Zgodovina šaha

Mejniki v igri

• 550 N. ŠT: Severozahodna Indija
• 600n. št.: prva jasna omemba šaha v perzijskem rokopisu opisuje, da je šah prišel v Perzijo (Iran) iz Indije.
• ~700 AD: datum prvih nedvomnih šahovskih figur.
• 800AD: Mavri prinesejo šah v Španijo in na Sicilijo.
• 900n. št.: Zgodnja muslimanska šahovska mojstra as-Suli in al-Lajlaj napišeta dela o šahovski tehniki.
• 1000AD: Šah je bil razširjen v Evropi, tudi v Rusiji.
• 1300AD: Prvi evropski komentarji o šahu v pridigah in zgodbah.
• 1475-1500: Rojstvo sodobne igre: predvsem nove poteze za kraljico in škofa.
• 1495: Prva tiskana šahovska knjiga.
• 1497: Prva tiskana šahovska knjiga, ki se je ohranila do danes.
• 1600: Prvi profesionalni igralci-pisatelji.
• 1780s: Prve mojstrske igre, ki so se zapisovale med igranjem.
• 1836: Prva šahovska revija.
• 1849: Prvi šahovski turnir v ZDA.
• 1851: Prvi mednarodni šahovski turnir.
• 1866: Prva tekma, ki je bila merjena z uro.
• 1883: Prvi turnir, na katerem so bile uporabljene posebej oblikovane šahovske ure.
• 1886: Prva priznana tekma za svetovno prvenstvo.

Izvor igre

Predhodniki šaha so nastali v severni Indiji v času cesarstva Gupta, kjer je bila njegova zgodnja oblika v 6. stoletju znana kot Chaturanga. To v prevodu pomeni "štiri divizije", kar pomeni pehoto, konjenico, slone in vozove, ki so jih predstavljale figure, iz katerih so se razvile sodobne pešec, vitez, škof in stolp. ^{p173; p74}

Perzijski in arabski šah

V sasanidski Perziji okoli leta 600 je ime postalo Chatrang, pravila pa so se nadalje razvijala in igralci so začeli klicati Shāh! (perzijski izraz za kralja), ko so ogrožali nasprotnikovega kralja, in Shāh māt! (perzijski izraz za "kralj je končan"), ko kralj ni mogel ubežati napadu. Ti vzkliki so se v šahu obdržali tudi, ko je ta potoval v druge dežele.

Po islamski osvojitvi Perzije je igro prevzel muslimanski svet, figurice pa so večinoma ohranile perzijska imena; v arabščini "māt" ali "māta" مَاتَ pomeni "umrl", "je mrtev". V arabščini je igra postala Shatranj. V vseh drugih jezikih je ime igre izpeljano bodisi iz šatranj bodisi iz šah.

Spremembe imen kosov

Naslednja tabela prikazuje spremembe imen in značaja šahovskih figur, ki so prehajale iz ene kulture v drugo, od Indije prek Perzije do Evrope: ^p221

Arabska imena figur so se spreminjala več stoletij po prihodu igre v Evropo. Najbolj so se spremenile figure, ki v Evropi niso imele ustreznice, kot so slon (eh-l-fh-ant), visier (svetovalec: firzan ali wazir) in voz (rukhkh). Največjo raznolikost imen je imel slon, ^p424ki ga v Evropi ni bilo mogoče videti in se zato ni uporabljal v vojni. V Španiji so se imena, izpeljana iz arabščine, obdržala več stoletij (alfil, aufin, orfil ...). Sčasoma so vse države razen Francije uporabljale besedo za "škofa". Na podoben način je vizir sčasoma postal "kraljica", voz pa je postal beseda za "grad". Razen v angleščini, kjer je "rook" očitno različica besede "rukh". Opozorilo: naslednja preglednica ne zajema vseh teh zapletenih sprememb.

