Ameriški republikanizem: zgodovina, načela in vpliv v ZDA

Republikanizem v Združenih državah je zrasel iz nekaterih zelo starih idej. Vključuje ideje iz stare Grčije, starega Rima, renesanse in Anglije.

Nekatere najpomembnejše ideje republikanizma so:

• Svoboda in "neodtujljive" pravice (naravne pravice) so ene najpomembnejših stvari v družbi.
• Vlada bi morala obstajati za zaščito teh pravic.
• Ljudje, ki živijo v državi kot celoti, bi morali biti suvereni (morali bi imeti možnost izbirati, kdo jih vodi, in odločati o tem, kako se vodi njihova vlada).
• oblast morajo vedno podeliti ljudje, nikoli je ne smejo podedovati (kot v monarhiji).
• Vsi ljudje morajo sodelovati v svoji vladi, na primer tako, da volijo.
• Politična korupcija je strašna in zanjo v republiki ni prostora

Republikanizem se razlikuje od drugih oblik demokracije. V "čisti" demokraciji vlada večina. Če bi večina ljudi glasovala za odvzem pravic določeni skupini, bi se to tudi zgodilo. Alexis de Tocqueville, znani francoski politični mislec, je to imenoval "tiranija večine". S tem je želel povedati, da se lahko tudi čista demokracija spremeni v nepravično, neenako in pokvarjeno družbo, če se večina ljudi odloči, da bo drugim odvzela pravice.

Vendar pa republikanizem pravi, da imajo ljudje "neodtujljive" pravice, ki jih ni mogoče odvzeti. Republikanske vlade se razlikujejo od "čistih" demokracij, saj vključujejo zaščito, ki zagotavlja, da ljudem niso odvzete pravice. V pravi republikanski vladi ena skupina - tudi če je večinska - ne more odvzeti neodtujljivih pravic drugi skupini.

Ameriški republikanizem so ustvarili in prvič prakticirali ustanovni očetje v 18. stoletju. Zanje je "republikanizem predstavljal več kot le posebno obliko vladavine. Bil je način življenja, temeljna ideologija, brezkompromisna zavezanost svobodi in popolno zavračanje aristokracije." Republikanizem je oblikoval misli in dejanja ustanoviteljev med ameriško revolucijo in po njej.

Oblikovanje ameriškega republikanizma

Voditelji kolonialne Amerike v šestdesetih in sedemdesetih letih 17. stoletja so skrbno prebirali zgodovino. Njihov cilj je bil primerjati vlade in uspešnost delovanja različnih vrst vlad. Še posebej jih je zanimala zgodovina svobode v Angliji. Ameriški republikanizem so deloma oblikovali po vzoru angleške "podeželske stranke". To je bila politična stranka, ki je nasprotovala dvorni stranki, ki je bila na oblasti v Angliji.

Državna stranka je temeljila na starogrškem in rimskem republikanizmu. Stranka je kritizirala korupcijo v "dvorni" stranki, ki se je osredotočala predvsem na kraljev dvor v Londonu. Ni se osredotočala na potrebe običajnih ljudi v Angliji ali na območja zunaj glavnega mesta.

Z branjem zgodovine so ustanovitelji oblikovali niz političnih idej, ki so jih poimenovali "republikanizem". Do leta 1775 so bile te ideje običajne v kolonialni Ameriki. Nek zgodovinar piše: "Republikanizem je bil značilen politični [način razmišljanja] celotne revolucionarne generacije."

Drug zgodovinar pojasnjuje, da so verniki ameriškega republikanizma videli vlado kot grožnjo. Piše, da so se kolonisti nenehno počutili "ogrožene zaradi korupcije". Vlada je bila zanje "največji vir korupcije in je delovala s sredstvi, kot so pokroviteljstvo, frakcije, stalne vojske ([namesto] idealne milice); [in] ustanovljene cerkve", ki bi jim morali ljudje pripadati.

Vzrok revolucije

V sedemdesetih letih 17. stoletja je bila večina Američanov predana republikanskim vrednotam in svojim lastninskim pravicam. To je pripomoglo k ameriški revoluciji. Američani so vedno bolj videli Veliko Britanijo kot pokvarjeno, sovražno in grožnjo republikanizmu, svobodi in lastninskim pravicam. Veliko ljudi je menilo, da je največja grožnja svobodi korupcija - ne le v Londonu, ampak tudi doma. Menili so, da je korupcija povezana z dedno aristokracijo, ki so jo sovražili.

