Čop (Cuon alpinus) — azijski divji pes: opis, vedenje in ogroženost

Ni jasno, od kod izvira beseda "dhole". Besedo je v angleščini prvič uporabil vojak Thomas Williamson leta 1808, ki je dejal, da je "dhole" domače ime za žival, ki ga uporabljajo ljudje v okrožju Ramghur v Indiji. Leta 1827 je Charles Hamilton Smith dejal, da "dhole" izvira iz jezika, ki ga govorijo v "različnih delih Vzhoda". Vendar je Richard Lydekker približno 80 let pozneje zapisal, da besede "dhole" ne uporabljajo ljudje, ki živijo tam, kjer so dhole. Slovar Merriam-Webster predlaga, da beseda izhaja iz kanadske besede tōḷa, ki pomeni "volk".

Peter Pallas je leta 1811 dal jazbečarjem znanstveno ime Canis alpinus ("gorski pes" v latinščini). Povedal je, da živi v Amurlandiji (v vzhodni Sibiriji), vzhodno od reke Lene. Dodal je, da so živeli tudi v okolici reke Jenisej in da so včasih prečkali Kitajsko. Vendar danes morda ne živijo tako daleč na severu.

Britanski naravoslovec Brian Hodgson je dal dolu znanstveno ime Canis primaevus ("prvotni/primitivni pes") in predlagal, da so ga udomačili, da bi postal hišni pes. Kasneje je opazil, kako drugače je videti dolu v primerjavi z drugimi vrstami iz rodu Canis (v katerem so volkovi, hišni psi, kojoti in šakali), in ga uvrstil v svoj lastni rod Cuon, iz grške besede za "psa".

Prvo študijo o razvoju dhole je opravil paleontolog Erich Thenius, ki je ugotovil, da dhole izvirajo iz živali, ki je bila videti kot zlati šakal in je živela v pleistocenu. Najstarejši znani član rodu Cuon je Cuon majori, ki je živel v obdobju Villafranchian v zgodnjem pleistocenu. C. majori je bil bolj podoben drugim vrstam iz rodu Canis kot sodobnim polhom.

Evropski polhi, ki so živeli v poznem srednjem pleistocenu, so bili podobni sodobnim polhom, le da so bili veliko večji in so dosegli velikost sivega volka. V večini Evrope so izumrli ob koncu ledene dobe, čeprav so na Iberskem polotoku in v severni Italiji morda preživeli do zgodnjega holocena. V pleistocenu so živeli tudi na azijskih otokih, kjer so zdaj izumrli, kot so Šrilanka, Borneo in morda Palawan na Filipinih. Živel je tudi v Severni Ameriki, fosili so bili najdeni v Beringiji in Mehiki.

Zaradi njegovega posebnega videza je težko ugotoviti, kateri vrsti iz družine psov je najbolj soroden. George Simpson je predlagal, da so dhole, afriški divji pes in grmovni pes v isti poddružini (Simocyoninae), ker imajo vse tri vrste podobne zobe. Vendar so drugi biologi, kot je Juliet Clutton-Brock, ugotovili, da so telesa dholov bolj podobna psom iz rodu Canis, volku s Falklandskih otokov in arktični lisici kot afriškemu divjemu psu in grmovnemu psu. Podobnosti z afriškimi divjimi in grmovnimi psi so naključne.

Nekateri biologi menijo, da je bil izumrli rod Xenocyon prednik afriškega divjega psa in dole. Vendar so poznejše študije pokazale, da sta dhole in afriški divji pes tesno povezana z drugimi pripadniki rodu Canis. To bi lahko bilo res, saj po navedbah zoologa Reginalda Pococka v zbirki živali v Madrasu obstaja podatek, da sta imela dhole in zlati šakal skupaj otroke.

Pretekla vzreja z afriškim divjim psom

Leta 2018 so primerjali DNK vseh pripadnikov rodu Canis (razen šakala s črnim hrbtom in šakala z bočnim pasom), dole in afriškega divjega psa. Ugotovljeno je bilo, da so se pred davnimi časi dhole in afriški divji psi med seboj parili. Danes ti vrsti živita zelo daleč druga od druge. Študija tako kaže, da so lahko dihurji nekoč živeli na Bližnjem vzhodu, kamor so prišli afriški divji psi iz severne Afrike in se križali z dihurji. Vendar pa fosilov duglajev še niso odkrili ne na Bližnjem vzhodu ne v severni Afriki.

Podvrsta

V preteklosti je bilo prepoznanih deset podvrst polhov. Od leta 2005 pa so priznane le tri podvrste dhujev:

Vendar pa študije DNK dhole kažejo, da je genetska razlika med podvrstama majhna. Dhole na Sumatri in Javi so tja morda prinesli ljudje.

Za duplarje pravijo, da so videti kot mešanica sivega volka in rdeče lisice. Zaradi vitkega hrbta in nog so podobni mačkam, njihova glava pa je zaradi kratkega gobca podobna hijenski. V nasprotju z drugimi kanidi, ki jih imajo sedem, imajo na spodnji čeljusti šest kočnikov. Kopitarji imajo posebne zobe, ki jim pomagajo hitro pojesti meso plena in preprečujejo, da bi jim druge živali ukradle hrano.

