Hazari: Polnomadsko turško ljudstvo in cesarstvo Hazarija (6.–10. st.)

Hazari so bili polnomadsko turško ljudstvo, ki je v 6.–10. stoletju oblikovalo moč­no politično soglasje in državno tvorbo na območju evrazijskih step. Prišli so iz zahodnoturškega kaganata v evrazijski stepi, potem ko ga je osvojila tangska Kitajska. Jezik in plemenska struktura Hazajev kažeta na turško poreklo; ohranili so stepni način življenja, hkrati pa razvili tudi mestna središča in upravno državno organizacijo.

Območje in politična vloga

Hazarija se je razvila kot velika politična tvorba, ki je v obdobju približno 650–965 zasedala območje od volško‑donskih step do Krima in Kavkaza. Njeno središče je bilo ob reki Volgi; ena pomembnih prestolnic je bilo mesto Atil (Itil) ob spodnjem toku Volge. Hazarija je bila mednarodno trgovsko središče in pomemben mejnik na svilni poti, ki je povezovala Kitajsko, Bližnji vzhod in Kijevsko Rusijo. Z vojaško in diplomatsko močjo so Hazari nadzorovali ključne trgovske poti, pobirali davke in dajatve ter nadzorovali promet med severskimi in bližnjevzhodnimi regijami.

Družba in gospodarstvo

Hazarija je bila etnično in versko zelo raznolika. Poleg turškega vladajočega sloja so v državi živeli Slovani, Iranci, Kaukažani, Judje, muslimani in kristjani. Ekonomija je temeljila na kombinaciji stepne živinoreje in urbanega trgovanja. Pomembni gospodarski viri so bili:

• mednarodna trgovina (sileks, krzno, sužnji, začimbe, svila),
• nadzor nad plovbo po Volgi in donavskih vodnih poteh,
• provincijski in tranzitni davki ter carine v mestih kot je Atil,
• krajevna obdelava in obrt v mestnih središčih, obrtni izdelki za izmenjavo z Bizantinci in muslimanskimi državami.

Mesta Hazarske države so bila pomembna središča trgovine in kulture, z obrtniškimi naselji, trgi in kozmopolitanskim prebivalstvom.

Vladna ureditev in vojaška moč

Gospodarsko in vojaško moč Hazarov so ohranjali s kombinacijo stepne konjenice in utrjenih mestnih centrov. Vladar­ski sistem je bil specifičen: pogosto se omenja ločitev titreske funkcije med khaganom (cerkveno/ceremonialnim vrhovnim vladarjem) in dejanskim vojskovodjem oziroma upraviteljem (včasih imenovanim bek). Hazarija je bila pogosto v diplomatskih in vojaških zavezništvih in konfliktih z bližnjimi silami; bila je viden akter v razmerju moči med Bizantinskim cesarstvom, stepskimi nomadi in umajadskim kalifatom. Pomagala je Bizancu pri obrambi pred sasanidskim Perzijskim cesarstvom in kasneje proti arabskim osvajalcem; to zavezništvo z Bizantinci se je postopoma spreminjalo in je doseglo vrh v 8. in 9. stoletju, nato pa okoli leta 900 oslabilo.

Religija

Za Hazare so značilne verske raznolikosti. Tradicionalna turška religija, tengrizem, je verjetno ostala prisotna, še posebej na podeželju in med nomadskimi skupinami, tako kot je bila med Huni in drugimi turškimi ljudstvi. Hkrati so bile razširjene tudi abrahamske religije: krščanstvo in islam sta imela svoje skupnosti. Zgodovinski viri in dokumenti navajajo, da se je del vladajočega razreda v 8. stoletju spreobrnil v judovstvo. O tem dogodku pričajo dolgo obravnavane pisne priče in diplomatične korespondence (npr. tako imenovana hazarska korespondenca med hasdajem ibn Šaprutom in khaganskim dvorom), vendar še vedno obstajajo različna mnenja o obsegu spreobrnjenja: večina sodobnih zgodovinarjev meni, da je bila judovska vera sprejeta predvsem medelito‑elito kot politična in kulturna izbira, medtem ko so preostali prebivalci ohranili različne veroizpovedi.

Propad Hazarije in zapuščina

V 10. stoletju je moč Hazarije začela upadati zaradi kombinacije notranjih pretresov, pritiskov sosednjih nomadskih skupin (npr. pečenegi) in vojaških pohodov vzhodnoslovanskih knezov. Med letoma 965 in 969 je Kijevska Rusija pod vodstvom kneza Svetoslava izvedla serijo pohodov, v katerih je bil uničen Atil in razglašeno je bilo razpadanje hazarske državne strukture. Po padcu so se preostali Hazari razpršili, asimilirali ali vstopili v druge srednjeveške skupnosti; nekateri so se naselili v regijah južnejšega Kavkaza in ob Črnem morju.

Spori o izvoru sodobnih skupin

Nekateri trdi, da so Kozaki, muslimanski Kumiki, Kazahstanci in nekateri Judje, kot so Aškenazi, izšli iz rodbine Hazarjev. Te teorije so delno nastale iz jezikovnih, kulturnih in zgodovinskih interpretacij, vendar so take hipoteze zelo sporne in pogosto niso potrdljive z neposrednimi zgodovinskimi ali genetskimi dokazi. Večina sodobnih zgodovinarjev in genetikov opozarja, da so etiološke povezave kompleksne: etnogeneza je rezultat mešanja mnogih populacij in migracij skozi stoletja, zato je neposredno pripisovanje sodobnih narodov enemu srednjeveškemu ljudstvu nesigurno.

Viri in arheološke ugotovitve

Podatki o Hazariji izhajajo iz različnih virov: bizantinskih in arabsko‑perzijskih kronik, judovskih pisav, kijevskih opomb in arheoloških izkopavanj. Arheologija je potrdila obstoj utrjenih mest, pogrebnih najdišč, kovancev in predmetov trgovine, ki kažejo široke povezave z Bližnjim vzhodom, Srednjo Azijo in Evropo. Jezikovni dokazi za hazarski jezik so omejeni, vendar ga strokovnjaki umeščajo med severozahodne turške govorice na podlagi imen, naslovov in nekaterih leksikalnih ostankov v izvornih virih.

Hazarija je bila pomemben most med vzhodom in zahodom v zgodnjem srednjem veku: njena vloga v trgovini, diplomaciji in kulturnih izmenjavah je vplivala na razvoj regij ob Črnem morju in reki Volgi. Njena zgodba ostaja predmet intenzivnih raziskav in debat, kar odraža kompleksnost srednjeveških političnih entitet v evroazijskem prostoru.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so bili Hazari?

V: Od kod so prišli Hazari?

V: Kaj je bilo posebnega v Hazariji?

V: Katero vero je prakticirala večina vladajočega razreda?

V: Kako se je končalo zavezništvo med Bizantinskim cesarstvom in Hazarijo?

V: Ali nekateri menijo, da so Kozaki, muslimanski Kumiki, Kazahstanci ali aškenazijski Judje izhajali iz Chazarjev?

Išči po črki