Med revolucijo so številni kristjani republikanizem povezali s svojo vero. Ko se je začela revolucija, je prišlo do velike spremembe v razmišljanju, ki je "prepričala Američane ..., da je Bog Ameriko dvignil za nek poseben namen", kot pravi eden od zgodovinarjev. Zaradi tega so revolucionarji verjeli, da imajo moralno in versko dolžnost, da se znebijo korupcije v monarhiji.

Drugi zgodovinar, Gordon Wood, piše, da je republikanizem pripeljal do ameriške izjemnosti: "Naša prepričanja o svobodi, enakosti, ustavnosti in blaginji navadnih ljudi so izšla iz obdobja revolucije. Prav tako tudi naša ideja, da smo Američani posebni ljudje s posebno usodo, da vodimo svet k svobodi in demokraciji."

Revolucionar Jonathan Mayhew je v svoji razpravi iz leta 1759 trdil, da bi morali ljudje ubogati svoje vlade le, če "dejansko opravljajo dolžnost vladarjev z izvajanjem razumne in [poštene] oblasti v dobro človeške družbe". Številni ameriški kolonisti so bili prepričani, da britanski vladarji svoje oblasti ne uporabljajo "v dobro človeške družbe". Zato so želeli oblikovati novo vlado, ki bi temeljila na republikanizmu. Menili so, da bo republikanska vlada varovala - in ne ogrožala - svobodo in demokracijo.

Ustanovni očetje

"Ustanovni očetje" so bili močni zagovorniki republikanskih vrednot, zlasti Samuel Adams, Patrick Henry, George Washington, Thomas Paine, Benjamin Franklin, John Adams, Thomas Jefferson, James Madison in Alexander Hamilton.

Thomas Jefferson je na primer nekoč zapisal, da je najvarnejša tista vlada, v kateri v največji možni meri sodelujejo "množični državljani" (vsi ljudje skupaj). Rekel je, da je republika:

...vladavina množice državljanov, ki delujejo neposredno in osebno, v skladu s pravili, ki jih določi večina... [Ker so pristojnosti vlade razdeljene, bi jih morali izvajati predstavniki, izbrani za tako kratek mandat, da bi lahko izražali voljo svojih volivcev. [Množica državljanov je najvarnejši [zaščitnik] svojih pravic.

Jefferson je v preprosti angleščini dejal: "Republika je vlada, v kateri vsi državljani delujejo skupaj na podlagi pravil, o katerih se je večina izmed njih dogovorila. Pristojnosti vlade bi morale biti razdeljene, vsako pristojnost pa bi morali izvajati predstavniki, ki jih izberejo ljudje. Njihovi mandati morajo biti dovolj kratki, da se lahko prepričamo, da delajo to, kar si ljudje želijo. Vsi ljudje skupaj so najboljši zagovorniki svojih pravic.

Ustanovni očetje so pogosto govorili o tem, kaj pomeni "republikanizem". Leta 1787 ga je John Adams opredelil kot "vlado, v kateri so vsi ljudje, bogati in revni, sodniki in podložniki, uradniki in ljudje, gospodarji in služabniki, prvi in zadnji državljan, enako podvrženi zakonom".

Druge zamisli

Na ustanovne očete so vplivale tudi nekatere druge ideje. V 16. stoletju je na primer angleški filozof John Locke ustvaril idejo "družbene pogodbe". Ta ideja pravi, da se ljudje strinjajo, da bodo ubogali vlade, te pa se v zameno strinjajo, da bodo varovale ljudi in njihove pravice. To je kot pogodba, sklenjena med ljudmi in vlado. Če vlada krši to pogodbo in ne varuje pravic ljudi, imajo ljudje pravico, da strmoglavijo svoje voditelje. Ta ideja je bila pomembna za revolucionarje.

Pri pisanju državnih in nacionalnih ustav so Američani uporabljali ideje Montesquieuja, francoskega političnega misleca iz 18. stoletja. Montesquieu je pisal o tem, da bi bila popolna britanska ustava "uravnotežena". Zamisel o ravnovesju moči (imenovana tudi "zavore in ravnovesja") je zelo pomemben del ustave. Je ena od strategij, s katerimi so ustanovitelji zagotovili, da bo njihova vlada republikanska in da bodo ljudje zaščiteni pred vladno korupcijo.