Sanskrtska, perzijska, arabska in nekatera sodobna evropska imena za šahovske figure
Sanskrt	Perzijski	Arabščina	Angleščina	Španščina	Francoski	Italijanski
Radža (kralj)	Shah	Shah	Kralj	Rey	Roi	Re
Mantri (minister)	Vazir/Vizir	Wazir/Firzān	Kraljica	Reina	Reine	Regina
Hasty/Gajah (slon)	Pil	Al-Fil	Škof	Alfil	Fou	Alfiere
Ashva (konj)	Asp	Fars/Hisan	Vitez	Caballo	Cavalier	Cavallo
Ratha (voz)	Rukh	Rukh	Greben	Torre	Turneja	Torre
Padati (kopitar)	Piadeh	Baidaq	Zastavljalnica	Peón	Pion	Pedone

Evropa in vzhod

Igra je v Zahodno Evropo in Rusijo prišla po vsaj treh poteh, najzgodnejša je bila v 9. stoletju. Do leta 1000 se je razširila po vsej Evropi. Na Iberski polotok so jo v 10. stoletju prinesli Mavri, opisana pa je bila v znamenitem rokopisu iz 13. stoletja, ki je zajemal šatranj, backgammon in kocke, imenovanem Libro de los juegos.

Budistični romarji, trgovci s svilene poti in drugi so jo prenesli na Daljni vzhod, kjer se je spremenila v igro, ki se pogosto igra na presečišču črt na igralni plošči in ne v kvadratih. Kitajski šah in šogi sta najpomembnejši različici orientalskega šaha. Vendar so spremembe, ki so bile uvedene v srednjeveški Evropi, pripeljale do naše sodobne igre. ^p71

Tudi Libro de los juegos, Alfonz X. Kastiljski, ki prikazuje krščanske in muslimanske igre.

Spremembe pravil

Šah je v resnici igra dveh iger. Prvotna indo-arabska igra in sodobna igra, ki se običajno imenuje "mednarodni šah". Prehod med njima se je zgodil med prehodom iz srednjeveškega v sodobni svet, v Evropi poznega 15. stoletja. Pravzaprav je bila nova igra šah ena od prvih tem, izbranih za novo tehnologijo tiskanja.

Indijsko-arabska igra

Problem Dilaram,
okoli 10. stoletja

V zgodnjem šahu so bile poteze figur naslednje:^{p224 in naslednje}

• Shāh: zdaj kot kralj.
• Firzān: po diagonali enega kvadrata naenkrat (v nasprotju s sodobnim Q).
• Fīl: dva kvadrata po diagonali (ne več ali manj), vendar lahko preskoči figuro med njima (v nasprotju s sodobnim B). Ta poteza je pomenila, da se je posamezni fíl lahko premaknil le na osem polj na plošči in da noben fíl nikoli ni mogel napasti drugega fíla.^p226
• (Jezdec): kot Knight zdaj.
• Rukh: zdaj kot Rook.
• Pešec: en kvadrat naprej (ne dva), zajem enega kvadrata po diagonali naprej; napredoval samo v firzān.

Partijo je mogoče dobiti: 1. z matiranjem kralja; 2. z patom; 3. z ujetjem vseh nasprotnikovih figur. Tako je bilo število remijev manjše.

Spremembe v Evropi

V Evropi so nekatere skladbe dobile nova imena:

• Mantri/Firzan/Vizir > Kraljica, morda zato, ker se začne poleg kralja.
• Fīl > Aufin > škof, ker sta bili njegovi dve konici podobni škofovski mitri; v francoščini fou; in drugi. Njegovo latinsko ime alfinus so razlagali na različne načine.

Približno 500 let po tem, ko je šah prvič prišel v Evropo, so se po nekaj manjših poskusih zgodile velike spremembe v načinu premikanja figur. Posledica tega je bil hitrejši začetek igre in hitrejši stik nasprotnih figur. Spremembe so bile naslednje:

• Pešec, ki se v svoji prvi potezi premakne za dve polji. To je privedlo do pravila en passant: pešec, ki je postavljen tako, da bi lahko ujel sovražnikovega pešca, če bi se premaknil za eno polje naprej, ga je lahko ujel na prehojenem polju.
• Kralj enkrat skoči, da bi ga hitreje spravili v kot. To je sčasoma privedlo do rošade.
• Kraljica. To je bil del, imenovan firzān, iz perzijske besede za svetovalca. Njeno gibanje je bilo bolj omejeno kot pri kralju, saj se je lahko premaknila le za eno polje po diagonalah. ^p225