Odrasle samice so težke od 10 do 17 kg, odrasli samci pa od 15 do 21 kg. V višino do ramen merijo od 43 do 50 cm, v dolžino pa 91 cm (brez repa). Ušesa so ovalne oblike.

Dole so običajno rdečkaste barve, pozimi pa lahko postanejo še svetlejše rdeče barve. Grlo, prsi, boki in trebuh ter zgornji deli nog so rumenkasti. Spodnji deli nog so belkasti, s temno rjavkastimi pasovi na sprednjih nogah. Rep je zelo puhast in črn. Poleti imajo kopitarji krajši in bolj hrapav kožuh. Od marca do maja se lahko pulijo (odvrže se jim kožuh, da bi jim zrasel nov).

Dholes zna žvižgati, čeprav ni znano, kako žvižga. Z žvižganjem se sporazumevajo s preostalimi člani črede, ko potujejo po gostem gozdu. Ob napadu na plen oddajajo kričeče zvoke KaKaKaKaKAA. Drugi zvoki so še piskanje, rjovenje, kričanje, govorjenje in vpitje. V nasprotju z volkovi ne lajajo ali lajajo.

V Srednji Aziji živijo predvsem na gorskih območjih. Na zahodu živijo predvsem na travnikih in stepah, na vzhodu pa v tajgi. Doleti lahko gredo tudi na morsko obalo. V Indiji, Mjanmaru, Indokini (Laos, Kambodža in Vietnam), Indoneziji in na Kitajskem živijo predvsem v gorskih gozdovih, včasih pa tudi na travnikih.

Morda bo še naprej živel v narodnem parku Tunkinski v južni Sibiriji v bližini Bajkalskega jezera. Morda še vedno živi v pokrajini Primorski kraj na skrajnem vzhodu Rusije, kjer je leta 2004 veljal za redko in ogroženo vrsto. Na zavarovanem gozdnem območju Pikthsa-Tigrovy Dom so opazili nepotrjena opažanja dagov. Drugje v Rusiji od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja niso poročali o nobenem opažanju duglajev.

V Mongoliji, Kazahstanu, Kirgizistanu in Tadžikistanu so duplarji verjetno izumrli.

V zadnjih letih je bil v okrožju Jiangxi na jugu Kitajske ujet en sam dletavec. Med letoma 2011 in 2013 so lokalni vladni uradniki in pastirji poročali o prisotnosti več jat dholov, ki živijo v visokih gorah v regiji Karakorum v avtonomni pokrajini Xinjiang. Pred kratkim so bili opaženi tudi v gorovju Altun blizu Tibeta. V majhnem številu se pojavljajo v provinci Gansu, kjer so leta 2006 in ponovno v letih 2013-2014 opazili več jat.

Dule še vedno živijo v Tibetu in morda tudi v Severni Koreji.

Dhole živijo v večjem delu Indije južno od reke Ganges. V severovzhodni Indiji je prisoten v Arunačal Pradešu, Asamu, Megalaji in Zahodni Bengaliji ter v regiji Terai na Indogangški ravnini. V Himalaji in severozahodni Indiji je zelo malo duplarjev. Leta 2011 so v narodnem parku Chitwan s pomočjo pasti s kamerami zabeležili jate dulov.

V Butanu so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zastrupljali polhe, da bi zaščitili živino, vendar so kampanjo ustavili in populacija polhov se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja povečala.

Dholi še vedno živijo v severovzhodnem in jugovzhodnem Bangladešu. Vendar so v Bangladešu večinoma opazili majhne skupine ali posamezne duplarje, zato se duplarji v Bangladešu morda ne bodo več dolgo razmnoževali.

Prisotnost polhov v Mjanmaru je bila potrjena s fotografskimi pastmi na 11 območjih. Leta 2015 so v hribovskih gozdovih države Karen s kamerami prvič zabeležili prisotnost duplarjev in tigrov.

Na Malezijskem polotoku, Sumatri, Javi, v Vietnamu in na Tajskem je nekaj večjih jat damjakov. Leta 2014 so posnetki s kamerami v deževnih gozdovih na gorah na Sumatri pokazali, da tam še vedno živijo duplarji.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta dva turška znanstvenika trdila, da sta v severovzhodni Turčiji videla dole. Nekateri znanstveniki menijo, da sta bila resnična, drugi pa dvomijo o tej trditvi. Prav tako je bil leta 2013 v Kavkaškem gorovju morda ustreljen en datelj; njegove ostanke (vključno z lobanjo) je maja 2015 preučil biolog, ki je odločil, da je lobanja pripadala dletu. Avgusta 2015 so raziskovalci iz Sofije v Bolgariji skušali najti to populacijo duplarjev v Turčiji. Ta raziskovalna skupina je 12. oktobra 2015 sklenila, da ni jasnih dokazov o tem, da bi v Turčiji ali Kavkazu še naprej živeli duplarji.

V evropski literaturi je dihurje leta 1794 prvič opisal ruski popotnik Pesterev, ki je dihurje videl na svojih potovanjih po daljnem vzhodu Rusije. Povedal je, da duglaki redno lovijo alpske kozoroge v jatah in da so podobni zlatemu šakalu.