Ustanovni očetje so si želeli republikanizem, ker so njegove ideje zagotavljale svobodo z omejenimi oblastmi, ki so se medsebojno preverjale in uravnovešale. Vendar so si želeli, da bi se spremembe dogajale počasi. Skrbelo jih je, da bi v demokraciji večina volivcev lahko izglasovala pravice in svoboščine. Najbolj jih je skrbelo, da bi se revni Američani (ki so predstavljali večino Združenih držav) obrnili proti bogatim. Skrbelo jih je, da bi se demokracija lahko spremenila v "vladavino množice".

Da bi to preprečili, so ustanovitelji v ustavo zapisali številne zaščitne ukrepe. Na primer:

• Poskrbeli so, da je ustavo mogoče spremeniti le z "nadpolovično večino": dve tretjini kongresa Združenih držav in tri četrtine zakonodajnih teles zveznih držav.
• Vzpostavili so sodni sistem, ki bi lahko pomagal zaščititi pravice ljudi, če bi se večina Američanov odločila, da določeni skupini odvzame pravice.
• Vzpostavili so volilni kolegij, v katerem je predsednika izbiralo majhno število elitnih ljudi.
• Kmalu so politične stranke bolj nadzorovale volitve kot volilni kolegij.
• Zveznim državam so omogočili nadzor nad senatom Združenih držav Amerike, tako da so zakonodajalci zveznih držav izbirali senatorje (to se je sčasoma spremenilo).
• Ustanovili so predstavniški dom, ki je predstavljal državljane.

Večina odraslih belih moških je imela volilno pravico. Leta 1776 je večina zveznih držav zahtevala, da imajo ljudje v lasti nepremičnino, da bi lahko volili. Vendar je bila takrat Amerika v 90 % podeželska in večina ljudi je imela v lasti kmetije. Ko so se mesta povečala in so ljudje začeli delati v mestih, je večina držav opustila zahtevo po lastnini. Do leta 1850 je bila ta zahteva odpravljena v vseh zveznih državah.

Republikansko materinstvo

Pod novo vlado po revoluciji je "republikansko materinstvo" postalo ideal. Abigail Adams in Mercy Otis Warren sta bili predstavljeni kot popolni "republikanski materi". Po tej ideji je bila prva dolžnost republikanske matere, da svoje otroke nauči republikanskih vrednot. Njena druga naloga je bila živeti preprosto in se izogibati razkošju, ki so ga ustanovitelji povezovali s korupcijo.

Demokracija

Številni ustanovitelji niso menili, da je "demokracija" dobra zamisel. Njihova predstava o demokraciji je bila "čista demokracija", ki jo je opisal de Tocqueville. Pogosto so bili zaskrbljeni zaradi problema "tiranije večine", pred katero je svaril de Tocqueville. Da bi to preprečili, so v ustavo zapisali veliko zaščitnih ukrepov. Kot pišeta zgodovinarja Richard Ellis in Michael Nelson: "Načela republikanske vladavine, vključena v ustavo, predstavljajo prizadevanje oblikovalcev, da bi zagotovili, da večina ne bi uničila neodtujljivih pravic do življenja, svobode in iskanja sreče." Thomas Jefferson je opozoril, da "izvoljeni despotizem ni vlada, za katero smo se borili".

To je skrbelo zlasti Jamesa Madisona, ki je o tem pisal v Federalističnih dokumentih. Federalistični dokumenti govorijo o tem, da je demokracija nevarna, ker omogoča večini, da manjši skupini odvzame pravice. Vendar je Madison menil, da bo s prihodom večjega števila ljudi v Združene države država postajala vse bolj raznolika in da bo težje oblikovati dovolj veliko večino, ki bi to lahko storila. V Federalistu št. 10 je Madison tudi trdil, da bi močna zvezna vlada pomagala zaščititi republikanizem. Prva ustava Združenih držav Amerike, členi konfederacije, je večino pristojnosti podelila zveznim državam, zvezna vlada pa je bila zelo šibka in ni mogla doseči ničesar. Madison je v Federalistu št. 10 trdil, da lahko majhna, a močna skupina prevzame nadzor nad majhnim območjem, kot je država. Veliko težje pa bi bilo prevzeti celotno državo. Menil je, da je republikanizem varnejši, večja ko je država.