• Zgodnji dodatek k njenemu gibanju: začetna poteza dveh polj s skokom po diagonali. Ta pravica je bila včasih razširjena na novo damo, ki je nastala z napredovanjem pešca. Takrat se je figura imenovala fers.
• Celovito gibanje dame po diagonalah ter vrstah in datotekah je pravi znak sodobnega šaha. Gre za tako veliko spremembo, da je neki francoski komentator novo igro poimenoval eschés de la dame enragée (~ igra pobesnele dame), Italijani pa so igro poimenovali schacci alla rabioso (~ besni šah).^p328 Dejansko spremembe z omejenega svetovalca na neomejeno kraljico ni mogoče razumeti kot del prvotne vojne igre. Razumemo jo lahko le kot poskus izboljšanja igre kot športa.

Zaradi teh sprememb je večina starejše šahovske kulture postala zastarela. Počasen razvoj v otvoritvah so nadomestili gambiti in hitri napadi. Spremenile so se relativne vrednosti figur.^p228 Partijo je zdaj mogoče dobiti le z matom ali odstopom enega od igralcev. Sprva se to ni zdelo problematično, vendar se je z izboljšanjem tehnike povečalo tudi število remijev. O tem se je začelo razpravljati v začetku 20. stoletja. Omejeno število načinov za zmago je spremenilo, kaj so igralci potrebovali za zmago v končnici; veliko končnih iger, ki jih je bilo mogoče zmagati po starih pravilih, je bilo zdaj neodločenih.

Dokazi v tisku in rokopisih

Prvo tiskano delo o šahu, ki se je ohranilo do danes, je knjiga Arte de axedres Luisa de Lucene, natisnjena v Salamanki v Španiji. Datiramo ga v leto 1496 ali 1497.^p73 V njem so predstavljeni številni šahovski problemi, od katerih so nekateri v starih pravilih (del viejo), nekateri pa v novih pravilih (dela dama). To nakazuje, da prehod ni povsem dokončan in da nekateri bralci morda ne poznajo novih pravil. Do leta 1512, ko je Damiano v Rimu izdal svojo knjigo Questo libro e da imparare giocare a scachi, so bile v njej navedene le težave z novimi pravili, srednjeveška igra pa ni omenjena. Enako velja za gottingenski rokopis, ki je verjetno nastal v Španiji ali na Portugalskem. Čeprav so trdili, da je bil napisan prej, njegova vsebina kaže, da ni bil napisan pred letom 1500.^p74 Anglija in Nemčija sta reformirano igro prejeli do leta 1530. Po tem je bila stara igra dejansko mrtva - vsaj v Evropi. Različica stare igre se je do nedavnega ohranila v Indiji.

Krišna in Radha igrata čaturango na aštāpadi 8x8


Stran iz perzijskega rokopisa A treatise on chess iz 14. stoletja


Srednjeveški islandski komplet. Kosi so poenostavljeni in abstraktni, morda pod vplivom arabskih kompletov ali preprosto zaradi lažje izdelave.


Druga skrajnost je srednjeveški šahovski šahist. Italija, 12.-15. stoletje.

Teorija igre

Sodobna šahovska teorija se je razvijala počasi. Po novih potezah figur so se igralci posvečali igranju gambitov in medsebojnemu matiranju. Partije Gioacchina Greca (1600- ~1634) to jasno kažejo. Prve zamisli o tem, kako zmagati posredno, "pozicijsko", je začel razvijati Philidor. V sodobnem šahu je veliko posrednega manevriranja, ki bi ga stari arabski igralci razumeli. Neposredno niso mogli napadati, ker sta imela njihova Alfil in Firzān (naš škof in kraljica) tako omejene poteze.

Zanimivo je, da so Arabci svojo igro delili na iste tri faze kot mi danes: otvoritev, srednja igra in končna igra. ^p234

Tabiyat

Na začetku igre so arabski mojstri naredili več potez, preden so se figure dotaknile nasprotne strani.

