Port Lincolna na polotoku Eyre in delal na kmetiji. Kmalu si je našel delo geodeta na tem območju ter spoznal Williama Finkeja in Jamesa Chambersa. Finke in Chambers sta bila bogata človeka in sta Stuartu plačala, da je za njiju raziskoval. Želela sta, da jima poišče nova kmetijska zemljišča in vodo ter minerale, kot sta zlato in baker.

Stuart se je na potovanju s Sturtom naučil, da se velike skupine ne morejo hitro premikati po suhi avstralski zemlji. Menil je, da bi bila manjša skupina uspešnejša. Finke mu je plačal, da bi ugotovil, ali bi bilo zemljišče severno od jezera Torrens primerno za ovce. Na to prvo potovanje se je odpravil z dvema moškima, Forsterjem in neimenovanim aboridžinskim mladeničem. S seboj sta vzela šest konj, dovolj hrane za šest tednov, uro in kompas. Maja 1858 so se odpravili skozi naseljena območja, dokler niso prispeli do postaje Oratunga, ene najbolj oddaljenih kmetij v Južni Avstraliji. Nahaja se v bližini današnjega mesta Blinman na severu gorovja Flinders Ranges. Od tu sta se odpravila proti severozahodu in na potoku Stuart, imenovanem Chambers Creek, našla stalno vodno luknjo Andamooka Waterhole. Ta se je od takrat preimenoval v Stuart Creek. Dežela je bila zelo suha in vodo so lahko našli le v aboridžinskih vodnjakih. Zaradi kamnitih tal so konje bolele noge. Konec julija so prispeli do kraja današnjega mesta Coober Pedy. Njihovi konji so bili v slabem stanju in zmanjkovalo jim je hrane. Stuart se je odločil, da spremeni smer proti jugozahodu in poskuša doseči obalo v bližini zaliva Fowlers Bay. Aboridžinska mladina ni želela iti naprej in se je vrnila. Bal se je drugih Aboridžinov na območju, kamor so se odpravili. Stuart je dejal, da je bila dežela "...srhljiva, mračna, strašna puščava". Stuart in Forster sta avgusta 1858 dosegla obalo v zalivu Denial Bay in se do 11. septembra vrnila na poseljena kmetijska zemljišča. V štirih mesecih sta opravila pot, dolgo 2 400 km. Svoj dnevnik in zemljevide je dal južnoavstralski vladi. Za nagrado je Stuart dobil v zakup 1 000 kvadratnih milj zemlje v Chambers Creeku.

Uradni raziskovalec južnoavstralske vlade Benjamin Herschel Babbage je sledil Stuartovim zemljevidom in se odpravil v Chambers Creek. Poročal je, da je bil potok na zemljevidu označen 46 km (29 milj) preveč proti severu. Stuart se je vrnil k Chambers Creeku, da bi območje ponovno preučil. To odpravo sta plačala James Chambers in William Finke, ki sta se zavedala vrednosti zanesljive oskrbe z vodo na drugi strani slanih jezer. Stuart je 2. aprila 1859 zapustil postajo Oratunga z majhno skupino, tremi možmi in 14 konji. S seboj je vzel bavarskega naravoslovca in umetnika Davida Herrgotta ter živinorejca in botanika Louisa Müllerja. Herrgott in Müller sta bila zlatokopa v Viktoriji in sta vedela, kako iskati zlato v okolici Chambers Creeka. S seboj nista imela veliko opreme, le odejo za spanje, ne pa tudi šotorov. S seboj sta vzela le moko, suho govedino, čaj, sladkor in tobak. Na to potovanje je vzel več opreme kot le uro in kompas: sekstant, izvod astronomskega almanaha in teleskop.

Stuart se je do Chambers Creeka odpravil po drugi poti, skozi vrzel med solnimi jezeri, ki jo je v začetku leta raziskoval major Peter Warburton. Herrgott je našel skupino 12 arteških izvirov, ki jih je Stuart poimenoval po njem. To ime je pozneje postalo naselje Herggott Springs. Med prvo svetovno vojno so ime ponovno spremenili zaradi močnih protinemških čustev v Avstraliji. Mesto se zdaj imenuje Marree po aboridžinski besedi za oposum. Ti izviri so bili kopasti izviri; v tisočletjih je sol v vodi oblikovala majhne hribčke, iz katerih je voda pritekala kot iz vulkana. Nekatere gomile so bile visoke več kot 50 m. Bili so dragoceni, ker so zagotavljali zanesljivo vodo za ljudi in živali, ki so se gibali proti severu do Chambers Creeka.