Še leta 1800 je imela beseda "demokrat" za večino Američanov zelo slab pomen. Večinoma so jo uporabljali za napad na nasprotnika federalistične stranke. Leta 1798 se je George Washington pritožil, da "demokrati ... ne bodo pustili ničesar brez poskusa, da bi zrušili vlado te države". To se je v naslednjih desetletjih spremenilo.

Lastninske pravice

Sodnik vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike Joseph Story (1779-1845) je zaščito lastninskih pravic s strani sodišč postavil za glavni del ameriškega republikanizma. James Madison je Storyja imenoval za člana sodišča leta 1811. Story in vrhovni sodnik John Marshall sta poskrbela, da je sodišče postalo zaščitnik lastninskih pravic pred ubežno demokracijo. Story je menil, da je "pravica državljanov do svobodnega uživanja lastnine" (če so jo pridobili zakonito) "veliko in temeljno načelo republikanske vlade". Zgodovinarji se strinjajo, da je Story - enako ali bolj kot Marshall ali kdor koli drug - preoblikoval ameriško pravo v konservativno smer, ki je ščitila lastninske pravice.

Vojaška služba

V republikanizmu je bila vojaška služba ena najpomembnejših državljanskih dolžnosti. John Randolph, kongresnik iz Virginije, je nekoč dejal: "Ko bosta državljan in vojak sinonima, boste varni."

Vendar je beseda "vojska" v tem času pomenila "tuje plačance". Po revolucionarni vojni Američani niso zaupali plačancem. Namesto tega so si zamislili nacionalno vojsko, sestavljeno iz državljanov. Svojo opredelitev vojaške službe so spremenili iz izbire poklica v državljansko dolžnost - nekaj, kar bi moral storiti vsak dober republikanec. Pred državljansko vojno so ljudje vojaško službo dojemali kot pomemben izraz domoljubja in nujen del državljanske dolžnosti. Za vojake je bila vojaška služba nekaj, kar so si izbrali sami, nekaj, pri čemer so lahko sodelovali, in je dokazovala, da so dobri državljani.

Republika

Izraz republika v Deklaraciji o neodvisnosti ni uporabljen. Vendar se pojavlja v četrtem členu ustave, ki "vsaki državi v tej Uniji zagotavlja republikansko obliko vladavine".

Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike je oblikovalo osnovno opredelitev, kaj je "republika". V zadevi Združene države proti Cruikshanku (1875) je sodišče razsodilo, da so "enake pravice državljanov" neločljivo povezane z idejo republike. Kasneje je sodišče v odločbi In re Duncan (1891) odločilo, da je del opredelitve republike tudi "pravica ljudi, da si izberejo svojo vlado".

Demokracija

Sčasoma je večina Američanov spremenila svoje mnenje o besedi "demokracija". V tridesetih letih 19. stoletja je večina Američanov menila, da je demokracija odlična stvar, in člani nove demokratske stranke so se ponosno imenovali "demokrati".

Po letu 1800 so bile omejitve demokracije (na primer pravila, ki so omejevala, kdo lahko voli) odstranjene ena za drugo:

• Do dvajsetih let 19. stoletja je večina zveznih držav odpravila pravila, ki so določala, da morajo imeti ljudje lastnino, če želijo voliti. Do leta 1850 so to storile vse države.
• Leta 1870 je petnajsti amandma vsem moškim v Združenih državah Amerike, tudi nekdanjim sužnjem, podelil volilno pravico.
• Leta 1913 je sedemnajsti amandma ljudem omogočil, da sami izvolijo senatorje Združenih držav Amerike (pred tem so senatorje ZDA izbirali državni zakonodajalci).
• Devetnajsti amandma, sprejet leta 1920, je ženskam zagotovil volilno pravico.
• Zakon o volilnih pravicah iz leta 1965 je prepovedal zadnja pravila, ki so temnopoltim preprečevala udeležbo na volitvah.
• Šestindvajseti amandma je leta 1971 odraslim med 18. in 20. letom dal volilno pravico.