"Rezultat tega je bil, da je bilo pomembno zapomniti si končni položaj odprtja. Zato v skoraj vseh starejših muslimanskih šahovskih delih najdemo ... zbirko tipskih položajev, od katerih ima vsak svoje značilno ime. [Ti so igralcu priporočeni kot vzor za posnemanje. Diagrami teh položajev so bili redna sestavina arabskih šahovskih del vse do 17. stoletja. Te pozicije so se imenovale ta'biya (množina: ta'biyat ali ta'abi) ... kar lahko prevedemo kot bojni niz".^p234-5

Spremembe vrednosti kosov

Relativne vrednosti kosov
Shatranj	vrednost		Sodobni	vrednost
Baidaq	1		Zastavljalnica	1
Faras	4		Vitez	3
Fīl	1.5		Škof	3
Rūkh	6		Greben	5
Firz	2		Kraljica	9

Iz tabele, ki približno temelji na nadzoru kvadratov, je razvidno, da sodobna igra uporabi približno 20 % več sile na igralni plošči kot starejša igra. Vendar je to podcenjujoče, saj tabela ne dopušča rošade niti začetne neobvezne dvojne poteze pešca. Tudi napredovanje pešca v novo damo je zelo pomembno, ko se zgodi. Tem elementom ne moremo pripisati natančne vrednosti, a morda sodobna igra uporablja do tretjino več moči kot izvirna igra. Prav tako je zaradi hitrega razvoja figur otvoritev v sodobni igri veliko pomembnejša.

Dokazi iz arheologije

Posamezne figure, najdene v arheologiji, se redko obravnavajo kot šahovske figure; veliko bolj verjetno je, da gre za splošne umetniške predmete. Skupine majhnih predmetov so bolj verjetno šahovske figure, če jih je več kot dveh vrst. Pri številnih družabnih igrah sta se uporabljali dve vrsti figur, vendar se samo pri šahu uporablja šest različnih vrst. Pri izkopavanju morda ne bomo našli vseh šestih oblik, vendar več kot dve kažeta na šah. Če imajo oblike značilne šahovske figure (pešci, kralji, moški na konju), je to še bolj prepričljivo.

Arheološki dokazi so predvsem odkritja zgodnjih šahovskih kompletov, pa tudi skalna umetnost: rezbarjenje (petroglifi) in poslikave na skalah.

Afrasiab

Najstarejše najdene šahovske figure so iz zbirke Afrasiab. Leta 1977 je Uzbekistanska arheološka akademija izvedla izkopavanje v Afrasiabu blizu Samarkanda.^p15p58 Samarkand je eno najstarejših naseljenih mest na svetu in je bil včasih eno največjih mest Srednje Azije. Samarkand je na trgovski poti med Kitajsko in Sredozemljem (svilena pot), zato je logično, da je trgovec tam shranil nekaj svojega dragocenega blaga.

Afrasiabske najdbe vključujejo sedem šahovskih figur. Te so močno obrabljene, vendar vključujejo: dva pešca s ščiti in kratkimi meči (= naše peške); bojnega slona z verižnim oklepom in jezdec v polni bojni opravi (= naš škof); vizirja (= naša kraljica) z dvema konjema in oboroženim jezdecem; dva jezdeca z mečem in ščitom (= viteza); in šaha na vozu s tremi konji, ki drži buzi podoben simbol moči (= naš kralj). To je pet od šestih vrst figur, ki so popolnoma prepričljive kot šahovski komplet. Poznamo tudi rukh (lopar): na njem je upodobljen voz s tremi konji in dvema moškima, od katerih eden vozi, drugi pa je oborožen z mečem in ščitom. ^p61–62

Ta skupina je datirana v 7.-8. stoletje in verjetno izvira s konca Sasanidskega cesarstva tik pred arabskim osvajanjem. So reprezentativne, kar pomeni, da gre za majhne rezbarije (čeprav nekoliko grobe), ki prikazujejo vojščake in opremo. Kasnejši arabski kompleti so postali abstraktne oblike v skladu z njihovim verskim naukom.