Po ponovnem pregledu Chambers Creek je Stuart raziskal območje severozahodno od Chambers Creek. Našli so več kopastih izvirov, ki jih je Stuart poimenoval Elizabeth Springs po eni od Chamberovih hčera. Nadaljevali so pot proti severozahodu in iskali zlato na območju Davenport Range. Našli so še več izvirov, ki so jih poimenovali izvir upanja. Lahko so nadaljevali in našli še več izvirov, ki jih je Stuart poimenoval Freeling Springs po majorju Freelingu, južnoavstralskem politiku. Ko so prečkali sedanje mesto Oodnadatta, so moški in konji trpeli zaradi pomanjkanja vode in primerne hrane. Podplati konj so se obrabili v skalah okoli Davenport Range. Stuart se je 12. junija 1859 obrnil in se vrnil. Odpeljali so se proti jugu do Port Auguste in se nato z ladjo vrnili v Adelaido.

Južnoavstralska vlada je ponudila nagrado 2.000 funtov za osebo, ki bo prva prečkala Avstralijo z juga na sever. Upali so, da bo to pot za avstralsko kopensko telegrafsko linijo, ki bi Avstralijo povezala z linijo, ki je prihajala iz Evrope. Vlada ni sprejela Stuartovih in Chambersovih načrtov za potovanje. Vlada je na pot poslala Alexandra Tolmerja. Njegova ekspedicija ni prišla iz naseljenih območij. Avgusta 1859, mesec dni po zadnjem potovanju, se je Stuart vrnil, da bi za Chambersa v Chambers Creeku opravil več geodetskih del. Z Williamom Dartonom Kekwickom in še dvema moškima so vzeli 12 konj in raziskovali zahodno stran jezera Eyre. Chambers in Stuart sta verjela, da je v jezeru lahko voda. Namesto tega je Stuart po več kilometrih hoje v suhem slanem jezeru našel blato. Našel je še en arteški kopast izvir, visok več kot 30 m, ki ga je poimenoval William Springs, po enem od Chamberovih sinov. Nato se je odpravil do Izvira upanja. Ogledal si je travnike in si na koncu uredil bazo pri izvirih Freeling. Raziskal je veliko okoliškega območja v upanju, da bo našel zlato. 6. januarja 1860 se je Stuart zaradi pomanjkanja zalog hrane in dveh moških, ki nista želela nadaljevati poti, ponovno vrnil domov.

Ekspedicija čez Avstralijo je imela veliko podporo. V Melbournu so za prečkanje Avstralije organizirali največjo raziskovalno odpravo v avstralski zgodovini, Viktorijansko raziskovalno odpravo. Ta je postala znana kot odprava Burke in Wills, poimenovana po svojih voditeljih, Robertu O'Hari Burku in Williamu Johnu Willsu. Stuart je vedel, da bo lahko potoval dlje in hitreje, če bo potoval le z majhno skupino. Marca 1860 je Stuart s Kekwickom, Benjaminom Headom in 13 konji zapustil Chambers Creek in se odpravil na sever. Bili so prvi Evropejci, ki so vstopili v osrednjo Avstralijo. Dosegli so reko Finke, gorovje MacDonnell Ranges in nenavadno skalno tvorbo, ki jo je Stuart poimenoval Chambers Pillar. Stuart je 23. aprila ugotovil, da so v samem središču Avstralije. Majhen hrib v bližini kraja je poimenoval Mount Sturt po Charlesu Sturtu. Stuart in Kekwick sta se povzpela na hrib in dvignila britansko zastavo. Stuart je zapisal, da bo zastava pomenila znak za aboridžine, "... da se bo nad njimi razširila zora svobode, civilizacije in krščanstva". Ime je bilo pozneje spremenjeno v Central Mount Stuart. Od tu je Stuart poskušal iti proti severozahodu, da bi dosegel reko Viktorijo. To jih je pripeljalo v puščavo Tanami, vendar niso našli vode in so se bili prisiljeni vrniti.

Nadaljevali so pot proti severu, do mesta Tennant Creek. 26. junija so dosegli potok, ki se zdaj imenuje Attack Creek, približno 2400 km severno od Adelaide. Raziskovalce je napadla velika skupina aboridžinov iz skupine, imenovane Warramunga. Warrumungi so v raziskovalce metali bumerange, nato pa so zažgali travo. Stuart in njegovi možje so streljali na Warrumunge, vendar Stuart v svojem dnevniku ne navaja, ali je bil kdo od njih ubit ali ranjen. Moški so hitro zapustili potok in odšli proti jugu.

Stuart se je odločil, da ne bodo mogli naprej proti severu, saj jim je primanjkovalo hrane in vode, konji pa so bili v slabem stanju. Zapisal je: "...Mislim, da bi bilo noro in neumno, če bi poskušali nadaljevati." Povratna pot je bila zelo težka. Stuart je lahko jezdil le nekaj ur na dan; nekega dne je v pesku izkopal luknjo in se zvil vanjo. Head je bil tako lačen, da je kradel hrano, tako da so je imeli še manj. Njihova oblačila so bila le raztrgane krpe, njihova telesa pa so bila prekrita z modricami, ki jih je povzročil skorbut. Stuart je v svoj dnevnik zapisal: "Moji možje so izgubili vso svojo nekdanjo energijo ... in se gibljejo, kot da bi bili stari sto let. Žalostno jih je gledati ..." Stuart je v svoj dnevnik zapisal, da so ga zaradi ran na rokah bolele in da je lahko le sedel v sedlu. Njegove dlesni so postale tako boleče, zobje pa tako ohlapni, da je lahko jedel le moko, kuhano v vodi. 16. maja je zapisal: "... skoraj sem si želel, da bi prišla smrt in me odrešila strašnih muk ...". Zdravila, ki jih je imel s seboj, niso pomagala.

Raziskovalca sta se vrnila v Adelaido, ko sta Burke in Wills začela pot proti severu iz Melbourna. Ko je Stuart prispel v Adelaido, so ga obravnavali kot junaka. Leta 1859 mu je Kraljevo geografsko društvo v Londonu podarilo zlato uro. Ta je bila izročena raziskovalcu grofu Paulu Strzeleckemu, da bi jo odnesel v Avstralijo.

Stroške Stuartovega raziskovanja je plačal Chambers. Zaradi tega Stuart svojih dnevnikov in zemljevidov ni dal na voljo javnosti. To je povzročilo trditve, da Stuart v resnici ni potoval tako daleč na sever in da je o svojih odkritjih lagal. V Viktoriji so celo govorili, da Stuart v resnici ni šel na sever, ampak se je skrival v kleti v Adelaidi.

Javnost in časopisi so začeli govoriti o dirki čez avstralsko celino. Ali bi Stuart, izkušen in navajen hitrega gibanja, lahko premagal bolje opremljeno, a zelo počasno odpravo Burka in Willsa. Južnoavstralska vlada je po neuspehih Babbageove in Tolmerjeve odprave verjela, da bo Stuart uspel, če bo imel dovolj podpore. Dodala je 2 500 funtov za ustanovitev druge odprave in zagotovila deset oboroženih mož, da bi Stuarta zaščitili pred morebitnimi novimi napadi Aboridžinov. Chambers se je strinjal, da bo priskrbel več konj ter plačal Stuartu in Kekwicku plačo. V Viktoriji so poslali policista, da bi Burku rekel, naj se čim prej odpravi v Carpentarijski zaliv, vendar je Burke že slišal za Stuartovo načrtovano potovanje. Burke je svojo skupino razdelil na dva dela in večino zalog pustil v Menindeeju na reki Darling ter se odpravil na sever do Cooper Creeka.

1. januarja 1861 se je Stuart s skupino 12 mož in 49 konj odpravil iz Chambers Creeka. Zaradi vročega vremena je bilo težko najti vodo, številni vodnjaki z njegovih prejšnjih potovanj pa so bili suhi. Februarja je Stuart poslal nazaj dva moška s petimi konji. Severno mejo Južne Avstralije sta dosegla približno v istem času, ko sta Burke in Wills dosegla Carpentarijski zaliv. Stuantu je uspelo prepotovati 240 km severno od Attack Creeka, kjer je našel velik vodnjak, ki ga je poimenoval Glandfield Lagoon, po županu mesta Adelaide. Chambers je pozneje na Stuartovih zemljevidih ime spremenil v Newcastle Waters, po vojvodi Newcastlu, britanskem politiku. Od tu je Stuart ponovno iskal pot proti severozahodu do reke Viktorije, vendar vode ni našel. Ker je zmanjkalo hrane, možje so zboleli, konji pa so bili v slabem stanju, se je Stuart ponovno odločil, da se vrne v Adelaido. Burke in Wills se nista vrnila v Cooper Creek in sta bila pogrešana.

Stuart je leta 1861 prejel medaljo pokrovitelja Kraljevega geografskega društva.

Stuart se je 25. oktobra 1861 odpravil na svoj tretji poskus prečkanja Avstralije. Odprava se je imenovala Velika severna raziskovalna odprava. Skupina je bila: John McDouall Stuart, William Darton Kekwick, Francis William Thring, William Patrick Auld, Stephen King mlajši, John William Billiatt, James Frew mlajši, Heath Nash, John Woodforde, John McGorrery in Frederick George Waterhouse.

McGorrey je bil kovač, ki je znal popraviti podkev na 78 konjih skupine. Waterhouse je bil naravoslovec, ki bi lahko vodil znanstvene zapiske o njihovih odkritjih. Stuart se je poškodoval, ko mu je konj stopil na desno roko, in je mesec dni ostal v ozadju, da bi okreval. Izvedel je za smrt Burka in Willsa pri Cooper Creeku.

Skupina je 8. januarja 1862 zapustila Chambers Creek in se hitro premikala, saj je na dan premagala od 30 do 50 kilometrov. Zaradi hitrega tempa je v prvih treh tednih poginilo osem konj, zato je Woodforde zapustil skupino in se vrnil. Stuart je pustil nekaj zalog in zmanjšal količino hrane, ki jo je smel pojesti vsak moški. Na gori Mount Hay v osrednji Avstraliji so jih ponovno napadli aboridžinski bojevniki, vendar niso bili kos orožju skupine in nekaj jih je bilo morda ubitih.

V treh mesecih so prispeli do Newcastle Waters, nato pa so si vzeli teden dni časa za počitek. Stuart je naslednjih pet tednov iskal vodo. Končno je našel vrsto vodnih vrtin, potokov in rek, kar je pomenilo, da je celotna skupina lahko nadaljevala pot proti severu. Obupal je, ko je poskušal doseči reko Viktorijo. Ko so prišli do reke Roper, ki jo je leta 1845 raziskoval Ludwig Leichhardt, je vedel, da bi zlahka odšli na zahod do Karpentarskega zaliva, vendar se je raje odločil nadaljevati pot proti severu. Auld je pozneje dejal, da so bili "... komarji in muhe grozni. Od njihovih ugrizov smo imeli mehurje na rokah, nogah in vratih." Prečkali so Arnhemsko deželo in se odpravili ob robu današnjega narodnega parka Kakadu. Sledil je reki Adelaide, ko pa je zemlja postala premehka in blatna, so se odpravili še bolj proti severu do reke Mary in nazadnje dosegli morje.

V Van Diemenov zaliv so prispeli 24. julija 1862. Na visoki drevesni veji so dvignili zastavo Union Jack z izvezenim Stuartovim imenom, ki jo je izdelala Chamberjeva hči Elizabeth. Les z drevesa, ki je bilo medtem uničeno, je v zbirki Kraljevega geografskega društva Južne Avstralije. Skupina se je nato morala vrniti v Adelaido in prepotovati 3.400 km (2.113 milj). Hrane je začelo primanjkovati, zaradi vročega vremena pa je bilo malo vode. Številni konji so poginili, Stuart pa je bil ponovno prisiljen pustiti opremo. Waterhouse je moral zapustiti vse svoje skrbno zbrane rastline in živali. Moški so bili zelo lačni in so celo streljali in jedli dingose. Stuart je bil slabega zdravja in je oslepel. Več dni ni mogel govoriti in možje so mislili, da bo umrl. Ker ni mogel jahati konja, so si naredili posteljo iz dolgih palic in odej, ki so jih lahko prenašali med dvema konjema. Stuarta so na ta način prepeljali 960 km (597 milj). ko so prečkali gorovje MacDonnell, so ugotovili, da je deževalo in da je veliko trave. Ko je Stuart dosegel naseljena območja, je izvedel, da je njegov prijatelj in partner James Chambers umrl. Vodenje skupine je prepustil Kekwicku, sam pa je nadaljeval pot z Auldom. V Kapundi sta se vkrcala na vlak in 17. decembra 1862 prispela v Adelaido.

Stuarta in njegovo skupino so 16. januarja 1863 v Adelaidi posebej sprejeli. Oblečeni so bili v stara oblačila in kot junaki so se pripeljali v mesto. To je bil tudi dan, ko sta bila Burke in Wills po neuspeli odpravi pokopana v Melbournu.

Stuart je bil slabega zdravja, skoraj slep in po šestem potovanju je imel pohabljeno desno roko. Ker je Chambers umrl, ni imel več službe. Vlada mu je skušala preprečiti izplačilo nagrade v višini 2 000 funtov, češ da je plačala stroške odprave. Po pritisku javnosti je popustila, vendar je denar vložila in Stuartu vsako leto izplačala le majhen znesek. Veliko je pil alkohol in nihče od prijateljev mu ni hotel pomagati. Vlada je nato zahtevala 500 funtov za zakup zemljišča, ki mu ga je dala v Chambers Creeku. Stuart jo je prodal bratu Jamesa Chambersa, Johnu Chambersu, za samo 200 funtov in s tem izgubil denar.

Aprila 1864 se je odločil za vrnitev v Veliko Britanijo. Živel je s sestro Mary v Glasgowu na Škotskem. Kraljevo geografsko društvo je južnoavstralsko vlado zaprosilo za pokojnino za Stuarta, vendar so mu odgovorili, da je bil dovolj nagrajen z dodelitvijo zemlje. Med razpravo o pokojnini je bilo rečeno, da mu zdravja ni uničilo raziskovanje, temveč njegove pivske navade. Trpel je za demenco in morda je imel tudi tuberkulozo. Umrl je 5. junija 1866 v Londonu zaradi kapi in bil pokopan na pokopališču Kensal Green. Pogreba se je udeležilo le sedem ljudi: štirje sorodniki, dva člana Kraljevega geografskega društva in Alexander Hay, južnoavstralski kmet, ki je bil takrat v Londonu. Grob je bil med drugo svetovno vojno poškodovan, vendar sta ga leta 2011 popravila Stuartova družba in Kraljevo geografsko društvo Južne Avstralije.

Na poti, ki jo je ubral Stuart, je bila zgrajena avstralska kopenska telegrafska linija. Na podlagi njegovih zapiskov so zlahka našli zaloge vode in drevesa za izdelavo drogov. Zaradi natančnosti njegovih zemljevidov je bila gradnja proge veliko lažja. Na njegovo potovanje spominja Stuartova avtocesta, ena glavnih avstralskih cest, ki povezuje Port Augusto z Darwinom. V veliki meri poteka po isti poti, ki jo je odkril Stuart. Junija 1904 so v Adelaidi postavili Stuartov kip. Kraljevo geografsko društvo Južne Avstralije ima lesen stol in mizo, ki ju je Stuart izdelal leta 1854.

Benjamin Head je pozneje o Stuartu dejal, da je bil "... rojen vodja ljudi: najbistrejši možakar, kar jih je bilo mogoče najti na celoletnem pohodu."

Stuart in A. C. Gregory sta bila verjetno največja avstralska celinska raziskovalca. Slednji je bil zagotovo veliko bolje financiran in opremljen kot Stuart, ki se je moral zanašati na podporo Chambersa in Finkeja, ne pa na državno vlado. Prav mogoče je, da bi Stuart severno obalo dosegel prej, če bi imel podporo vlade, ki so jo dobili Gregory, Babbage in Tolmer. Kljub temu je ni imel in je bil popolnoma gnan, da bi dosegel severno obalo kljub boleznim in tegobam, ki so ga verjetno pestile od prihoda v Južno Avstralijo in zaradi katerih naj bi leta 1866 umrl tako zgodaj v Angliji. Ključne lastnosti, zaradi katerih je bil Stuart eden od najboljših, če ne celo najboljši raziskovalec notranjosti, so naslednje:

- Imel je izjemne navigacijske sposobnosti, ki so mu omogočale, da je natančno vedel, kje se nahaja.

- Na terenu je preživel več časa in raziskal več ozemlja kot kateri koli drug raziskovalec, ne da bi pri tem izgubil človeka.

Na vsakem potovanju se je naučil, kako daleč je treba preseči fizične meje in kdaj se je treba obrniti nazaj.

- Razumel in skrbel je za svoje konje ter poznal njihove omejitve in sposobnost hitrega premikanja po kopnem ter vedel, kako daleč lahko posamezna vrsta konj preživi brez vode. - Bil je pogumen, odličen vodja, njegova skrb in spoštovanje do članov odprave pa sta bila obojestranska.